Ne vem, ali smo že pozabili na vse trpljenje, ki je bilo potrebno, da lahko sredi Pariza ali Bruslja mirno uživaš ob nemškem pivu in krožniku humusa.
Morda je smešno govoriti o ležernosti petkovega večera kot o dosežku civilizacije, zlasti če ga primerjamo s katedralami, z muzeji in drugimi spomeniki preteklosti, v senci katerih se odvija.
Morda se zdi celo nekoliko dekadentno. Je vse, na kar je danes ponosna Evropa, posedanje po kavarnah?
Samsonovi lasje
Toda ta vmesni prostor miru in zaupanja, ki nam omogoča, da se ni treba ozirati na vsakem vogalu, je lahko dolgočasen, ni pa ne samoumeven ne banalen. Predvsem pa ni šibkost Zahoda. Je vir njegove moči. So Samsonovi lasje naše civilizacije.
Ne dovoli, da jih spodrežejo.
Hočeš braniti Zahod? Najprej se moraš zavedati, kaj Zahod je. Ni način življenja: je splet institucij, navad in zakonov, ki ga omogočajo. Ta pa ne izvira iz skladne tradicije, temveč iz brutalnih prelomov. Naša kultura je sosledje katastrof.
Začne se v somraku bogov 5. stoletja, ko se v prah sesuje latinska civilizacija. Zelo počasi in ob pomoči islama, brez katerega ne bi bilo renesanse 12. stoletja, tega največjega dogodka evropske kulturne zgodovine, o katerem ti v šolah ne povedo ničesar. Takrat se je oblikovala specifična kultura krščanskega Zahoda.
Zahodni človek ostane sam s sabo
Odkar je Karel Martel zaustavil Arabce pri Poitiersu in odkar, malo domoljubja, “pri Sisku Kolpe so pijani omagali pred Kranjci Otomani”, je nevarnost vselej prihajala od znotraj. Krščansko občestvo, omajano že v 14. stoletju (pričevalec tiste krize je Dante: beri njegovo Komedijo v izvrstnem Capudrovem prevodu!), se je razdrobilo.
Indijansko poletje renesanse, ki je že sama bila (tudi tega ti v šoli niso povedali) čas hude znanstvene, duhovne, politične in tudi ekonomske krize (puntarji niso zaman hrepeneli po stari pravdi, to je izgubljenih časih srednjeveškega blagostanja), pokaže, da vrnitev k antiki ni mogoča.
Zahodni človek ostane sam s sabo, v iskanju novega temelja. Temu pravimo modernost. Najde ga zdaj v posamezniku, zdaj v državi, pa v ideji Boga (v nasprotju s predstavami so razni lovi na čarovnice pojavi moderne dobe, ne srednjega veka), naciji, rasi, razredu, razumu, volji močnejšega. Vrstijo se vizije popolnega reda.
Nova matematična vednost uspe zavladati nad naravo, ne zna pa najti formule sobivanja. Vse razpada, “čas je vržen iz tira” (Hamlet). Razsvetljenstvu se za trenutek zdi, da se bo vse nekako že izšlo, potem se od francoske revolucije dalje (ki jo sodobniki razumejo kot veliko tragedijo, tudi tega v šoli najbrž nisi slišal) vrstijo propadli eksperimenti in vse bolj divje utopije. Znanstveni napredek spremlja globoka kriza smisla.
20. stoletje dokončno potrdi sume iz srhljivke o Frankensteinovem stvoru: tudi tehnologija ni rešitev, saj se v rokah nestabilne civilizacije sprevrže v nočno moro.
Sposobnost učenja iz lastnih napak
Kultura Zahoda so umetniški in filozofski premisleki, ki spremljajo te polome in iz njih črpajo nauke za prihodnost.
Zahod ni zgodba o napredku (in občasnem nazadovanju), kot si, vsak na svoj način, predstavljata levičar in liberalec. Tudi ni posrečena sestavljanka, kot misli desničar, tako popolna in krhka, da bi že dodatni košček spridil njeno skladnost, in potem nam bo nekaj odstotkov muslimanov vsililo šarijo in Louvre spremenilo v harem.
Kar Zahod loči od preostalih civilizacij, je predvsem sposobnost učenja iz lastnih napak.
Kaj bo naslednja iluzija?
Od Tukidida dalje naša zgodovina ni namenjena poveličevanju narodov, vladarjev in dosežkov civilizacije, temveč kritičnemu pretresu spodletelih namer. Zahodna kultura je progresivna, ker črpa nauke iz neuspehov.
Toda če se je možno učiti na napakah, to pomeni, da zgodovina ni ponavljanje vedno istega. Zato ne moreš nikoli zagotovo vedeti, kje tiči naslednja napaka, kaj se bo izkazalo kot naslednja iluzija.
V tem spoznanju korenini globoki shakespearjevski pesimizem, ki prežema zahodno kulturo: “Our wills and fates do so contrary run that our devices are still overthrown. Our thoughts are ours, their ends, none of our own.” (“Volja in usoda vselej se razdvaja. Kar snujemo, je omahljiva stvar. Misel je naša, njen izid nikdar.” Hamlet. Prevod Matej Bor) Dobre namere vodijo v kaos, sanje se spreminjajo v nočno moro.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
