L. Lisjak Gabrijelčič, siol.net: Slovenija si želi biti država, kjer osnovne zakonitosti ne veljajo

1
186

Če kaj, je referendumska kampanja pokazala, da vprašanja, povezana z istospolno usmerjenostjo, še vedno vzbujajo nelagodje.

To je razumljivo. Navsezadnje je homoseksualnost pojav, glede katerega vlada v zgodovini zahodne kulture globoko nesoglasje.

Homoseksualnost skozi zgodovino

Antika je nanjo gledala z naklonjeno nevtralnostjo. Imela jo je za sestavni del realnosti in si z njo ni belila glave. Prav zato ni čutila potrebe, da bi istospolno usmerjenim na vsakem koraku pokroviteljsko dokazovala, da ni z njimi nič narobe. Ta kompenzacijski refleks sodobnikov se da razumeti le v luči spremembe, ki jo je prineslo krščanstvo.

Krščanski odpor do homoseksualnosti ne izvira iz Biblije, temveč iz teološke tradicije, ki je s pomočjo razodetja in antične filozofije skušala razbrati božji namen za človeka: ko se zakonca v aktu ljubezni popolnoma predata eden drugemu, z božjo pomočjo sodelujeta pri stvarjenju novega življenja.

Homoseksualnost v tej zgodbi nima mesta, ker spolnost – pravi pravoverni nauk – ohranja na ravni poželenja. Zato je, kot vse, kar človeka oddaljuje od božjega smotra, obveljala za grešno.

Katoliška dediščina

Danes vemo, da so istospolna nagnjenja prirojena. Zato cerkveno pridiganje ni kaj prida pomagalo pri njihovem preseganju, je pa prispevalo k tisočletni marginalizaciji homoseksualcev. Ta pa le ni bila tako splošna, kot si mislimo. V Sredozemlju je na primer do istospolnih vladala precejšnja strpnost: dediči antike so se zavedali, da imajo nekateri takšno nagnjenje in Bog jim pomagaj.

Na severu pa je togo, dobesedno branje Biblije okrepilo nestrpnost, kar se je odrazilo v drakonskih zakonih. Puritanski predsodki so še dolgo po zatonu krščanske filozofije strašili v učbenikih medicine in psihologije. Homoseksualnost je postala perverzija in njeno zdravljenje eden od načinov, s katerim je sodobna država razširila svojo vseprisotnost vse do spalnic običajnih ljudi.

Gejevski pogled na poroko

Ko se je generacija ’68 uprla tem nečloveškim predsodkom, je sprva zahtevala osvoboditev od družbenih norm. Prvi gejevski aktivisti so na poroko gledali kot na zatiralsko inštitucijo in redke predloge o zakonskih zvezah za istospolne smešili kot papagajstvo malomeščanskih navad.

Epidemija aidsa je spremenila vse. Sanj o popolni spolni svobodi je bilo konec. Gejevski aktivisti, ki so se vključevali v urejeni vsakdan Reaganove Amerike, so v poroki za istospolne videli simbol prehoda v običajnost.

Poroka zanje ni pomenila le izhoda iz nevarne promiskuitete, temveč možnost, da bi lahko zaživeli v vseh razsežnostih svoje osebnosti, vključno z javnim priznanjem intimnih razmerij, ki jih vzpostavljajo s partnerji. Postala je simbol enakopravnosti.

Premik na severu

Dejstvo, da so severne dežele nenadoma prešle od preganjanja do sprejemanja homoseksualnosti, je oteževalo trezen premislek o upravičenosti teh pričakovanj. Dejstvo, da je bil vzgib – priznanje osebnega dostojanstva – legitimen, je botrovalo prepričanju, da enako velja za inštrument, s katerim se ga hoče doseči.

Dejstvo, da je zakonska zveza rezervirana za raznospolne pare, se je zdelo kot del starih predsodkov. A že pogled v zgodovino bi pokazal, da gre za inštitut, namenjen rojevanju in vzgoji otrok – da torej opravlja namen, ki ga istospolna razmerja ne morejo. A vedno je lažje reči, da se časi se spreminjajo in se prepustiti novemu konformizmu, kot kritično pretresti realnost.

Poroka kot kronanje ljubezenske zveze šele zadnji dve generaciji

A ideja istospolne poroke se ne bi razširila, če se v istem času ne bi spremenila sama vloga zakonske zveze. Še naše stare matere in očetje so vanjo vstopali predvsem iz želje po družini; v zadnjih dveh generacijah pa je poroka postala kronanje ljubezenske zveze in otroci niso več pravilo.

Družbeni pomen poroke se je predrugačil do te mere, da sodobnikom, ki ne gojijo predsodkov, ki izvirajo iz teologije, v katero v glavnem ne verjamejo več, ni jasno, zakaj ne bi pravice do nje ne imeli tudi istospolni pari.

Iz družinskega zakonika

V teh premislekih je marsikaj upravičenega. Ne pa vse.

Manjka tista resnica, ki jo naš obstoječi družinski zakonik še vedno priznava. Da namreč poroka ni le ljubezenska zveza, temveč skupnost, namenjena osnovanju družine. Ker istospolni pari te možnosti nimajo, je povsem primerno, da zakon to razliko prizna.

