Lojze Peterle je bil prvi predsednik slovenske demokratično izvoljene vlade. Bil je med soustanovitelji Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) in do leta 2000 predsednik stranke. Dvakrat je bil zunanji minister, bil je podpredsednik Evropske ljudske stranke (ELS). Pred dnevi je nastopil že svoj tretji mandat poslanca v Evropskem parlamentu.
Zapisali ste, da ste veseli rezultata Nove Slovenije. Stranka je dobila 6.000 glasov manj kot leta 2011, kar zaradi nižje udeležbe res pomeni 1 mandat več kot leta 2011. Mar niso to razlogi za zaskrbljenost?
Nisem veselo zaskrbljen, ampak zaskrbljeno vesel. Rezultat je optično dober, v bistvu pa zaskrbljujoč. Dejstvo je, da smo med pomladnimi strankami edini napredovali, dosegli mandat več, vendar priporočam kratko praznovanje. Potrebna je temeljita analiza in kritična samorefleksija, kar velja tudi za celo pomladno stran. Moram pa kljub nižjemu absolutnemu številu poudariti zvestobo elektorata, ki je zdržal tudi napade iz “prijateljskih vrst”. Pomembno je tudi, da je stranka vzdržala notranjo različnost.
Glede na to, da smo šli na volitve iz opozicijske pozicije, smo imeli ugodno izhodišče. Pogledati bo treba, katera dejanja so krepila rezultat in katera nagovarjala k prestopom in abstinenci.
Eden od izstopajočih trenutkov kampanje je bil vaš odziv na pridigo zlatomašnika v vaši župniji, ko je vernikom svetoval, »naj volimo stranko, ki ima predsednika v zaporu, če nočemo biti v grehu.« Kako vidite to in druge izjave duhovnikov v kampanji in nasploh ravnanje vodstva Katoliške cerkve v njej (pismo škofa Štumpfa ipd.)?
Na to vprašanje se mi zdi potrebno odgovoriti malo obširneje.
Po omenjeni pridigi v domači župniji sem potem v neki župniji doživel še duhovnikov volilni nasvet med mašo za našo stranko. Sprašujem se, kam bomo prišli, če bodo duhovniki med najsvetejšim obredom licitirali za stranke. To ni v skladu z doktrino Cerkve v odnosu do politike. Tudi, če bi hodili v Cerkev pripadniki samo ene stranke, bi bil proti temu, da se med evangelijem in povzdigovanjem daje politična navodila, kaj šele pod pretnjo greha. Ne samo zato, ker temu nasprotuje Cerkev sama in ker ne maram, da se razodeta resnica meša s političnim interesom. Vprašljivo se mi zdi, z duhovno avtoriteto v času govornega monopola (med mašo), pozivati politično različne vernike k strankarski podpori. Duhovnik tudi nima pooblastila govoriti v imenu vernikov o strankarskih zadevah – ne samo pri maši. Nekateri so me takoj obtožili, da oporekam duhovnikom pravico do mnenja. Seveda so duhovniki politična bitja z vsemi pravicami, potrebno pa je razlikovati, kaj je delo za vrednote, za pravico in poštenje, za politiko v širšem smislu, kaj pa opredeljevanje za stranko in aktivizem zanjo. Eno je menje, volilno navodilo pa je nekaj bistveno drugega.
Spominjam se nadškofa dr. Šuštarja, ki se je javno zavzel za človekove pravice, pravico do samoodločbe in za demokracijo, ni se pa izražal za stranke, čeprav se je včasih kljuka njegovih vrat topila od obiskov politikov vseh barv.
Težko mi je bilo, da sem se moral oglasiti, vendar sem menil, da moram to storiti iz načelnih razlogov – kot vernik/laik, kot državljan in kot politik. Vesel sem, da je velika večina to razumela in podprla. Lahko si pravičen in pomladen tudi, če ne sodeluješ v volilni kampanji SDS. Opozoril sem večkrat, javno, na politizacijo sodstva v zvezi z Janšo, kampanjo pa sem delal za svojo stranko. Glede odnosa do krivic lahko dodam še osebno izkušnjo. Ko je moja lista (NSi) zmagala na prvih evropskih volitvah, so me začeli iz političnih razlogov sistematično delati za udbovca. To sem doživel kot veliko krivico in norost. Ne spomnim se, da bi se oglasil kakšen teolog. Pri ponovnem poskusu tovrstne diskreditacije letos pa se eden je.
Glede izjav vodstva Katoliške Cerkve o političnih zadevah bi rad rekel najprej nekaj načelnega. Pri odnosu do strank ne gre za razodeto resnico. Drugič, Cerkev so tudi laiki, ki so v različnih strankah. Oboje bi bilo treba upoštevati z vso občutljivostjo. Če se pojavi potreba po političnem opredeljevanju, potem bi morali do izjave Cerkvenega vodstva priti po demokratični poti, ne ex catedra. To ne pomeni, da bi morali take izjave pripravljati s strankami, z laiki pa vsekakor, kot je to ponavadi delala Komisija za pravičnost in mir.
