L. Šturm ob knjigi Družbeni nauk Cerkve in tržno gospodarstvo: “Slovenija ni v kapitalizmu”

31

Druzbeni nauk Cerkve2Pri Celjski Mohorjevi družbi in Inštitutu Karantanija je v teh dneh izšla obsežna publikacija Družbeni nauk Cerkve in tržno gospodarstvo. Namen dela Philipa Bootha in sodelavcev je predvsem katoliškim laikom posredovati razlage in dokaze iz ekonomske teorije ter političnih vprašanj. Knjigi je dodan slovenski del, katerega urednik je Lovro Šturm, v katerem Roman Globokar, Andrej Naglič in Gregor Celestina obravnavajo poslanstvo in realnost katoliškega šolstva pri nas. Prispevek Ivana Štuheca povzema prevzem družbenega nauka Cerkve na Slovenskem v 20. stoletju. Poglavja v knjigi govorijo npr. o pravični plači, obdavčitvi, potrošniški kulturi, podjetništvu in skupnem dobrem.

Lovro Šturm predstavitev knjige prične s poudarkom, da Družbeni nauk Cerkve in tržno gospodarstvo ne govori o tem, da bi morala Cerkev tržno gospodariti, marveč o spoznanjih, da je Cerkev tista, ki je z oznanjanjem svobode omogočila tudi svoboden razcvet tržnega gospodarstva in evropske civilizacije. Delo po njegovih besedah temelji na analizi papeških enciklik o družbenem nauku Cerkve, ki zagovarja svobodo tržnega gospodarstva s socialno noto in hkrati obsoja njegove deviacije.

Ivan Štuhec v knjigi predstavlja razvoj družbenega nauka v Cerkvi na Slovenskem v 20. stoletju, ki je šel od pretiranega dogmatizma, predvsem v obdobju med obema vojnama, do izgube javne zavesti o nauku po vojni (konec 80-ih let se na Teološki fakulteti predmeta še vedno ni poučevalo). Štuhec izpostavi predvsem okrožnico papeža Janeza Pavla II. Centesimus annus (Ob stoletnici), ki je leta 1991, na prelomu iz komunizma v kapitalizem, »lekarniško« natančno diagnosticiral kapitalizem. Papež v okrožnici poudarja predvsem vidika podjetništva in svobode v kapitalizmu, svari pa pred pomanjkanjem etične drže in ideologizacijo. Če bi te diagnoze upoštevali, po njegovem mnenju danes ne bi prišli v situacijo, ko je kapitalizem prava zmerljivka, kar je zanj nesprejemljivo.

V državah, kjer je bil družbeni nauk Cerkve bolj odmeven, npr. v Nemčiji in Avstriji, Štuhec opaža bolj ustrezno razmerje med delom in kapitalom. Pri nas je ta odnos porušen, iz razloga ponavljajočih se revolucij, demokratičnega socializma in sindikalistov, ki niso glasno nasprotovali nastajanju tajkunov Pomembno je imeti pred očmi odnos med delom in kapitalom, brez katerega ni razvoja, gospodarstva in vlogo države, ki naj skrbi predvsem za pravni okvir in bo ta odnos spodbujal ter omejeval ekscese.

Lovro Šturm je še poudaril, da Slovenija ni v kapitalizmu, ker je pravi kapitalizem zasnovan kot svobodno, etično, tržno gospodarstvo. V Sloveniji pa je po njegovi oceni 15 odstotkov podjetnikov, ki ustvarjajo novo vrednost, skrbijo za izvoz in Slovenijo ohranjajo v zasilni kondiciji in rešujejo pred kolapsom. Preostalo je nadaljevanje monopolnih struktur, nad katerimi je v preteklosti bdela partija kar opiše Milovan Đilas v knjigi Novi razred) in nato njeni nasledniki. Dokler ne bo sprememb na tem področju, ne bomo v tržnem gospodarstvu. Potrebno bi bilo vzpostaviti pravne okvire, kar bi bilo enostavno, če bi jih izenačili s pravnimi okviri npr. Avstrije ali Bavarske. Ureditev, ki onemogoča konkurenco, po besedah Šturma nima prihodnosti.

Pripis uredništva: Knjigo Družbeni nauk Cerkve in tržno gospodarstvo lahko (brez stroškov poštnine) naročite na povezavi.  

31 KOMENTARJI

  1. Nagovarjam katoliške laike in tiste, ki bi radi nastopali v imenu krščanskih vrednot, ali celo v imenu političnih strank s krščanskimi pridevniki, da se lotijo branja družbenega nauka Cerkve.

    Po možnosti naj dajo poudarek na izvirne dokumente, ne njihove slovenske razlage in interpretacije. Pomislijo naj, kaj je višja vrednota brati: Sveto pismo ali interpretacije le tega. Sveto pismo je v bistvu enako od sv. Hieronima naprej in bo enako do konca časov.

    Interpretacije, enkrat v duhu Kocbeka, drugič Hayeka, jutri morda Luke Mesca, pridejo in grejo.

  2. Super. Tudi Šturm je po 25 letih slovenske demokracije spregledal,
    da je glavni greh v Sloveniji socializem: večino denarja je v kolektivnih rokah, v rokah birokracije in tiste elite, ki odloča o njem: mafije.

    Včeraj sem na kosilu spoznal enega starčka, ki pri 80 ih letih še vedno aktivno vlaga svoj denar v delnice. Pravil mi je, da je bil visoko v NLB (LB) za vrednostne papirje. Direktno ga nisem upal vprašati, če je bil komunist, pa tudi v pogovoru ni kvasil nekih družboslovnih fantazij. Enostavno je treba delati in prodajati na trgu.

    Delal je magisterij pri Ribnikarju, ki ga je baje 4x vrgel. Je dejal, da je konec 80ih bil finančni minister SFRJ v LJ pri njem. Ta tip mu je pokazal študijo, kako z inflacijo uniči vlada SFRJ vsako leto 100 mio dolarjev denarja, ki ga Iskra ustvari. Pa mu je minister rekel: te odločitve ne sprejemam jaz, pač pa dobim ukaze iz CK ZKJ ( mafija).

  3. Šturm, Kovač, Naglič so katoliki, ki so spregledali. Prav tako Brščič, ki ni katolik, a katolike zelo spoštuje.

    Velika večina katolikov pa samo ves čas išče izgovore za ostajanje v socializmu. In točno to so komunisti v Sloveniji z LAHKOTO izkoristili pri večini katolikov oz. “desničarjev”:
    socialistično vero
    provincialno zaplankanost

    Iz tega so razvili gradualizem nacionalnega interesa. In nič se ni premaknilo na bolje.

    Slovenija je najbolj komunistična država bivše SFRJ in EX-komunističnih držav. V Vseh je desnica vedela kaj hoče. In je zato te cilje dosegla, privatizirala gospodarstvo, zbrisala komunistične, socialistične zakone in uvedla svobodni trg – kjer komunisti in socialisti zgubljajo, ker ne znajo ustvarjati, ampak parazitirati.

    Pri nas pa je večina “desničarjev” ves čas intimnih socialistov. Komunisti pa tudi ne bodo reform proti sebi sprejemali. Zato pa imamo tako sranje. In sedaj sanjajo o kvalitetnem sodišču in o lustraciji – kar je nemogoče doseči z 20% večino. Če pa bi v prvem letu uvedli prosti trg pa bi socialistično birokracijo in socialistično mafijo odrezali od denarja, oblasti, korita.

    Tako, da glavni krivci za polom Slovenije so v osnovi “desničarji”, ker niso nič kaj boljši od komunistov, ki so samo bolj krvoločni – kar je že Kocbekova izkušnja.

  4. Kdaj bomo le spregledali? Bomo še 20 let potrebovali?
    V socializmu SFRJ državljani nismo bili enakopravni in tudi v samostojni Sloveniji smo državljani ostali še naprej ne enakopravni!
    To je rezultat privatizacije. S tako izvedeno privatizacijo namreč ni bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov! Žalostno stanje za napredovanje!
    Pristali smo v »pajdaškem« kapitalizmu 19. stoletja. Javni sektor pa v socializmu!
    Pri privatizaciji in pri poslovanju je imela koncentracija lastništva bivšega skupnega družbenega premoženja in osebno bogatenje lastnikov menedžerjev »legalno« prednost vse na račun privatiziranega podjetja, njegovega razvoja, stopnje zaposlenosti in na račun nizkih plač zaposlenih, ki najbolj bridko plačujejo menedžerske prevzeme. To sem osebno okusil in vsak dan še vidim..
    Zato se povsem strinjam z naslednjimi ugotovitvami prof. dr. Andreja Umka, SLS, ki je bil od leta 1997 do leta 2000 minister za znanost in tehnologijo RS, drugič, leta 2000, pa je bil minister za okolje in prostor RS; DELO – Sobotna priloga, 20.09.2014. :
    “Zaradi hitrega gospodarskega propadanja v komunističnih državah v devetdesetih letih, so tudi takratni oblastniki sprevideli, da je »socialistična« gospodarstva potrebno v osnovi spremeniti. V Jugoslaviji je bila sprejeta tako imenovana Markovićeva privatizacijska zakonodaja, ki je dobila ime po takratnem predsedniku zveznega izvršnega sveta Anteju Markoviću. Cilj in namen te zakonodaje je bil, da takratni socialistični direktorji in zaupanja vredni člani Zveze komunistov, po novem menedžerji, olastninijo celotno »družbeno« premoženje in s tem zagotovijo kontinuiteto »vodilne vloge« Zveze komunistov, ne več na politični temveč na gospodarski osnovi. Ta privatizacija je bila začeta vendar ne do konca izvedena, ker jo je prehitel razpad Jugoslavije.
    Vse od svojega nastanka v letu 1989 so nove demokratične stranke Markovićevi zakonodaji najodločneje nasprotovale. Smatrale so jo kot nepošteno in krivično, saj poklanja celotno premoženje skupini ljudi, ki so bili najbolj krivi za gospodarsko propadanje in pomanjkanje osnovnih dobrin. To je bilo tudi stališče njihove koalicije Demos. Po zmagi na volitvah leta 1990 je Demos takoj začel pripravljati svojo privatizacijsko zakonodajo, vendar je ni mogel uzakoniti zaradi zveznega značaja Markovićeve zakonodaje. Takoj po osamosvojitvi leta 1991 je Demos Markovićevo privatizacijsko zakonodajo razveljavil in jo nadomestil s svojo. Njeno bistvo je bilo v tem, da je imela dve komponenti, denacionalizacijo in privatizacijo v ožjem pomenu te besede. Denacionalizacija je imela cilj, da vsaj deloma, po večini v moralnem smislu, sanira grobe kršitve človekovih pravic, ki jih je zagrešilo komunistični sistem s svojo nacionalizacijo. Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.
    Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, naprimer, zahteval njene ustavne presoje.
    Danes, ko se začenjamo zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje, nikakor ne bi smeli za napačne odločitve kriviti celotne slovenske politike. Krivce za ekonomski in etični kolaps v slovenskem gospodarstvu, ki sta v veliki meri posledica zgrešene privatizacije, je potrebno imenovati z imenom in priimkom, naj gre za posameznike in stranke. Vsakdo bi moral prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja in nikogar ne bi smeli obtoževati za stališča in dejanja njemu politično in ideološko konkurenčnih subjektov.”

