L. Lisjak Gabrijelčič, siol.net: Hočeš braniti Zahod? Najprej se moraš zavedati, kaj Zahod je!

11

Ne vem, ali smo že pozabili na vse trpljenje, ki je bilo potrebno, da lahko sredi Pariza ali Bruslja mirno uživaš ob nemškem pivu in krožniku humusa.

Morda je smešno govoriti o ležernosti petkovega večera kot o dosežku civilizacije, zlasti če ga primerjamo s katedralami, z muzeji in drugimi spomeniki preteklosti, v senci katerih se odvija.

Morda se zdi celo nekoliko dekadentno. Je vse, na kar je danes ponosna Evropa, posedanje po kavarnah?

Samsonovi lasje

Toda ta vmesni prostor miru in zaupanja, ki nam omogoča, da se ni treba ozirati na vsakem vogalu, je lahko dolgočasen, ni pa ne samoumeven ne banalen. Predvsem pa ni šibkost Zahoda. Je vir njegove moči. So Samsonovi lasje naše civilizacije.

Ne dovoli, da jih spodrežejo.

Hočeš braniti Zahod? Najprej se moraš zavedati, kaj Zahod je. Ni način življenja: je splet institucij, navad in zakonov, ki ga omogočajo. Ta pa ne izvira iz skladne tradicije, temveč iz brutalnih prelomov. Naša kultura je sosledje katastrof.

Začne se v somraku bogov 5. stoletja, ko se v prah sesuje latinska civilizacija. Zelo počasi in ob pomoči islama, brez katerega ne bi bilo renesanse 12. stoletja, tega največjega dogodka evropske kulturne zgodovine, o katerem ti v šolah ne povedo ničesar. Takrat se je oblikovala specifična kultura krščanskega Zahoda.

Zahodni človek ostane sam s sabo

Odkar je Karel Martel zaustavil Arabce pri Poitiersu in odkar, malo domoljubja, “pri Sisku Kolpe so pijani omagali pred Kranjci Otomani”, je nevarnost vselej prihajala od znotraj. Krščansko občestvo, omajano že v 14. stoletju (pričevalec tiste krize je Dante: beri njegovo Komedijo v izvrstnem Capudrovem prevodu!), se je razdrobilo.

Indijansko poletje renesanse, ki je že sama bila (tudi tega ti v šoli niso povedali) čas hude znanstvene, duhovne, politične in tudi ekonomske krize (puntarji niso zaman hrepeneli po stari pravdi, to je izgubljenih časih srednjeveškega blagostanja), pokaže, da vrnitev k antiki ni mogoča.

Zahodni človek ostane sam s sabo, v iskanju novega temelja. Temu pravimo modernost. Najde ga zdaj v posamezniku, zdaj v državi, pa v ideji Boga (v nasprotju s predstavami so razni lovi na čarovnice pojavi moderne dobe, ne srednjega veka), naciji, rasi, razredu, razumu, volji močnejšega. Vrstijo se vizije popolnega reda.

Nova matematična vednost uspe zavladati nad naravo, ne zna pa najti formule sobivanja. Vse razpada, “čas je vržen iz tira” (Hamlet). Razsvetljenstvu se za trenutek zdi, da se bo vse nekako že izšlo, potem se od francoske revolucije dalje (ki jo sodobniki razumejo kot veliko tragedijo, tudi tega v šoli najbrž nisi slišal) vrstijo propadli eksperimenti in vse bolj divje utopije. Znanstveni napredek spremlja globoka kriza smisla.

20. stoletje dokončno potrdi sume iz srhljivke o Frankensteinovem stvoru: tudi tehnologija ni rešitev, saj se v rokah nestabilne civilizacije sprevrže v nočno moro.

Sposobnost učenja iz lastnih napak

Kultura Zahoda so umetniški in filozofski premisleki, ki spremljajo te polome in iz njih črpajo nauke za prihodnost.

Zahod ni zgodba o napredku (in občasnem nazadovanju), kot si, vsak na svoj način, predstavljata levičar in liberalec. Tudi ni posrečena sestavljanka, kot misli desničar, tako popolna in krhka, da bi že dodatni košček spridil njeno skladnost, in potem nam bo nekaj odstotkov muslimanov vsililo šarijo in Louvre spremenilo v harem.

