L.J.Kučić, Delo: Cena brezplačne vstopnice

0

Ko sem se kot neizkušen urednik priloge Infoteh pred dobrimi desetimi leti srečal s svojimi prvimi “koloseji”, nespodobnimi povabili, turističnimi tiskovnimi konferencami, zabavami, vrečkami z darili (zaradi njih so nas tehnološke novinarje ljubkovalno klicali “vrečkarji”), brezplačnimi mobilnimi paketi in drugimi tegobami novinarskih privilegijev, sem bil skoraj popolnoma prepuščen lastni presoji in nasvetom tujih kolegov.

Novinarske znance na Guardianu, Financial Timesu in Mother Jonesu sem spraševal, kako vrvohodijo med sponzorstvi in novinarsko avtonomijo, a so mi povedali, da ne poznajo idealne rešitve. Sponzorirana potovanja in dogodki so včasih neizogibni, saj državnih ustanov, nadnacionalnih organizacij ali korporacij praviloma ni mogoče obiskati drugače kot v posebni novinarski odpravi. Enako težko se je izogniti izposojam izdelkov, recenzijskim izvodom in novinarskim projekcijam, saj si niti premožnejše medijske hiše ne morejo privoščiti takšnih nakupov. Zato so morali – odvisno od časopisa – postaviti številna pravila in omejitve, ki jih predlagajo strokovnjaki za boj proti korupciji.

Določili so najvišjo vrednost daril ter prepovedali individualna dogovarjanja med novinarji in ponudniki (vsa sponzorstva in sodelovanja so bila pogodbeno določena, kar je odpravilo osebne privilegije). Člani uredništva so se morali vnaprej dogovoriti, katere izdelke ali predstave bodo novinarji pokrili in šele nato zaprositi za recenzijski izvod ali vstopnico (če je novinar pogledal film v prostem času, ni mogel uporabiti novinarske akreditacije). Uredniki so skrbeli, da se mlajši in manj izkušeni novinarji niso preveč družili s piarovci in lobisti, dokler niso spoznali njihovih interesov in pravil podarjevalne igre. Kakršno koli zasebno sodelovanje z agencijami in podjetji je bilo prepovedano (svetovanje, vodenje dogodkov, pisanje recenzij …), če ni bilo določeno v pogodbi o oglaševanju ali medijskem sponzorstvu.

Ti ukrepi niso odpraviti vseh zadreg “sodelovalnega novinarstva”, a so z njimi precej omejili navezanost avtorjev na določena podjetja ali ustanove ter zmanjšali psihološke motive za samocenzuro, ker so bili odnosi med novinarji in ponudniki bolj formalizirani in profesionalni.

S temi “tujimi” pogledi in načeli sem med slovenskimi piarovci in sodelavci povzročil kar nekaj zadreg. Ko sem na tiskovni konferenci prvič zavrnil podarjen mobilnik, sta me dva (novinarska!) obiskovalca vprašala, ali ga lahko vzameta namesto mene (eden mi je celo predlagal, naj ga prodam v oglasniku, če ga ne potrebujem). Ko se nisem hotel udeležiti enotedenskega smučanja, kjer bi mimogrede preizkušal najnovejšo brezkontaktno tehnologijo rfid na dolomitskih smučiščih, se je z mojim nenavadnim primerom več dni ukvarjala regionalna podružnica tehnološkega podjetja. Ko sem predstavniku agencije za odnose z javnostjo povedal, da za pisanje prispevkov ne potrebujem njegovih “ekskluzivnih uslug”, mi je po polurnem dobrikanju začel groziti, da me bo uvrstil na “črni seznam” in me ne bo “nihče več nikamor povabil”.

O svojih dilemah se nisem mogel pogovarjati skoraj z nikomer (izjema je bil moj prvi urednik Luka Dekleva). Za tržnike in številne novinarje so bile to običajne prakse, s katerimi naj se “čim prej sprijaznim”. Uredniki v takšna obdarovanja večinoma niso posegali ali so ga celo opravičevali kot obliko nagrajevanja honorarnih sodelavcev, ki so lahko vse manjše honorarje nadomeščali kvečjemu z izboljšanjem osebnega življenjskega sloga (“naj imajo vsaj nekaj od novinarstva, če jih že zaposliti ne moremo”). Med lastniki ni bilo želje, da bi del oglasnih prihodkov namenili večji avtonomiji, čeprav bi v predkriznih časih že z dobro desetino vrednosti infotečnih oglasov pokrili stroške vseh službenih poti, plačali vse komunikacijske račune in si kupili večino preizkusnih naprav. Spremembe niso zanimale niti večine novinarjev, ki so jim privilegiji ustrezali, ali pa so zaradi vse slabšega stanja v medijski panogi tudi sami sprejeli razlago, da je novinarska brezplačnost nekakšno nadomestilo za težak materialni položaj.

Več lahko preberete v Delu.