    • »Slovenijo bodo iz gospodarske krize potegnili gospodarstveniki, ne politiki in sindikalisti. Politiki pa moramo ustvariti ugodno poslovno okolje, ki bo atraktivno za domače in tuje vlagatelje. Na nas pa je, da pomagamo ustvariti pogoje, da se to zgodi.« Tako pravi te dni slovenski javnosti na nacionalnem radiu poslanec NSi Jože Horvat, ki seveda ni edini politik s takšnim mnenjem.
      Na mednarodnem simpoziju »Evropa prihodnosti med uspešnostjo in odgovornostjo«, ki je nedavno potekal v Državnem svetu, pa je predsednik slovenskega Združenja delodajalcev Slovenije, ustanovitelj podjetja LUMAR Hiše in član Državnega sveta RS, g. Milan Lukić edini, ki je posebej izpostavil dolgoletni problem slovenskega poslovnega okolja, to je večletno masovno izkoriščanje zaposlenih in kršenje človekovih pravic zaposlenih, neplačevanje plač za opravljeno delo in celo prikrito neplačevanje socialnih prispevkov. Opomba, to je tudi kršenje ustavnih lastninskih pravic zaposlenih, kar je ugotovilo Ustavno sodišče. G. Lukić je problematiziral zlasti stanje, da poklicani »sodniki« v Sloveniji, to je odgovorni za delovanje in nadzor delovanja države prava, tega problema nočejo videti ali ne vidijo, ne dojamejo globine posledic tega problema. V njegovem podjetju so v središču pozornosti, poleg kupcev, zaposleni. Tudi zaradi zadovoljnih zaposlenih ima podjetje uspehe, ima malo reklamacij in stalno raste na domačem in izvoznem trgu. Edina , ki je temu slovenskemu problemu zelo prisluhnila na tem simpoziju, je bila ga. Marie-Luis Dött, poslanka v nemškem parlamentu in predsednica nemškega združenja katoliških delodajalcev. Pozvala je, da morajo podjetniki zelo skrbeti za pravice in dostojanstvo zaposlenih, saj je to del poslanstva podjetja.
      Država pa je odgovorna za podporo, za ustrezne Zakonske predpise in za njihovo striktno izvajanje in dopolnjevanje, kar je v Nemčiji dokaj urejeno. Nihče drug se tem stališčem predsednikov združenj delodajalcev Nemčije in Slovenije žal javno ni priključil. Niti prisoten organizator simpozija predsednik Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije. Bilo je zelo očitno, da celo prisotni predstavniki slovenske države in prvi poklicani za reševanje tega problema, to je poslanci, kakor tudi ne drugi »strokovnjaki«, sploh niso zaznali tega problema in prepoznali svoj del odgovornosti za žalostno stanje navedenih temeljnih pravic delojemalcev, na kar opozarjajo celo delodajalci. To vsekakor ni zdravo in razvojno poslovno okolje za podjetništvo! To ni kultura za »Evropo prihodnosti z uspešnostjo in odgovornostjo«!

  5. Zelo zanimiv prispevek o knjigi, ki jo bom z veseljem prebral. Takšnih prispevkov si želim še več.

    S tezo, ki jo je Šturm izpostavil v drugem odstavku, pa se nikakor ne strinjam in jo dojemam, prosto po komentatorjih kot družboslovno fantazijo.

    • Kdo pa od vas pričakuje da se boste strinjali z dr. Šturmom ? Seveda knjige niti slučajno ne boste brali…zavajate naivne…

      • Ostroumno si razkrinkal moj podli načrt, kako z lažno izjavo zavesti vse tri bralce Časnika.

        Kako le uiti tvojemu mogočnemu umu?

  6. Kaj moralni teolog dr. I. Štuhec piše?
    »V državah, kjer je bil družbeni nauk Cerkve bolj odmeven, npr. v Nemčiji in Avstriji, Štuhec opaža bolj ustrezno razmerje med delom in kapitalom. Pri nas je ta odnos porušen, iz razloga ponavljajočih se revolucij, demokratičnega socializma in sindikalistov, ki niso glasno nasprotovali nastajanju tajkunov.«
    Kdo vse ni glasno nasprotoval?
    Kaj dr. Štuhec noče videt in očitno ne dojame(!), kaj šele prizna; vse za resnico in odgovornost?
    Sledeče dejstvo je povsem jasno večkrat napisano! Kaj je še potrebno? Dejstvo je, da v MAG-u, 21. novembra 2007 preberem odgovor na novinarjevo vprašanje, ki ga tako zapiše:» Previdna vladna koalicija. Ker so menedžerski odkupi v zadnjem času postali prvovrstna politična tema, smo vprašanja v zvezi z njihovim načinom financiranja postavili parlamentarnim političnim strankam. Med drugim nas je zanimalo, ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev na tak način, oziroma ali bi jo podprle, če bi jo predlagal kdo drug?
    Odgovor SDS:« Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Jože Tanko torej meni, vse je O.K.!?
    Podoben odgovor so podali iz NSi. Edino SDS in NSi tedaj torej nista imeli nobenih zadržkov glede menedžerskih »nakupov« z bančnimi krediti, ko prevzeto podjetje prevzemniku menedžerju odplačuje menedžerske kredite, dokler zmore, potem pa shira, davkoplačevalci pa »radodarnim bankam poplačamo kredite«, ker ne gre drugače.
    Stranke SLS, SD, LDS, SNS in Zares pa so tedaj že imele resne zadržke in pripombe k »tajkunizaciji Slovenije«, berem še v članku desničarskega novinarja mag. Silvestra Šurle. Povsem verodostojno!