Kar Zahod loči od preostalih civilizacij, je predvsem sposobnost učenja iz lastnih napak.

Kaj bo naslednja iluzija?

Od Tukidida dalje naša zgodovina ni namenjena poveličevanju narodov, vladarjev in dosežkov civilizacije, temveč kritičnemu pretresu spodletelih namer. Zahodna kultura je progresivna, ker črpa nauke iz neuspehov.

Toda če se je možno učiti na napakah, to pomeni, da zgodovina ni ponavljanje vedno istega. Zato ne moreš nikoli zagotovo vedeti, kje tiči naslednja napaka, kaj se bo izkazalo kot naslednja iluzija.

V tem spoznanju korenini globoki shakespearjevski pesimizem, ki prežema zahodno kulturo: “Our wills and fates do so contrary run that our devices are still overthrown. Our thoughts are ours, their ends, none of our own.” (“Volja in usoda vselej se razdvaja. Kar snujemo, je omahljiva stvar. Misel je naša, njen izid nikdar.” Hamlet. Prevod Matej Bor) Dobre namere vodijo v kaos, sanje se spreminjajo v nočno moro.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. Jaz tudi mislim, da v pameti in modrosti človek skozi stoletja in tisočletja ni napredoval in da je zmotni mit o napredku zgrajen na zunanjih manifestacijah udobnejšega, a tudi zakompliciranega življenja, ki se pa globin duha bolj malo ali nič ne dotakne.

    Celo več, bojim se da človeštvo izgublja smisel za lepoto, kulturo in vero. Ko se je človek srednjega veka bližal gotski katedrali, je strmel v to stvaritev. Ko gre današnji človek mimo katedrale, strmi v svoj mobilni strojček ( ki se vsakih nekaj let drugač imenuje, tako da osebno teh nazivov sploh ne sledim).

    Ljudje kulture se vse bolj ukvarjajo z ideologijo in politiko, vsem manj z lepoto in skladnostjo. Ljudje politike pa ne s politiko, ampak s tehnologijo oblasti. Ne vem, če še niste opazili, da so najbolj spolitizirani ceh v tej državi kulturniki in nekje blizu njih novinarji, oboji bistevno bolj od politikov.

    Še vstajenje islama se ne manifestira v kulturi in veri, ki slejkoprej tudi znotraj tega sveta slabita, ampak v političnem islamizmu, ki najvidnejše glasnike najde v zblojenih psihopatskih morilcih.

    No, potem pa naj kdo govori, kako smo kot civilizacija ali človeštvo napredovali, če smo gene ovce uspeli skrižati z geni krokodila.

  2. ..”Toda če se je možno učiti na napakah, to pomeni, da zgodovina ni ponavljanje vedno istega”
    ————————–
    Lahko rečemo da to pravilo velja tudi za naše razmere ?

    • Tole je apologija liberalnega kapitalizma, ne razlaga zahodne civilizacije. Medijski show a la Americana, na podoben način na ameriških verskih TV programih pridigarji širijo vero.

      Nekateri očitno ne razlikujete med civilizacijo, civiliziranostjo in materialno prosperiteto. Nekoga, ki zasluži milijon dolarjev ali 50 milijonov to dejstvo samo po sebi ne dela niti za pikico bolj civiliziranega.

      Civiliziranost pomeni povsem nekaj drugega. Kot sem gori napisal npr. to, da človek, ko pride do lepote, to lepoto sploh opazi in da jo občuduje. Naj bo to narava, naj bo gotska katedrala.

      Civiliziranost pomeni tudi omikanost, razgledanost, vljudnost, prijaznost, radovednost, zadržanost, primerna sramežljivost, zmernost, sočutnost, empatičnost itd.

      V bistvu je dovolj povedno za argument o puhlosti mita o napredku, da mi je to sploh bilo treba napisat.

    • No, na nekaj takega pa je vredno odgovoriti, ne pa na zamah z levo roko: “Tole je apologija liberalnega kapitalizma…”

      Glede na navedeni dokumentarec vsaj vem, da se je debata zataknila pri tem kaj je bilo prej, kokoš ali jajce in tudi kristalno jasno razumem tvoje stališče.

