Prejšnji teden sem se za nekaj časa poslovil od Bruslja. Zadnja obveznost je bila izredna seja Odbora za zunanjo politiko v zvezi z dogajanjem v Turčiji. Kot kaže ne bo zadnja na isto temo.
Povračilna dejanja po puču gredo daleč čez okvire, ki smo jih poznali doslej. Zadevajo tisoče v sodstvu, policiji, vojski, šolstvu …To lahko vodi samo v poglobitev polarizacije in destabilizacijo Turčije, Evropi pa prinese nove izzive in nove begunce.
Slika se slabša tudi v Nemčiji. Ne glede na to, kdo ali od kje so storilci, kakšni so njihovi motivi in kakšne so uradne razlage njihovih dejanj, je jasno, da nasilje širi strah in negotovost. Varnost in pravna država sta bili za nemškega državljana desetletja dva temeljna pojma. Ko se zamaje to, se spremeni tudi politična slika. Kako hitro se dvigne prag občutljivosti, smo videli že ob incidentu v Kölnu.
Vidim, da bo letošnji dopust drugačen. Ne more biti čisto sproščen.
Želim si, da bi se desni in levi evropski politični dopustovalci, kjerkoli se že bodo hladili, zamislili nad tem, kaj nam lahko v položaju kot je, odpira pot naprej. Poigravanje z begunskim vprašanjem v interesu kulturnega boja in moraliziranje v duhu populističnega humanizma nas bo oddaljevalo od rešitev. Iskanje skupnih imenovalcev je ta čas pomembnejše od vprašanja italijanskih bank in francoske notranje blokade.
Nekateri v Evropi kličejo k “novemu štartu”. To me spominja na bivšo Jugoslavijo. Ko reforma ni uspela, ko ni šlo, smo kar naprej začenjali na novo, z novimi zakoni in novimi strukturami, vmes pa je partija ves čas pridno preštevala različne sovražnike.
Glavni problem EZ ni avto sam. Če zmanjka bencina, ni treba zamenjati avta. Velja se tudi spomniti, da so ponavadi za sušo v tanku krivi šoferji. Evropski avto ni tako slab, samo iz “lera” ga je treba spraviti. Zato ne vidim ta čas potrebe, da bi spreminjali pogodbo. Spremeniti je treba obnašanje.
Več lahko preberete na Facebook strani.