    • Zdaj pa ste odkrili toplo vodo ! Tajkunizacija in prihvatizacija se je pred letom 2007 odvijala pod LDS že kakih 15 let ! Takrat so tajkunizirali mnoge firme, od BTC-ja do Autocomerca in mnoge druge….Ko pa ni bila na oblasti rdeča OF, pa seveda glasovi proti !! In SLS je seveda branila nacionalni interes, kaj pa drugega. SLO ne more nikamor zato, ker nima svobodne ekonomije, pač pa nacionalnointeresno ekonomijo pod partijsko oblastjo. CCa 15 ali 30 % res zasebnikov ne more razviti svojih potencialov, ker so onemogočani tako s strani bank kot države, nimajo pa niti podpore sodišč in inšpekcij. SDS in NSI sta od začetka zagovarjali normalen proces privatizacije, izstop države iz podjetij, to pomeni umik politike…In zakaj neki Merkur ne bi bil zaseben ? Bi bil, če ne bi bilo ekonomske krize in prevelike konkurence v SLO pri tehnični trgovini. Bauhausa sta le 2 v SLO, ker vedo da več SLO ne zmore. Merkurjev pa je ene 20 zagotovo, smelo pa bi jih biti, res velikih , največ pet ali šest ! Tu je bil kiks. Če bi SDS in NSI rekli, da so proti privatizaciji, bi pa OF vpila, da so proti umiku politike iz gospodarstva….Ne pametujte !

    • Ti si samo general po bitki.

      Dejstvo je, da managerski prevzemi nikjer v kapitalističnih državah niso prepovedani. Samo praktično so skoraj nemogoče izvedljivi – razen, če je podjetje v hudi krizi, manager ima pa dobro vizijo, da podjetje popelje iz krize.

      Problem so bile naveze z bankami in levo politično opcijo, ki je in še vedno drži v rokah vse, kar je.

      Tako, kot nihče v Sloveniji ni noben manager prevzemal podjetij v zasebni lasti. Le državna.

      SDS in NSi sta bili pa takrat le naivni. Po drugi strani je bila pa to dobra taktika – tako jim nihče ni mogel očitati izdaje nacionalnega interesa, hkrati pa imajo danes ti vplivneži večje težave.

  7. Vsi, ki berete Družbeni nauk, vam predlagam da trikart preberete njegvo uvod. Že papeži so sami jasno povedali, da so to poglavja teloške moralke. Da jih ne gre jemati za ideologijo in jih skušati uveljavljati po lastnem vzgibu.
    Predvsem bi si želel da bi si to naši duhovniki prebrali.
    Potem je noter tudi nekaj stavkov o dvoumnosti vsake socilane znanosti. Zelo pomembna malenkost, ki jo foliranti zanesljivo preskočijo. Po njej jih boste spoznali.
    Ni zastonj da je več kot sto let trajalo da je ta nauk sploh objavljen. Kajti že od začetka se je vedelo da bo veliko takih, ki ga bodo skušali pograbiti in zlorabili. Tokrat se bodo lahko celo skrili za zavetje Cerkve.

  8. Ja, Slovenija ni v kapitalizmu. Jugoslavija pa verjetno tudi ni bila v titoizmu, komunizmu in socializmu, ali kakor koli že temu danes pravijo. Za ideologe nismo nikoli tam, kjer v resnici smo. Mi navadni ljudje pa moramo živeti s tem. Komunisti in tržni fundamentalisti pa bodo še naprej pisali pravljice.

    • Nasprotno. Slovenija je po vseh objektivnih kriterijih socialistična.

      Jugoslavija pa je bila tudi socialistična.

    • Nasprotno. Slovenija je po vseh objektivnih kriterijih socialistična.

      Jugoslavija pa je bila tudi socialistična.