Kar zadeva škofa Štumpfa – razumem njegovo sveto jezo, vendar bi se lotil predsednice vlade, do katere sem sam v marsičem kritičen, na bolj evangelijski način. Zasebno srečanje škofa Glavana s predsedniki pomladnih strank me ne moti. Škof lahko povabi kogarkoli in kadarkoli. Prepričan sem, da je imel za to pošten motiv. Vedeti pa je treba, da tako srečanje pred volitvami nujno naleti na politično razlago.
Naj zaključim: mislim, da je Cerkev najbolj verodostojna in uspešna, kadar uporablja svoj jezik in v skladu s svojim poslanstvom. To pot se je del hierahije opredeljeval strankarsko in uporabil trdo govorico. Po tej izkušnji, ki po mojem ni pomagala, ne pomladi ne Cerkvi, bi se po mojem morali pogovriti znotraj Cerkve, znotraj pomladi, pa tudi med seboj.
Zadnje dni kampanje ste bili voditelji NSi in SLS na naslovnicah medijev z izjavo Janeza Janše, da je »Krivic zmogel to, česar niso zmogli ne Novakova, ne Bogovič in ne Peterle«. Kako komentirate to oceno Janeza Janše in kako po vaše take objave v medijih sprejema javnost?
Gre za moralistično izjavo v času volilne kampanje, ki ni nikomur koristila. Kot smo videli, se Krivic, ki ima dober smisel za razlikovanje, ni dal “ponašiti” in Janše v njegovi obtožbi ni podprl.
Ko je šlo za novo majniško deklaracijo, vzporedno tudi za podporo Janši, sem sodeloval na dveh prireditvah. Deklaracijo sem podpisal, kot je to storila tudi moja stranka. Oba dogodka sta se začela s civilno družbo, zaključni govor je imel obakrat Janša. Na prireditvi novega odbora me ni bilo, ker sem se takrat šele vračal iz Bruslja, sta pa tam govorila Dolinarjeva in Hojs.
Ne morem govoriti v imenu Novakove in Bogoviča, samo v svojem imenu. Ne gre za vprašanje, ali sem “zmogel”. Po sodbi sem večkrat opozoril na dejstva, ki vzbujajo dvom v politično nepristranskost sodstva, tudi na treh proslavah dneva državnosti. Povsod, kot tudi po govorih ob majniški deklaraciji, so mi najbolj čestitali člani SDS. Za pravosodno epizodo z Janšem pred več volitvami imam lahko samo politično razlago. Zelo sem kritičen do sodstva, ne samo na temo Janše. Ne uživam v ti. indični sodbi, mislim, da se Janši, pa tudi Krkoviču dela krivica, vendar nimam zadostne podlage, da bi pri vsem spoštovanju do Janeza Janše vnaprej črnobelo pristajal na enačbo: Janša = nedolžnost, pravica in resnica. Zato se ne spuščam v sodbo na političen način, opazarjam pa njen politični kontekst in upam, da bo na končni sodni instanci sodba razveljavljena. Želim si, da bi na vsaki sodni stopnji delovala moč resnice, ne interesi ali pritiski zunaj nje. Hkrati pa načelno dodajam, da resnica ni omejena samo na območje dokazljivega. Resnica me ne zanima samo po pravni, ampak tudi po moralni strani.
Še o odmevu izjave v javnosti. Javnost je reagirala v predvolilnem duhu in jo je razumela tudi kot del kampanje. Šlo je za obtožbo znotraj pomladi. Janša nas je z njo postavil na drugo stran. Nekateri pripadniki SDS so jo pozdravili, tisti, ki jih zanima vsa pomladna linija, ne. Mislim, da je ta izjava prispevala k volilni abstinenci.
Glede na številne strokovne ocene domačih in tujih pravnih strokovnjakov, bo po njihovi napovedi sodba o Janezu Janši padla. Matevž Krivic trdi, da Vrhovno sodišče že več tednov neupravičeno zavlačuje z odločitvijo o začasni prekinitvi izvajanja zaporne kazni. Prepričan je, da so Janši kršene človekove pravice. Sprašujem Vas, kako bi si lahko NSi in SLS prizadevala, da bi se ta situacija čim prej razrešila?
S Krivicem se glede tega strinjam. Omenjeni stranki, pa tudi vse druge stranke, bi se morale zavzeti za čimprejšnjo razrešitev situacije in se postaviti v bran pravne države. Pred zakonom moramo biti vsi enaki, ko pa gre za prvega moža opozicije (kakorkoli bi se že pisal), je treba biti dodatno pozoren. Ustvaril se je vtis, da on in Krkovič nista v zaporu samo zaradi očitanih dejanj.
