L. G. Lisjak za Reporter: Demonstrirat? Ja, seveda!

0

Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič se ukvarja z zgodovino politične misli, idej in nacionalnih identitet. Sodeluje v velikem projektu pod okriljem Evropskega raziskovalnega sveta (ERC), v katerem raziskujejo zgodovino politične misli Srednje in Vzhodne Evrope od razsvetljenstva do danes. Konec leta bodo izdali prvi zvezek. Zanimajo ga evropske periferije in nesrečni poskusi, kako bi ujele osrednji del Evrope. Luka Lisjak Gabrijelčič, doktorski študent na Central European University v Budimpešti, je v intervjuju spregovoril tudi o političnih akterjih, ki smo jih v zadnjih dneh gledali pri delu.

V Sloveniji ste na počitnicah ali na dopustu?

Pred veliko nočjo sem prišel domov. Ne vem, ali sploh imam počitnice. Na dopustu? Tako kot mnogi iz moje generacije ne poznam prave razlike med dopustom in delom.

Gre vaš študij v Budimpešti h koncu?

Da. Prihodnji mesec se moram nekoliko natančneje dogovoriti z doktorsko komisijo. Proti koncu jeseni bom nalogo oddal in upam, da se bomo kmalu zmenili za zagovor.

S čim se ukvarjate v doktoratu?

S slovenskim nacionalnim vprašanjem in levico na Slovenskem. Obravnavam čas med tridesetimi in sedemdesetimi leti. V mojem fokusu ni toliko komunistična partija, temveč bolj njeni sopotniki, krščanski socialisti in levi liberalci okoli Josipa Vidmarja. Zanima me, kako so oni zastavili slovensko nacionalno vprašanje in kako so se na to odzvali komunisti, kaj od njih so prevzeli. Končujem z odzivom mlajše leve generacije – denimo Dušanom Pirjevcem –na komunistični pogled. Skušal bom pogledati, koliko je koncept nacionalnega komunizma, ki se ga uporablja v Vzhodni Evropi, denimo v Romuniji in Bolgariji, mogoče uporabiti tudi pri nas. Ta primerjalni vidik je za moje profesorje najbolj zanimiv. Mene pa tu zanima predvsem geneza slovenskega nacionalnega komunizma.

Nacionalni komunizem, kot mu pravite, učinkuje tudi v sodobnem času?

Absolutno. Težko pojasnimo vpliv levice pri nas, če ne upoštevamo, da je že v tridesetih letih razvila svojo idejo nacionalnega vprašanja. Ideologija nacionalnega interesa je dedinja te paradigme. V drugih komunističnih državah so komunisti večinoma – z izjemami, npr. v Romuniji – nasprotovali nacionalizmu in nacionalnega vprašanja niso znali nasloviti. Po propadu komunizma so zato težje ohranili svoj vpliv. Že Jugoslavija je bila izjema, ker je imela lastno, avtohtono revolucijo. Drugače od drugih delov Jugoslavije so imeli komunisti v Sloveniji koherentno oblikovan odnos do nacionalnega vprašanja. S partizanstvom so se predstavili kot edini pravi nosilci nacionalne emancipacije. Drugod po Vzhodni Evropi so komunisti nasprotovali nacionalizmu ali pa se mu prilagajali. Pri nas pa so ga pravzaprav definirali. Te dediščine tudi danes ni mogoče spregledati.

Občutite generacijsko solidarnost?

Bolj kot solidarnost čutim generacijsko pogojenost. Živimo v drugačnem svetu kot starejši in ga vidimo drugače. Dvomim, da obstaja generacijska solidarnost.

Boste dobili delo?

V Sloveniji? Ne.

Pogovarjal se je Ivan Puc, več lahko preberete v Reporterju.