  9. Ja, zanimivi komentarji. Gospod Mihič zadane v bistvo našega gospodarskega prehoda po osamosvojitvi. Komunisti v raznih preoblekah so vse pustili žejne v prehodu čez reko Nil.
    Na žalost tudi katoliki nismo imeli primernih ljudi zrelih za politiko in vceplenih v evangelij. Stanje je porazno. Vzroki so znani. Psi lajajo, karavana prevarantov pa gre naprej. Dogajajo se velike krivice. Sesut je pravni sistem v katerem so še vedno "stari mački", ki držijo vse v svojih rokah, prav tako v medijih in gospodarstvu.
    Kot kristjan sem vedno zagledan v prvo krščansko skupnost in poročia, kako so živeli prvi kristjani. Veliko dela nas čaka in nova doba, ki prihaja prinaša nave izzive, da popravimo, kar smo v preteklosti naredili narobe. Potrebujemo nov družbeni red sloneč na socialni pravičnosti. Samo tako bo preživelo človeštvo.

    • Kdo pa nam je kriv, da smo šli za njimi? Po padcu komunizma, mi za komunsti naprej?! Krasno.
      Sicer pa, g. Purger, upam da ne mislite resno, da moramo najti družbeni red za preživetje človeštva. Tale ekperiment s komunizmom se zdi da je bilj dovolj poučen, da ne bi kdo spet kaj hotel takega. V preobleki “krščanske socialne pravičnosti”.

      • Ne mislim nič novega, ampak tisto kar piše v evengelijih in novi zavezi. Tu bi se morali vsi kristjani spreobrniti…
        Ja, sem za revolucijo, ki jo je oznanjal Jezus.

        • Tisto ni revolucija, prosim.
          Zakaj bi se morali vsi spreobrniti? To je preprosto nemogoče. RAzen na sodni dan ali kako?
          To je spet neki komunistični peincip: ko bi ljudje bili boljši bi bilo bolje tudi nam… Če je tako, vas pomilujem res, kajti ljudje najbrž kar masovno ne bodo kmalu boljši… oziroma nikoli.

  10. Evo, tole sam avtor na you.tubu (dobre četrt urce) razlaga o študiji oz. knjigi, ki jo je s sodelavci pripravil na temo družbenega nauka Cerkve in tržnega gospodarstva

    https://www.youtube.com/watch?v=U40oNZpaBps:

    Kot sem že v prvem zapisu predvideval, knjiga ni podajajnje cerkvenega družbenega nauka, ampak njena interpretacija in tudi kritika. In kako zanimivo in predvidljivo za sedanjo modo v SLO 🙂 intrepretacija in kritika je, kot sam avtor priznava, s strani tipičnega anglosaksonsko prostotržnega liberalnega pristopa.

    Gospod Booth je tako negativno razpoložen do socializma, ki po njegovem vlada kontinentalni Evropi. Kritizira med drugim tudi stališča angleške škofovske konference o nekaterih vprašanjih. Negativno je razpoložen tudi do tega, da se nerazvitim deželam ( kjer vladajo revščina, lakota, bolezni) pomaga z razvojnimi pomočmi. On in njegova ekipa verjame, da je najbojše ( edino?) zdravilo za vse probleme sveta prosti trg.

    Evo, to je sintetizirano vsebina njegovih pozicij. Mislim, da bi bilo prav, da tisti, ki so izdali to knjigo in jo propagirajo, za kar imajo seveda vso pravico jasno povejo, da knjiga ni promocija katoliškega socialnega nauka, ampak da promovira anglosaksonsko liberalno stališče do le tega.

    • Kaj je s tem narobe?
      Je pa vsaj neko stališče. Medtem ko vsakga, ki kaj zine utišajo, da to ni po socialnem nauku. Predvsem tisti, ki menda vedo kaj ta nauk ja, ne znajo pa nič iz njega napisat.
      Hvalabogu. Tak je ta nauk in fenomenalen je. Ti je nauk, po katerem ne moreš nič narest, ker ne opisuje kaj “naj bi bilo” ampak opisuje tisto kar je.