      Je pa nekoliko neprevidno objaviti neko delo, ki demantira prejšnje trditve (gre za dokumentarec Površina naših zob 1.del: Civilizacija – angleški izvirnik):

      https://www.youtube.com/watch?v=p60HR4NDjDA&feature=youtu.be&t=538
      Voditelj govori da civilizacija potrebije sredstva za preživljanje in komoditeto, veliko večji poudarek pa da ba zaupanje in samozavest v svoje zakone, filozofijo, sposobnost razmišljanja…
      Nato nadaljuje s praktičnim primerom in pokaže na rimski akvadukt na jugu Francije in nakaže, da zato, da tisti akvadukt stoji ni pomemben samo dober inžiniring ampak tudi močno držanje načel zakonov in prepričanj. Ljudje mislijo, da je civilizacija občutljivost, dobra debata, ipd. To so lahko dobrodošli produkti civilizacije, toda niso tisto kar naredi civilizacijo. Civilizacija lahko vse to goji pa je še vedno mrtva in toga.
      Oddaja se potem nadaljuje z razlago zakaj sta propadli grška in rimska civilizacija.

      Govoriva o isti stvari z drugega zornega kota.
      To je z moje strani vse.

      • Nikoli nisem imel iluzije, da je moj pogled o zadnjih zadevah sveta najbolj celovit, kaj šele popoln. S Kennethom Clarkom se v razglabljanju o civilizaciji pač ne bi upal meriti, zato mi ni odveč, kaj šele, da bi temu nasprotoval, ko on v tej svoji odlični seriji odpira aspekte, ki se jih sam nisem dotaknil ali se zdi, da jih celo nekoliko omalovažujem ali ko tisto, kar jaz postavim v ospredje avtor ne opredeli kot temelj, ampak le kot produkt.

        Vedno je tudi prostor, da skozi hegeljanska nasprotja pridemo do novih kvalitet razmišljanja. In dobro se je učiti od odličnih učiteljev ( kot je Kenneth Clark), kar je že Platon vedel in primerno izbral.

  3. Za konec bi malo pod vprašaj postavil trditev LLG, da je značilnost naše civilizacije, da se zna učiti iz napak. Verjetno le do neke mere in za določen čas. Čez čas pa te lekcije presenetljivo izgubijo svojo efektivnost.

    Je Evropa npr. vzela svojo lekcijo iz dveh svetovnih vojn in treh totalitarizmov? Glede obeh vojn sta vsaj Nemčija in Francija dobro vzeli lekcijo. 70 let je to do zdaj trajalo. A če v Franciji za dlje časa prevlada le Penova, ali v Nemčiji, kar izgleda trenutno manj verjetno, a kdo ve, kaj bo, podobno protevropske sile ( od AfD in Pegide do Gisijeve levice), potem postane čisto možno, da je taka krepka lekcija, kot je ta iz izkušnje obeh svetovnih kataklizem in totalitarizmov, v nepovrat izgubljena.

    • Ja, LLG je ugriznil na debelo. 🙂 Razložiti civilizacijo najbrž ni tako enoznačno. Jaz bi dodal, da je značilnost civilizacije da ima sploh zgodovino. Neka plemenska družba ima samo kronologijo. Civilizacija ima moč interpretacije in s tem bi se lahko učila iz napak. No, saj tudi se, uči, ni pa rečeno, da se zaradi tega spreminja, in to na bolje. Se delajo nove napake ali pa celo iste. Smrt je učiteljica. Komur ni, ga doleti, tako da se lahko učijo drugi. Če se ne, jih doleti.

    • Razložiti civilizacijo najbrž niti ni tako lahko, tako da avtorju članka štejem v dobro, da se je tega sploh lotil.
      Kolikor sama razumem, (predvsem iz naše lastne izkušnje) se to učenje iz napak vedno zalomi na eni točki, ko je civilna sfera ki največkrat ve kaj je narobe, odrezana od odločanja in ji ni dovoljen popravek oz. kot da ima oblast vedno “prav” in da je ta absolutna.
      Morda bi morali enkrat namesto “oblasti” vpeljat en drug pojem, na primer “služenje”, bog ve če bi se še tako grebli za te položaje.

Comments are closed.