L. Rihar, Demokracija: Nacizem kot merska enota komunizma

2

Ljubljana je te dni polepljena s plakatom, ki že od daleč nezgrešljivo spomni na nacistične oz. komunistične motive. Oznanja neke njihove heroje. Ker komunisti letos praznujejo 70. obletnico, odkar so prišli na oblast, pobili dosegljivo konkurenco, zadušili demokracijo in uvedli strahovlado, domnevam, da se šopirijo oni.

Poleg tega: če bi plakati razglašali njihovega dvojajčnega dvojčka, naciste, bi enodušno poskrbeli za pravi partizanski juriš. Kot običajno bi njihovo junaštvo in pogum dodatno prekipevala ob dejstvu, da napadajo crkovino, ki je zgnila takoj po vojni, pred davnimi sedmimi desetletji.

70 let … česa že?

A vrnimo se k plakatom. Tisti iz prvega odstavka je omenjen le za uvod, da opozorimo na kontekst, na komunistični veliki teden, kot je sprevračanje in sprevrženost tehle dni s konca aprila in začetka maja posrečeno poimenoval dr. Andrej Poznič. Kmalu se je pojavil še en motiv za plakat, letak ali kar si bodi. Tudi ta ne propagira mrtvega totalitarnega dvojčka, ki se mu reče nacionalni socializem, ampak tega, še vedno nevarnega, še živega in imenovanega samo socializem. Na tem plakatu namreč kraljuje simbol, ki ne pušča nobenega dvoma, za kaj gre. Čez tretjino prostora je objestno označen z rdečo zvezdo, zraven pa stoji napis »70 let socializma«.

Kmalu po prvem srečanju s tem motivom je prispelo sporočilce, da gre skoraj gotovo za potegavščino in da so plakat verjetneje opremili z drugim napisom: »70 let osvoboditve«. Prav posebej presenetila me ni ne prva ne druga različica. Pravzaprav me je zaskrbela čisto druga misel, in sicer o tem, kako daleč so nas pripeljali, saj nam je že vseeno, na kakšen način brizga od njih totalitarni ekshibicionizem. Vse je v skladu z njihovo že skoraj sto let staro politiko, ki je laž in manipulacija.

Precej smo otopeli, sicer pa je predmet zgroženosti upravičeno oboje: bodisi njihova laž o osvoboditvi, bodisi od njih brutalno-izzivalno plasirana resnica, da smo kljub motnjam, ki smo jim jih povzročili z osamosvojitvijo in s poskusom tranzicije, v bistvu že 70 let v njihovih socialističnih krempljih.

Kratka zgodovina posttotalitarnega junaštva

Seveda so bili časi, ko smo polni upanja zrli v slovensko prihodnost. Takrat so nas še znali šokirati. Nedavno je škof Anton Jamnik javnosti razkril del ozadja o tem, kako škof Šuštar ni smel biti slišan na osamosvojitveni prireditvi in kako je ozvočenje ob njegovem blagoslavljanju slovenske lipe dejansko utihnilo. Dogodek je bil kot mnogo drugih pogoltnjen še v imenu socialistične inercije, sicer pa so totalitarci v tistih časih svojo ideološko ropotijo pritajili. Kolikor se spomnim, so nas prvič zares šokirali leta 1995, ko so v razmeroma svobodni Sloveniji na Trgu revolucije pripravili proslavo ob petdeseti obletnici konca vojne in jo naslovili Triumf. Od takrat so odmerek v (skritem) jedru protislovenskega in protidemokratičnega stalno povečevali. Tako se nam danes pri takratnem borčevskem poglavarju Dolničarju nostalgično zazdi, kot da bi od daleč malo zadišalo po demokraciji in komaj zaznavni sledi dostojanstva. A to je samo prevara zaradi drastičnega padca nazaj v barbarstvo, ki ga uprizarjajo njegovi nasledniki in najrazličnejši podaniki. Mimogrede, kar zadeva podanike: novinarji in drugi družbenopolitični delavci hodijo borčevskega poglavarja in pajdaše spraševat za vsako stvar, ki z njihovo odgovornostjo za stalinizem na Slovenskem nima nobene zveze. Ko pa so denimo z nedavno strmolsko tragedijo odkrili enega od njihovih neštetih zločinov, se seveda nihče od omenjenih ni drznil poriniti mikrofona murgelskemu ali borčevskemu poglavarju.

Skratka, intenziteto ideološkega vračanja v enoumje so stopnjevali skladno z naštudiranim dejstvom, koliko so ljudje z desetletji nasilja in laži poškodovani, da ne reagirajo več na provokacije, žalitve in nesmisle. Razdelitev moči med demokratično in (post)totalitarno stranjo je postala tako neuravnovešena, da si občasno privoščijo celo resnico. Tako danes spet vse manj tajijo revolucijo in jo amebini pameti v posmeh postavljajo za temelj slovenske države, kar je sicer škandal, a v resnici nič večji kot pred nekaj leti, ko so na to mesto začeli postavljati t. i. NOB. V svojem jedru gre vedno za isti na glavo postavljeni rdeči praženec.

Bratska ljubezen

Zgodovinsko gledano je jasno, da se imajo za uspešno rovarjenje po Sloveniji zahvaliti svojemu mlajšemu bratu nacizmu (in fašizmu), ki jim je pripravil (destabiliziral) teren, da so lahko uzurpirali oblast. Iz videza, ki nam ga vsiljujejo danes, kake posebne hvaležnosti ni opaziti. Že dobrih sedemdeset let se delajo njegove velike nasprotnike.

Kot vemo in vidimo na vsakem koraku, se komunizmu neprestano delijo odpustki, v njem se vidijo lepe ideje ne glede na to, da so v službi toliko hujše manipulacije. Čeprav ima za sabo nepredstavljiva gorovja zločinov proti človeku, si mu nekateri drznejo nadevati celo človeški obraz ipd. Med tem je nacizmu upravičeno odrečena vsakršna olajševalna okoliščina. Ostaja neomajno zlo. Čeravno sta v dvojajčni žlahti in četudi sta z drugo vojno začela družno mesariti po Evropi, čeprav je eden trajal le dobro desetletje in je že 70 let mrtev, drugi pa rovari že skoraj stoletje (!), je že misel o suhem matematičnem tehtanju med njima politično nekorektna. Resna primerjava bi bila seveda za komunizem uničujoča.

Več lahko preberete na strani Demokracije.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Zanimivo je, da je gospod Lenart Rihar odnehal svoje razmišljanje ravno še pravi čas … da ni omenjal sprave, ko je omenil: “… kako škof Šuštar ni smel biti slišan na osamosvojitveni prireditvi in kako je ozvočenje ob njegovem blagoslavljanju slovenske lipe dejansko utihnilo.” Ko smo že ravno pri tej lipi, je prav tako zanimivo razmišljanje na http://www.reporter.si/slovenija/osamosvojitvena-lipa-prestavljena-spomenika-komunizmu-ostajata/27584 .

    Naj nadaljujem tam, kjer je gospod Rihar prenehal: “Zakaj je Slovenija taka, kot je omenjena lipa?” Odgovor je na dlani: “Ker smo slovenski kristjani taki.” Ampak glavnemu kristjanu v tedanjih časih smo pa vseeno postavili spomenik.

  2. Zanimiva bi bila dva stolpca negativnosti nacizma in komunizma.

    V stolpcu komunizma bi videli tudi, da komunizem prednjači po negativnosti pred nacizmom, ker mori in neopravičeno obsoja ter zapira svoje brate, ljudi istega naroda.

Comments are closed.