Nekdanji ustavni sodnik dr. Lovro Šturm o sodbi v zadevi Patria.
Najbolj »vroča« zgodba tega trenutka je brez dvoma obsodilna sodba v primeru Patria, ki jo je za nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo, lastnika in direktorja podjetja Rotis Ivana Črnkoviča in častnika Slovenske vojske Toneta Krkoviča izrekla sodnica ljubljanskega okrajnega sodišča. Vpogled v to dogajanje je nujen, saj primer med drugim odpira vprašanje standardov sojenja – torej vprašanje, ki se lahko prej ali slej dotakne vsakega izmed nas.
Razčistiva najprej načelno vprašanje. Če kritično razmišljamo o neki konkretni sodbi konkretnega sodišča v konkretni zadevi – ali to že pomeni nedopustno nespoštovanje pravne države?
Nikakor ne. Tudi sodbe sodišč so dostopne kritiki. Vendar je res, da mora ta kritika, bodisi strokovna ali javna, temeljiti na poznavanju bistvenih sestavin presojane sodne odločbe. To pa je v tem trenutku v primeru, o katerem govoriva, že mogoče, saj imamo že zelo dolgo časa znan skrajno sporen obtožni predlog državnega tožilstva; imamo več kot 50 obravnav, o vsaki posebej so mediji nenehno izčrpno poročali; nastopilo je preko 50 prič; imamo tudi zelo izčrpne zagovore odvetnikov in samih obdolžencev; in končno imamo tudi izčrpno in dolgo ustno obrazložitev sodbe. Vsi bistveni elementi so bili torej javnosti že predstavljani in tako si lahko širša in strokovna javnost na podlagi dostopnega gradiva ustvari svojo sodbo.
Kakšno sodbo ste si torej vi ustvarili o primeru Patria? Zaradi izpostavljenosti sprašujem zlasti o procesu proti Janši.
Postopek proti Janezu Janši se sploh ne bi smel začeti, ker je že obtožni predlog pravno tako pomanjkljiv, da bi ga sodišče moralo preizkusiti in zavrniti. Vendar se to ni zgodilo. Zdaj, ko je izrečena prvostopenjska sodba, pa lahko mirno rečem, da je pravno nepravilna in da ne bo mogla zdržati v nadaljnjih preizkusih njene pravne pravilnosti – in teh preizkusov bo zagotovo kar precej. Izkazalo se bo, da je bila sodba popolnoma zgrešena.
V čem vidite njene največje pomanjkljivosti?
Sodba zoper nekdanjega predsednika vlade je pravno nepravilna zato, ker zoper njega ni mogoče najti nobenega obremenilnega dokaza. Ne gre le za očitek, da bi bili dokazi pomanjkljivi ali šibki – pa še v tem primeru bi moral biti zaradi načela in dubio pro reo, se pravi v dvomu v korist obdolženca, oproščen. Toda niti do te stopnje pravne analize ni potrebno priti, kajti vseh več kot 50 prič v postopku je razbremenilo obdolženega Janeza Janšo. Na drugi strani je vse, kar je med listinskimi dokazi, na ravni domnev in namigovanj, to pa je absolutno nezadostno za izrek kakršne koli obsodilne sodbe.
Ob vsem tem najdemo v tem primeru še številne druge pomanjkljivosti. Zlasti v oči bije dejstvo, da kaznivo dejanje, očitano Janezu Janši, ni v skladu z opisom tega kaznivega dejanja v kazenskem zakoniku, kjer je jasno, da bi moralo biti v takšnih primerih izkazano tudi konkretno vplivanje na odločanje v postopku – tu pri izbiri oklepnikov. Tega pa tožilec niti ne zatrjuje, sodišče pa sploh ne ugotavlja. Zadovoljuje se samo z nebulozno opredelitvijo sprejemanja obljube, in to ob neznanem času, na neznanem kraju in na neznan komunikacijski način. Tako stališče sodišča je nevzdržno, kajti vrhovno sodišče je lani razsodilo, da je navajanje razlogov za opis kaznivega dejanja, ki naj bi se zgodilo na neznanem kraju, na neznan način in ob neznanem času, v nasprotju s temeljno zahtevo kazenskega prava po določnosti primera. Kajti le tako je obdolžencem omogočena pravica do učinkovite obrambe. Lahko se sklicujejo na alibi, lahko navajajo priče … Ob tako nedoločenem opisu kaznivega dejanja to ni mogoče. Dejansko so zato obdolženi v primeru Patria žrtve sodnega procesa. Kršitev pravice do obrambe pa je kršitev bistvenih določil slovenske ustave, pa tudi zahtev po poštenem in pravičnem sojenju iz 6. člena Evropske konvencije človekovih pravic in 2. odstavka 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Omenjate dokumente, ki govorijo o »poštenem in pravičnem sojenju«. Kako pravzaprav velja razumeti ta pojem?
Povem zelo preprosto in tudi v terminih, ki jih uporabljajo mednarodna sodišča. Na eni strani je vsakemu obdolžencu potrebno omogočiti pravico do obrambe. Povedal sem že, da te pravice obdolženci v tem postopku niso imeli; svoje nedolžnosti niso mogli izkazovati z nasprotnimi dokazi. Poleg tega pa ta načela zahtevajo tudi t. i. enakost sredstev v postopku. Obdolženci in tožilec morajo biti pred sodiščem v enakopravnem položaju. V obravnavanem primeru pa je bila vloga tožilca dominantna. Sodišče je nekritično sledilo tožilčevim navedbam in s tem pahnilo obdolžence v podrejen položaj. Zaradi tega sojenje ne izpolnjuje preizkusa zahteve po poštenem in pravičnem sojenju iz omenjenih mednarodnih dokumentov in slovenske ustave.
Več: Družina
