… treba se je osvoboditi
Za nami je deset let polnopravnega članstva v Evropski zvezi. Izkušnjo prostovoljne skupnosti, ki živi v miru in svobodi ter temelji na skupnih vrednotah in načelih, smo si omogočili z odločitvijo za samostojno in demokratično slovensko državo. Brez nje ne bi uživali prostega gibanja, petstomilijonskega skupnega trga, skupne valute, podpor v kmetijstvu, kohezijskega in drugih skladov, študentom prijaznega Erazma, enakopravnosti slovenščine…
V prvih letih članstva smo veljali za najboljšo novo državo članico, uspešno smo ji predsedovali, uživali gospodarsko rast in ugled. Zadnja leta smo v krizi, postali smo rob EZ. Zavozili smo.
Ob desetletnici članstva nas propagandni stroj stare politične linije prepričuje, da so za naše stanje krive Evropa, osamosvojitev in demokracija. Več je govora o osmih plačah evropskih poslancev kot o odgovornosti in bančnih računih tistih, ki so nas spravili v bančno luknjo.
Kriza je jasno pokazala, da Evrope nismo sprejeli v bistvenih elementih. Nismo uveljavili pravne države, načela socialno tržne ekonomije le delno. Doživeli smo podaljšek Kardeljeve dogovorne ekonomije s sistemsko korupcijo, drago državo in zadolževanjem. Državne banke so financirale utrjevanje moči pretežno stare vodilne strukture. S podporo privatizacije so investirale so v negospodarske namene. Naših državnih podjetij niso neodgovorno upravljali tujci, tudi bank niso izsušili. Za krizo smo krivi sami. Za nesposobnost reform tudi. Iskanje krivcev in sovražnikov zunaj Slovenije je zavajajoče in škodljivo sprenevedanje. Prilike v EZ nismo izkoristili, je te dne jasno povedal komisar Potočnik. Če nočemo biti neto prejemnik, za to ni kriv Bruselj.
S padcem zadnje vlade smo doživeli še en drag dokaz, da tako ne moremo naprej. Nimamo nove politične krize, ampak samo njen nov izraz. Po šestih letih krize bi si želel, da bi bil zadnji, zagotovila za to pa ne vidim.
Lahko volimo junija, julija ali septembra – če bo ostal isti duh, ista mentalna shema, želja po plenjenju še tega, kar je ostalo, bomo padali še naprej, račun pa bo rastel. Spremeniti je treba stanje duha.
Ne gre samo za vprašanje gospodarske rasti. Odpovedali smo civilzacijsko, kulturno, ne gre nam bonton. Nesrečnike v Hudi jami smo prepustili naravnim silam. Ne upoštevamo niti rudarske etike. Oni nikogar ne pustijo v jami. Ker mrtvih ne pokopljemo, vedno na novo oživijo.
Več lahko preberete na Facebook strani.
