Spoštovane Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani Republike Slovenije, prijatelji, domoljubi, demokrati, borci za Slovenijo, gospe in gospodje!
Zgodilo se je 8. maja 1989 na znanem kraju, z znanimi storilci, ob naprej znani uri in z jasnimi nameni.
Bilo je tako pripravljeno in tako močno, da je razsvetlilo slovensko temo, da je dvignilo naša srca, okrepilo upanje in nas zavezalo k osvobodilnim dejanjem.
Bilo je napoved konca stoletja, ki nas je zaznamovalo in poškodovalo z ideologijami zla.
Zgodilo se je prej, kot je padel berlinski zid.
Takrat smo se zbrali kot domoljubi in demokrati za dostojanstvo svobodne Slovenije, za prihodnost njenih bodočih rodov in novo slovensko medsebojnost.
Čeprav je slovenski pomladni HOČEMO ŽIVETI prebral pesnik, je pomenila zavrnitev diktature, upor in napovedala projekt samostojne slovenske države.
Z njo smo v središče postavili pravice človeka in naroda.
Zapisali in podpisali smo besede, ki ne delijo, ampak združujejo. Za svoje jih je lahko vzel vsak domoljub, vsak demokrat in vsak evropsko misleči Slovenec.
Ko sem pred desetimi leti v Atenah prisostvoval podpisu pristopne pogodbe za polnopravno ćlanstvo v EZ, sem pomislil, da bi morala biti ta deklaracija v njeni preambuli zapisana z zlatimi črkami. Razmišljal sem, da bodo o njej gimnazijci pisali maturitetne naloge. Pravzaprav še razmišljam in čakam, da Majniške deklaracije ne bi več razumeli kot vdor politike v šolo.
Petindvajset let pozneje je drugače.
Tičimo v krizi brez primere. Brez sramu nam razlagajo, da so za to krive demokracija, osamosvojitev in Evropa. Krivijo tiste, ki so hoteli drugačno Slovenijo, zaničujejo osamosvojitev in osamosvojitelje.
Nepoučen bi si lahko mislil, da smo v Atenah podpisali projekt bančne luknje, sistemske korupcije in novega gastarbeiterstva.
Tisti, ki so spravili denar v Švico, opozicijo sprašujejo kje je Švica.
Več lahko preberete na Facebook strani.
