Ustavno sodišče je v kali zatrlo možnost, da bi se referendum izrodil v orodje za vzpostavitev samodrštva, kjer oblast s pomočjo plebiscitov legitimira kopičenje moči v svojih rokah. Referendum je dodatno zaščiten kot orodje za obrambo pred samovoljo oblasti.
Pred leti, ko je namera po imenovanju ljubljanske ulice po Titu spodletela, sem predlagal, naj jo preimenujejo v Cesto Ustavnega sodišča. Malo v šali in malo zares. Prepričan sem, da se bo v bodoče, ko bomo z distanco ocenjevali prva desetletja slovenske demokracije, ustavno sodišče pokazalo kot ena ključnih institucij v zgodovini naše mlade države. V zadnjih letih je sprejelo vrsto pomembnih odločitev. Mnoge so bile problematične, a so se praviloma odlikovale z dosledno, jasno in razdelano argumentacijo, ki je svetla izjema med jecljavo birokratščino, ki prevladuje v ostalih institucijah. To, da so razsodbe izmenično razburile levico in desnico, je dober znak. Kaže na samostojnost sodnikov. Zadnja v vrsti je seveda razsodba glede referendumske kampanje. Odločitev je daljnosežna in presega morebitne posledice za projekt drugega tira. V skladu z rdečo nitjo, ki se vleče skozi njene razsodbe, je ustavno sodišče okrepilo varovalke, ki državnim oblastem preprečujejo, da bi instrumente demokratičnega odločanja izvotlile njihovega izvornega poslanstva. Proti črkopravdarskemu branju je znova afirmiralo duh zakonov. Referendumsko odločanje je pomembna ustavna pravica. če bi trenutna oblast smela v kampanjo investirati poljubno vsoto davkoplačevalskega denarja, bi prek ovinka sprevrgla izvorni smoter referendumskega odločanja: da državljanom omogoča neposredno sodelovanje v zakonodajnem procesu. Razvoj, ki ga lahko spremljamo v Orbanovi Madžarski ali Erdoganovi Turčiji, ko se državna propaganda, mastno financirana iz državnega proračuna, uporablja za izgradnjo »demokracije aplavza« (kot je srbski disident Slobodan Inič konec osemdesetih let posrečeno označil Miloševičev režim), v Sloveniji ni več mogoč. Ustavno sodišče je v kali zatrlo možnost, da bi se referendum izrodil v orodje za vzpostavitev samodrštva, kjer oblast s pomočjo plebiscitov legitimira kopičenje moči v svojih rokah. Referendum je dodatno zaščiten kot orodje za obrambo pred samovoljo oblasti. Če bi na Poljskem obstajal institut referenduma, kot ga pozna naša ureditev, bi oblast veliko težje izvajala svoj naskok na nadzorne institucije. Vsak nepriljubljen ukrep bi se znašel pred volivci in vlada ne bi smela brezsramno financirati svoje propagande. Rezultat bi bil vsaj znatna upočasnitev zakonodajnega udara. Avtoritarne skomine konservativne oblasti bi zelo verjetno kmalu nasedle na čereh politične polarizacije. Referendumski okop bi zaustavil parlamentarni bager vladajoče večine. Tu se skriva paradoks trenutne politične klime na Slovenskem. Glede na raven politične kulture, na mešanico apatije in srdite ideološke polarizacije, je Slovenija zrela za avtoritarizem. Toda možnost, da bi do protidemokratičnega obrata dejansko prišlo, je majhna. Poljski ali madžarski scenarij je danes bolj kot resna nevarnost stvar desničarskih mokrih sanj. Dovolj se je ozreti na medije, ki gravitirajo okoli SDS, da vidimo, kako popolni prevzem oblasti po poljsko-madžarskem zgledu ni le fantazma levice, temveč jasno izpričana želja radikalizirane desnice. Toda ta obupana in verjetno poslednja Janševa politična stava je utvara. Tega se dobro zavedajo v NSi, kjer so dali jasno vedeti, da ne nameravajo staviti vsega na ruleti totalne konservativne revolucije. Še zlasti ker se zavedajo, da na tej pojedini ne bodo pripuščeni k mizi, temveč bodo pristali na jedilnem listu. Prav razsodbe ustavnega sodišča v zadnjih letih so poskrbele, da je manevrski prostor za popoln prevzem oblasti skrajno omejen. Za kaj takega bi bila potrebna ustavna večina, ki pa je zaradi volilne zakonodaje (ustavne kategorije!) povsem zunaj dosega. Večja nevarnost preti z levice, ki bi se edina lahko dokopala do potrebne večine, ki bi Slovenijo lahko preusmerila na pot avtoritarnega sistema. Toda kot smo videli pri Cerarjevi vladi, so interesi znotraj levega establišmenta preveč raznoliki, da bi dovolili takšen razvoj. Marsikdo se je bal, da bo Cerarjeva koalicija delovala kot Pahorjeva vlada na steroidih in nagrabila vso oblast na razpolago, da bi zadovoljila lačne interese svojih klientel in tako preprečila njihov neizbežni notranji spopad. Toda kljub nekaterim obsojanja vrednim napadom na ustavne norme se ni zgodilo nič takšnega. Podobno kot v mandatu 2000-2004 se je izkazalo, da v trenutkih, ko ima največjo možnost za popolno koncentracijo moči v svojih rokah, leva sredina zapade v največjo letargijo in državi večjo škodo naredi s svojo razglašeno nesposobnostjo kot z oblastniško pogoltnostjo. Kljub pesimizmu in stagnaciji, ki prežemata deželo, se je slovenska demokracija izkazala kot presenetljivo trdna: Pod površjem vsakodnevnih prerivanj je tiho delo ustavnopravne prakse naredilo svoje. Nobena institucija ne deluje dobro, celotna politična struktura je majava in ne pretirano učinkovita, državni podsistemi so neusklajeni in precej korumpirani. Toda možnost avtoritarnega obrata je majhna. Kar pomeni, da sistem uteži in protiuteži vendarle opravlja svojo osnovno vlogo. Države nihče ne more podrediti svoji enostranski volji: ne le zato, ker nima moči, temveč tudi zato, ker za kaj takega nima vzvodov. Obsojeni smo na demokracijo. Tudi po zaslugi ustavnega sodišča. To ni tista bleščeča, romantična demokracija, ki so jo sanjali disidenti v svinčenih letih, je skromen, včasih komičen splet institucij, cehov in struj, ki sami po sebi niso bogve kaj, a skupaj tvorijo ustroj, ki od slehernega političnega igralca terjajo, da računa na stališča ljudi in skupin, s katerimi se ne strinja. Katerokoli gibanje, naj bo levo ali desno, ki bo hotelo resno reformirati državo, bo moralo sprejeti to dejstvo in se odpovedati skominam po avtoritarnih bližnjicah. Demokracija je kakor čudežna rastlina v pravljicah: sadove nam bo rodila le, ko se jo bomo naučili ljubiti.
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta
Članek je bil prvič objavljen v časniku Delo (17. 2. 2018, str. 8) z naslovom Rastlina, ki rodi, če se jo naučimo ljubi.