  11. Iz Wikipedije, proste enciklopedije
    Tajkún je novejša tujka, ki označuje zelo premožnega poslovneža. Izvira iz japonskega »taikun« (kanji: 大君) in pomeni »veliki gospod«. To je bil naslov šogunov.
    V ameriško angleščino (pišejo: »tycoon«) so jo prenesli v 19. stoletju kmalu po vrnitvi poveljnika ladjevja (komodorja) Perryja, ki je izsilil odpiranje Japonske. Kasneje je beseda označevala predvsem mogočne poslovneže. V nekdanjih socialističnih državah z besedo tajkun označujejo osebe, ki so si v času privatizacije in uvajanja kapitalsko-tržnega sistema ustvarile veliko bogastvo in mrežo poslovnih povezav. Kot slabšalna beseda nadomešča manj označene »milijonar« in »magnat«.
    V Sloveniji se je pojem tajkunov in »tajkunizacija«, kot način obvladovanja gospodarstva z mrežami povezanih novih bogatašev, pričel pogosteje uporabljati po tem, ko je predsednik vlade Janez Janša sprožil proti-tajkunsko kampanjo oziroma vojno.
    Torej ne mešat SDS v slovenske tajkunske zgodbe. Naši tajkuni niso nič drugega kot navadni kriminalci, ki so se združili zaradi prevzema nekega podjetja in njegovega izčrpavanja, torej lastnega bogatenja in pošiljanja zaposlenih na zavod za zaposlovanje ter prejema denarne socialne pomoči.
    Povejte, kateri član SDS je prevzel katero uspešno podjetje, ga izčrpal in zaposlene poslal na Zavod za zaposlovanje ter prejemanje denarne socialne pomoči.
    Če tega ne veste, preprosto utihnite.

  12. Ponavljam: tole v predstavljeni knjigi Bootha je anglosaksonska liberalno-laična interpretacija in kritika družbenega nauka Cerkve. To ni nauk sam po sebi.

    In to bi Mohorjeva družba, ki je knjigo izdala, tisti, ki so bili uredniki slovenske izdaje in tisti, ki knjigo reklamirajo, morali bralstvu dati jasno vedeti. Posebej v kolikor gre za katoliško bralstvo.

    S slovensko tradicijo razumevanja tega nauka, ki se prične in izjemno razmahne z Janezom Evangelistom Krekom in nato nadaljuje predvsem z Ušeničnikom, Gosarjem in Ahčinom ima ta Boothova interpretacija dokaj malo skupnega. Temeljni pogledi do družbenega solidarizma so dejansko prav nasprotni.

    Prav bi bilo, da Šturmova druščina in dr. Štuhec to jasno povejo, ne pa da se zdi, da prodajajo Hayeka pod firmo Kreka. Meni se to ne zdi spodobno.

  13. Sicer pa je v okviru Cerkve menda najbolj celovit pregled katoliškega družbenega nauka izšel v delu Kompendij družbenega nauka Cerkve.

    Na spletu se, kolikor meni uspe, najde le uvod in kazalo tega Kompendija, ne pa celotno zajetno vsebino:

    http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/0/8001CEA194F0EB5FC12572DE00274C43/$FILE/KOMPENDIJDNC_M.PDF

    Sicer pa je katoliški družbeni nauk v angleščini dostopen v dveh izjemno verodostojnih knjigah, recimo tu na Amazon: ena so bistveni izvirni dokumenti in socialne okrožnice, druga je omenjeni Kompendij:

    http://www.amazon.com/Catholic-Social-Thought-Documentary-Heritage/dp/1570758913/ref=pd_sim_b_1/186-1123821-4840833?ie=UTF8&refRID=1HR4PTWB4P8H45MVH9VY

    Skratka, še pred bootho ali skupaj z njim bi bilo dobro nekemu katoliku prebrati še kaj takega, da ne bo potem prodajal vile za koso pred (nevednim)slovenstvom ali celim svetom in se nevede osmešil. 😉

  14. Odgovor Hadrijanu,
    Časar in Lovšin sta bila le direktorja, nikakor pa nista prevzela Luke Koper in Intereurope in ju izčrpala. Zato sta tudi obtožena, da naj bi povzročila škodo pri vodenju imenovanih podjetij. Nista pa tajkuna!

    • Okej, nista tajkuna. Sta samo politično nastavljena direktorja, nesposobna za položaj in odgovorna za veliko škodo. Hvala bogu torej za SDS.

Comments are closed.