Prejšnji predlog sprememb, o katerem smo glasovali leta 2012, je skušal uskladiti tri realnosti:
– po eni strani zavarovati naravno družino kot osnovno celico družbe,
– po drugi rešiti legitimna pričakovanja istospolnih zvez po priznanju,
– kakor tudi priznati pravice otrok, ki v njih odraščajo.

Zasledovanje ravnovesja med obema zahtevama temelji v praksi ustavnega sodišča. To je že v svoji prvi razsodbi glede istospolnih partnerstev izpostavilo, da gre za podobno skupnost kot pri raznospolnih: v tistih delih, v katerih sta primerljivi, morajo zato biti njune pravice izenačene.

Kar nakazuje, da se v določenih vidikih tudi razlikujeta. Razmnoževanje je gotovo takšen vidik.

To razlikovanje, ki ga je prejšnji predlog ohranjal, je ključno, saj omogoča zaščito izjemno pomembnega civilizacijskega dosežka: navezavo zakonske kategorije starševstva na naravno starševstvo in s tem pravico otrok do biološkega očeta in matere.

Napačno zdravilo

Predlog sprememb je zanič. Namesto da bi reševal ustavni problem neenakosti istospolnih parov, se zateka v plehko rešitev, češ obstajajo le ljudje.

Ihtavost, s katero je bila sprememba sprejeta, in nekritično navdušenje, ki ga je vzbudila, pričata o nelagodnosti nad resnico, da med ljudmi obstajajo razlike, da te razlike vplivajo na skupnosti, v katere se ljudje povezujejo, in da ima vsaka od njih pravice in dolžnosti na podlagi svojih smotrov.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Jaz nisem tako prepričan, to je moja edina pripomba na razumno analizo v članku, da je res vse tako jasno glede etiologije homoseksualnosti. Gejevska združenja zdaj trdijo, taki smo se rodili, pa se sami ne obnašajo kot da bi to res verjeli. Ker se očitno tudi preko pedagogike in v njej vse bolj uveljavljene ( zblojene in nenaravne) teorije spola trudijo spreobračati otroke in odraščajoče na svojo stran.

    Spolna usmeritev ima verjetno pri nekaterih res genetske predispozicije, nekatere študije to nakazujejo, da zavije v homo smer, vsekakor se pa oblikuje zlasti skozi puberteto in adolescenco. Teoretično psihoanalitična smer povsem logično razloži, v kakšnih družinskih razmerah se poveča verjetnost, da bo otrok razvil homoseksualno usmerjenost.

    Očitno pa tudi tu manjkajo prepričljive epidemiološke analize na velikih vzorcih, ki bi ta logična sklepanja potrdile ali ovrgle. Predvidevam, da take študije niso narejene, ker politično niso pravoverne oz. zaželjene.

    Tako nasilje politike oz. politične korektnosti nad stroko je po mojem hudo zgrešena stvar. Etični zadržki so druga stvar. Mislim, da je bila na časnik.si že članek in razprava, zakaj se je v stroki nehalo homoseksualnost opredeljevati kot motnjo, da so bili v ozadju lobistični pritiski, torej politika, ki stroki vsili nekaj brez strokovnih dokazov, na podlagi presoje, kaj je družbeno bolj sprejemljivo.

    Podobni so sedaj trendi, da bi kot motnjo nehali definirati tudi transvestitstvo, transeskualizem ipd. Motenj seksualne usmeritve počasi izgleda ne bo več. Razen morda seksualna čistost. In pedofilija, pod pogojem, da bojo pri njej še zalotili kakšnega katoliškega duhovnika.

    Najbrž se bo kdo spomnil trenda antipsihiatrije izpred okoli 40 let. Saj ne, da bi imel le slabe posledice. Tudi v Italiji je bil zelo izrazit, v Trstu so npr. zaprli edino psihiatrično bolnico. V skrajni verziji je ta šola trdila, da duševna bolezen, da psihoza, ne obstaja. Da se je tega koncepta spomnila represivna medicina v avtokratski drubi in da je te diagnoze potrebno opustiti.

    Po skrajni izpeljavi nekaterih levičarskih ideologij bi bilo nujno ukiniti vse diagnoze, ki so povezane s stigmatizacijo pacientov v družbi. Recimo zaradi predsodkov ljudi glede rakave bolezni, bi bilo potrebno prenehati obravati paciente s to boleznijo kot paciente in bolezen kot bolezen. Tako do absurda lahko pripeljejo oni s svojo “logično” mislijo.

    Skratka, vprašanje, če je resnicoljubno in s tem dolgoročno koristno, da se je homoseksualnosti nehalo reči motnja ( spolne orientacije). Nobene bolezni se danes ne zdravi pod prisilo ( če se tega bojijo homo-orientirani) in ni rečeno, da se vedno sploh zdravi. Marsikatere diagnoze se ne zdravi, ampak se z njo živi, včasih tudi brez vsakih težav.

    Nekateri z drugega brega goreče trdijo, da je homoseksualnost možno ozdraviti in prikazujejo konkretne uspehe pri tem. Ki jih pa pri vseh milijonih homoseksualcev v svetu kvečjemu kot za eno kapljico v oceanu. In je tudi tu dobro ostati skeptičen, dokler ne dokažejo kaj več kot sporadične primere.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite