L. Rihar, Slovenski čas: Razkošen hip in večna luč

Advent nas ubira s presežnimi dogodki in vzbuja upanje, da niso samo tatovi tisti, ki grozijo, da bodo prišli ob uri, ko ne pričakujemo, pač se zna nenadejano roditi tudi dobrota; če ne v blišču vladarskih palač, pa v tihoti zadnje preproščine začne svojo milo in neodjenljivo pot.

Tudi slovenska država se je rodila nekje na robu socialističnega imperija, znotraj geopolitičnega hladu, brez asistence velikih. Do danes se zdi bolj dar milostnega trenutka kot sad človeških naporov. Spoštljivo, ponosno in hvaležno so jo sprejeli preprosti ljudje, dolgoletni samozvani oblastniki pa ji, če jim je že abortus spodletel, niso privoščili polnega življenja. Slabo leto dni, med junijem 1991 in aprilom 1992, je bila v zasilnem varstvu Demosa in že so ji pili kri nešteti tetrarhi.

Presunljivo je prek četrtstoletnega prevala gledati, kakšen vzgon je zajel mlado državo, ko se je otresla enoumja in terorja. Kljub vse požrešnejšim pijavkam in kljub vse bolj samopašnemu rovarjenju sovražnih ideologij, za katere smo mislili, da so za vedno ostale del diabolične preteklosti, je nizala dosežek za dosežkom in se hitro približevala zahodnemu svetu. Omagala je šele po volitvah 2008, ko je iz koalicijske aritmetike izginila še zadnja sled pomladi, svetovna gospodarska kriza pa je onemogočila blef. Nenehnemu izčrpavanju in frontnemu spodbujanju sovraštva do tradicionalne Slovenije je sledilo nekaj socialističnih »spoprijemanj« s krizo in že je poldrugo desetletje od vseh občudovana država tako rekoč v trenutku zdrknila na rep evropskih lestvic.

Kakor se vse bolj izkazuje, da je Slovenija ujetnica svoje temne preteklosti, pa je Evropi žal uspelo, da se je osvobodila vpliva svoje zgledne zgodovine, ki ji je z velikimi krščanskimi osebnostmi zagotovila 70 let miru in blaginje. Njena politična pahljača se vse bolj stiska v levo, pod okrilje politične korektnosti. To nemožato umikanje odpira možnost, da se ob splošno toleriranih levičarskih ekstremistih dejansko pojavljajo tudi drugi skrajneži, s katerimi se po pravilu bremeni normalni del političnega spektra. Ko potem gledamo evropske voditelje, ki zunaj politično korektnega ne zmorejo jasne besede tako rekoč o ničemer, se ne smemo čuditi niti brezglavemu reševanju migrantske krize niti objestnemu igračkanju, ki je z Britanci načelo skupno evropsko hišo.

Več: Slovenski čas