Sodba v primeru Patria, ki jo je za nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo, lastnika in direktorja podjetja Rotis Ivana Črnkoviča in častnika Slovenske vojske Toneta Krkoviča potrdilo pritožbeno sodišče, je pravnomočna, a ostaja enako vprašljiva kot pred slabim letom dni, ko je prvostopenjsko sodbo izrekla sodnica ljubljanskega okrajnega sodišča. Ponavljamo: vpogled v to dogajanje, ki ga razčlenjujemo z nekdanjim ustavnim sodnikom dr. Lovrom Šturmom, je nujen, saj razvpita zgodba odpira vprašanje standardov sojenja, ki se dotika slehernega državljana.
Pred slabim letom dni, ko je bila znana prvostopenjska sodba v zadevi Patria, ste za Družino dejali, da je ta sodba »pravno nepravilna in da ne bo mogla zdržati v nadaljnjih preizkusih njene pravilnosti«. Prvi preizkus na višjem sodišču tega obeta ni potrdil: sodba okrajnega sodišča, ki ji je višje sodišče v celoti pritrdilo, je zdaj pravnomočna. Ali vas je taka odločitev presenetila?
Najprej: v tej sodbi je ena dobra stvar, namreč to, da je višje sodišče o zadevi odločilo meritorno in da ni zadeve vrnilo v ponovno sojenje na prvo stopnjo, kajti potem bi težko dočakali njen pravi epilog. Vendar me je sodba presenetila. Pričakoval sem, da bodo sodniki upoštevali tehtne razloge v pritožbi in da bodo sodbo spremenili in obdolžence oprostili. To se ni zgodilo, zato lahko tudi za to sodbo višjega sodišča povem, da je pravno zmotna, napačna in da ne bo mogla vzdržati nadaljnjih preizkusov njene pravne pravilnosti.
Kje vidite ključne pomanjkljivosti te sodbe?
Pomanjkljivosti je več, ključna pa je, če gledamo nanjo kot na celoto, da nekritično povzema stališče okrajnega sodišča, to pa povsem sledi obtožnemu predlogu tožilstva. Izvirni greh je torej v obtožnem predlogu, ki je sestavljen tako, da bi moral biti zavrnjen že na začetku postopka; ne sestoji namreč iz posameznih dejstev, ki bi jih nizal drugega za drugim, ampak je oblikovan kot konstrukt, pri katerem so obdolženci tako rekoč vnaprej spoznani za krive, nato pa samo skuša najti takšne ali drugačne razloge, da bi obtožni predlog sestavili v neko prepričljivo celoto. To obtožnemu predlogu vsekakor ni uspelo, vendar, žal, niti okrajno niti pritožbeno sodišče teh slabosti nista zaznala, zato v izreku sodbe pogrešamo opis konkretnega kaznivega dejanja.
Ali vas prav razumem: obe sodbi, ko sledita obtožnemu predlogu, izhajata iz domneve krivde, ne domneve nedolžnosti, kar naj bi bil sicer temelj sodnega presojanja?
Prav to tiči v ozadju vsega in je lepo razvidno tudi iz nekaterih delov obrazložitev sodbe višjega sodišča. Tam je recimo mogoče najti očitek, da obtoženi Janez Janša ni predstavil dokazov za svojo nedolžnost, kar je povsem absurdno, kajti tožilec je tisti, ki mora predložiti dokaze za krivdo. Takšna logika, ki jo uvaja višje sodišče in jo tudi neposredno ubesedi, pomeni prevzemanje obrnjenega dokaznega bremena: od tožilca na obdolženca. To pa je v kričečem nasprotju s temeljnim načelom nedolžnosti iz 27. člena ustave.
Poleg tega iz argumentacije višjega sodišča jasno izhaja, da gre za sodbo, v kateri ni niti enega oprijemljivega dokaza. Sodišče samo pove, da gre za indično sodbo. V tej sodbi pa je mogoče tudi nekaj tako neverjetnega, kot je sklepanje sodišča, da je eden od bistvenih razlogov za krivdo glavnega obdolženca Janeza Janšo tudi to, da ni imel nobenega stika s predstavniki Patrie. Sodniki so torej izhajali iz stališča, da je objektivno odgovoren in da je zato tudi kriv, in sicer v vsakem primeru: kriv je zato, ker se s predstavniki Patrie ni srečal; če bi se z njimi srečal, bi bil pa kriv zato, ker se z njimi je srečal.
Omenili ste pojem »indična sodba«, ki ga izrecno uporabi višje sodišče. Ali ga lahko na kratko poljudno razložite?
Indična sodba je izjemna sodba brez neposrednih dokazov o pravno odločilnih dejstvih; je konstrukt na podlagi sklepanja. Vendar morajo biti indici trdno povezani v krog in poleg tega sodba ne sme imeti dodatnih šibkih delov. Pri indični sodbi je, tudi če nima drugih pomanjkljivosti, kakršne ima sporna sodba, mnogo večja možnost, da pride do sodne zmote in posledično do krivice. Kot minister za pravosodje sem se v imenu države v odmevnem primeru Martina Uhernika opravičil obsojenemu in njegovi družini zaradi krivične indične sodbe, ki je bila žal razveljavljena mnogo prepozno. Tudi denarna odškodnina, ki jo je prevzela država, ni mogla nadomestiti prestanega gorja.
V primeru Patria je indična sodba neutemeljena, ker temelji na indicih iz kroga oseb, v katerem Janeza Janše ni. Že šibkost konstrukta indične sodbe je dovolj resen razlog za dvom o pravni pravilnosti sodbe, še zdaleč pa ni edini. Pomembno je tudi to, kako je bil v tem primeru uporabljen zakonski člen, ki opredeljuje kaznivo dejanje, tj. 269. člen kazenskega zakonika. Višje sodišče ga izrecno razume kot odprto zakonsko normo, kar pomeni, da ga je mogoče prilagajati. To pa je v kričečem nasprotju z ustavno zahtevo 28. člena ustave. Zakoni morajo biti jasni in določni, to velja posebej strogo za kazenskopravne določbe. Ključna je zahteva po določnosti pri opisu znakov kaznivega dejanja. Višje sodišče sámo priznava, da je zanj ta zakonski člen odprt, to pa pomeni, da nanj ne gleda kot na nekaj fiksnega. Naj za lažje razumevanje uporabim poenostavljeno primerjavo. Predstavljajte si lesen okvir neke slike; ta je fiksen. To je zakonsko stanje in to mora biti identično tistemu, kar je v opisu konkretnega dejanskega stanja. Vendar sodišče priznava: mi takega zakonskega okvira za konkretno dejansko stanje ne bi mogli uporabiti, zato namesto fiksnega zakonskega okvira predpostavljamo, da imamo v rokah okvir iz elastike, ki ga lahko raztegnemo in uporabimo tudi za drugačno obliko, ne samo za pravokotnik, temveč za krog, elipso … To pa je v ustavi izrecno prepovedano.
269. člen kazenskega zakonika inkriminira sprejem obljube darila oziroma nagrade za nezakonito posredovanje. Vprašanje pa je, ali ta člen napotuje tudi k iskanju izkazov nezakonitega posredovanja.
O tem, da bi prišlo pri odločanju o nabavi vozil Patria do nezakonitega posredovanja, sodba ne ponudi nobenega dokaza, o tem sploh ne pove ničesar. Na napačno uporabo zakona opozarja ugledni kazenskopravni strokovnjak prof. Ivan Bele. Pravi, da je pri sprejemu obljube nujno treba dokazati, da je adresat, naslovnik, obljubo dejansko sprejel in potrdil. Vendar o tem ni v sodnem spisu ene same besede. Ničesar. Sodišče preprosto predpostavlja, da se je to zgodilo samo po sebi oziroma se zateka celo v sholastiko. Pravi namreč: zakonski člen je treba razlagati tako, da se predpostavlja, da je tisti, ki je neko obljubo prejel, to tudi sprejel. Konstrukt brez kakršnega koli dokaza!
In tu smo pri naslednji veliki šibkosti te sodbe, ki je navzoča že od vsega začetka, in sicer pri tem, da izvršitveno dejanje, ki se očita obdolžencem, ni opredeljeno krajevno, časovno je opredeljeno zelo nedoločeno, glede načina pa sploh ne – sodišče samo priznava: »na neznan komunikacijski način«. Vendar brez teh navedb ni jasno, kateri domnevni življenjski (historični) dogodek je sploh predmet kazenskopravne obravnave. V tenorju sodbe manjka opis konkretnega kaznivega dejanja, zlasti opis, na kakšen način naj bi bila sprejeta obljuba nagrade. Ta opis mora biti konkretiziran in ga ni mogoče nadomestiti zgolj z navajanjem zakonske opredelitve kaznivega dejanja. Ta pravni defekt sodbe, v povezavi z že omenjenimi, bi moral biti razlog za oprostilno sodbo.
Podobne neopredeljene očitke, kot jih najdemo v obrazložitvi višjega sodišča, je mogoče najti tudi v sodbah povojnih sodišč. Obdolženi je bil kriv, ker naj bi nekaj storil neznano kdaj in neznano kje, kriv pa je zato, ker ni predložil dokazov v svojo obrambo. Sprevržena pravna argumentacija. Res žalostno, da dandanes, po 25 letih prizadevanj za svobodno demokratično družbo in pravno državo, v izreku sodišč najdemo táko protipravno argumentacijo.
Naj se na tej točki znova dotaknem pomisleka, ob katerega bo verjetno trčil ta pogovor: morda bo kdo trdil, da z njim braniva le čisto določeno osebo, da se celo politično opredeljujeva, ker je ta oseba predsednik ene izmed političnih strank. Pa vendar: ali ne gre tudi pri sodbi višjega sodišča za nekaj več, za univerzalen, splošen položaj, v katerem se lahko znajde tudi kdo drug?
Ta sodba postavlja na glavo standarde sojenja v kazenskem postopku. Če bi taki standardi odslej obveljali, bi to pomenilo, da je lahko kdor koli, vsak posameznik, obsojen na podlagi tega, kar o njem govorijo drugi ljudje, to je brez stvarnih dokazov. Ne nazadnje je treba jasno povedati, da ta sodba bistveno znižuje standarde iz ustaljene slovenske ustavnosodne prakse glede dopustnosti dokazov, ki jih pridobi policija. Višje sodišče prelahkotno in pavšalno z dopustitvijo policijskih listin iz Finske postavlja nova merila, ki so v nasprotju z minimalnimi ustavnimi standardi iz 36. in 37. člena ustave o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji sme policija vstopiti v stanovanje, prisluškovati telefonskim razgovorom in prebirati elektronsko pošto. To, po mojem prepričanju, napačno stališče višjega sodišča je nujno potrebno brez odlašanja izpostaviti instančnemu sodnemu preizkusu.
Kakšne možnosti imajo obsojeni v nadaljnjih postopkih?
Najprej zahtevo za varstvo zakonitosti, naslovljeno na vrhovno sodišče. Prepričan sem, da bo vrhovno sodišče zadevo temeljito proučilo in sodbo odpravilo.
Pogovarjal se je Bogomir Štefanič, ml.
Več lahko preberete v Družini.