SDS je volitve označil za nelegitimne in pozval k državljanski nepokorščini. Ko bo po napovedih pravnih strokovnjakov sodba padla, bo to dalo volilni kampanji in rezultatom nelegitimnost. Kako se bo politika soočila s takšno situacijo?
Zadeva ni enostavna. Bolj verodostojno bi bilo, če bi se SDS o neligitimnosti izrazila pred volitvami, na katerih je sodelovala, ne šele po znanem rezultatu. Bi bile volitve legitimne, če bi SDS zmagala?
Gospod Cerar je npr. zelo kritičen do SDS glede njihovega odnosa do pravosodja, čeprav ima stranka v številnih mnenjih pravnih strokovnjakov utemeljene razloge za negativne ocene, a očitno na stališča kolegov ne da veliko. Je glede na povedano in tudi sicer na pokazano v volilni kampanji kredibilen politik?
Cerar je pridobil največ zaupanja volivk in volivcev. S taktično všečno in mehko govorico ni pridobil samo glasov reciklirane levice, pri njem je končalo kar nekaj pomladnih glasov.
Glede njegove verodostojnosti bo treba počakati do časa, ko bomo lahko primerjali besede in dejanja. Prevzel bo Slovenijo pred stečajem. Etična načela, ki jih je poudarjal v kampanji, bo moral uporabiti dosledno in odločno, ko se bo moral spoprijeti z reformami.
V medijih se pojavljajo ocene, da bi NSi lahko vstopila v vlado Mira Cerarja, skupaj z SD, morebiti tudi Desusom.
NSi bi bila gotovo zaželjen partner. Zdi se mi modro, da vodstvo ne odkloni pogovora a priori. Dvomim pa, da bi lahko s petimi glasovi uveljavila ključne elemente reformnega programa za Slovenijo, še posebej ne v družbi s tistimi, ki že nekaj časa zavirajo reforme.
Vodstvo NSi je v zadnjem letu svoje volivce »preizkušalo« naj si bo z glasovanjem Mateja Tonina za »Kučanov dodatek«, v zadnjih mesecih pa z zelo ostrimi ocenami Milke Novak o Janezu Janši za Mladino, nenazadnje je tudi Zakon o arhivih povzročal v javnosti stalne in velike dileme, kaj je res in kaj ni. So to »nehoteni spodrsljaji« ali pa gre za odločitve, ki jih vidite kot napake?
Glasovanje za Kučanov privilegij je bilo napaka, kdor koli je za to glasoval – ne samo zaradi finančne stiske številnih. Ni pa pošteno, da se za to krivi samo Tonina, ker je rezultat omogočilo oziroma dopustilo več pomladnikov.
Kar se tiče arhivov je zgodba bolj zapletena, prevsem pa je bila nepotrebna. Pomladna stran, ki je bila sama pobudnik za spremembo zakona in se dolgo strinjala, kaj je treba spremeniti, bi morala biti pri tako pomembni zadevi sposobna koordinacije tudi v finalu odločanja. Verjamem, da je bila Novakova prepričana v “boljšo rešitev”, podcenila pa je pri tej temi pomen politične simbolike. Ko pri taki zadevi pristaneš na nepomladni strani, jih dobiš, četudi tvoj glas ni odločilen. Vlada bi ta zakon spravila skozi tudi brez glasov NSi. To se je zgodilo tudi socialdemokratom, ki so po vstopu v prvo Drnovškovo vlado s 3% komaj prestopili prag parlamenta.
Besedni dvoboj med Janšo in Novakovo ni gradil volilnega rezultata. Kaj pa si mislijo ljudje, je pokazal referendum.
Pred volitvami ste dali pobudo predsednikom vseh treh strank za skupen sestanek. Zakaj do srečanja ni prišlo? Ste ga pripravljeni ponovno predlagati, morebiti skupaj s predsednikom Zbora za republiko, g. Šturmom?
Kot nekdanji podpredsednik Demosa sem videl potrebo, da bi napete odnose med pomladnimi strankami pred volitvami uredili vsaj z nekaj skupnimi imenovalci. Pobude niso podprli vsi predsedniki.
Tako ali drugače bo treba spet poskusiti. Slovenija je pred stečajem, pomlad pa je doživela doslej najslabši rezultat. Videli smo, kako ne gre. Najti bo treba pot iz tega. Pomlad je kljub slabemu rezultatu soodgovorna za Slovenijo. V tako stanje smo prišli tudi zato, ker je bilo premalo pogovora.
Pred dnevi ste se oglasili na Dobu in govorili s Tonetom Krkovičem. Se z Janezom Janšo nista uspela srečat?
Peljal sem se mimo Ciganske doline – tako pravimo tistemu kraju domačini, znanem po grožnjah oficirja JLA Grujića v času vojne za Slovenijo in sem po telefonu poklical Toneta, ki še vedno ne ve, oziroma ne razume, česa je obtožen.
Gospod Lojze Peterle, hvala za pogovor.
