L. G. Lisjak, PlanetSiol: Zakaj ste si ogledali mariborski posnetek?

16
234

Povejmo stvari, kot so: demokracija je težavna stvar. Dolga leta je veljala za žaljivko. Ko jo je oče modernega konservatizma Edmund Burke konec 18. stoletja razglasil za “najbolj nesramno vseh oblik vladanja”, ni govoril le v svojem imenu, niti nemara v imenu “nazadnjakov”: izrazil je prevladujoče mnenje evropskega razsvetljenstva.

Demokracija je vladavina ljudstva. Torej vladavina množice. Torej vladavina povprečja. Torej vladavina vsega, kar spada k pretežno bednemu življenju povprečnega človeka: prostaštva, zavisti, svetohlinstva, neobčutljivosti, neukosti, grobosti. Sistem, kjer v vsakem trenutku obstaja nevarnost, da bo hinavski konformizem množic prevladal nad zapletenimi nenapisanimi pravili spodobnosti, ki varujejo avtonomijo osebnega življenja posameznikov ter vzdržujejo dostojnost javnega diskurza.

“Ljudstvo je preveč neuko, da bi se lahko umno odločalo”

Liberalci, ki so bili tradicionalno zelo občutljivi tako do varovanja zasebnosti kot do kultiviranosti javne sfere – ah, dobri stari časi –, so bili še sto let po Burku skeptični do demokracije. Tudi pri nas, torej v rajni Avstriji. Tavčarjeva kritika klerikalizma je bila v enaki meri polemika proti mračnjaštvu kot proti demagogiji. Ljudstvo je preveč neuko, da bi se lahko umno odločalo. Podlega strastem in s tem postaja žrtev dežurnih demagogov. Danes so to farji, jutri, kdo ve – socialisti. Zgodba o težavnosti “slovenskega narodnega značaja” izvira iz tistih časov.

Zanimivo je, da so enake hibe – konformizem, praznoverje, prostaški egalitarizem – pri svojih ljudstvih odkrivali liberalci po vsej Evropi. In povsod iskali posebne zgodovinske razloge, zakaj “smo taki, kot smo”. Odgovori so bili različni, podobno poljubni, nauk pa praviloma isti: ljudstvu ne gre zaupati.

En vodja, eno kraljestvo

Ko so evropske množice začele vstopati v javno življenje, so s svojimi manirami liberalce in konservativce le še utrdile v tem prepričanju. Njihovo mnenje so prevzeli številni socialisti, ki so verjeli, da je treba ljudstvo strumno disciplinirati pod vodstvom avantgardne partije. Podobno so trdili fašisti in drugi zagovorniki “trde roke”.

Toda vsi drugi sistemi so še slabši

Dve svetovni vojni in kak ducat revolucij je bilo potrebnih, da se je na stari celini uveljavila Churchillova misel, da je demokracija najslabši sistem – z izjemo vseh drugih.

K temu je pripomoglo spoznanje, ki ga je prvi razdelal Alexis de Tocqueville, francoski liberalec, ki je v prvi polovici 19. stoletja opisal delovanje demokracije v ZDA. Tocqueville je kot kultiviran aristokrat izhajal iz dvomov o demokraciji, a je kljub temu iz Amerike prinesel sporočilo: demokracija deluje. Še več: deluje dobro.

Čeprav je javna debata, ki se odvija na ameriških trgih in v necenzuriranem bulvarskem časopisju, bolj groba in sploščena kot v aristokratskih salonih in uglajenih meščanskih kavarnah starega sveta, so Američani na splošno bolj informirani, svobodoljubni in odporni proti skrajnosti.

Kako ne zdrseti v vladavino drhali

Demokracija namreč ljudi uči odgovorne svobode. Iz podložnikov ustvarja državljane, ti pa imajo pravico, ki je bila v klasičnih republikah domena ozke elite: pravico, da so dejavni in odgovorni člani svoje skupnosti. Najboljši sistem je ravno zato, ker se morajo v njem najširši sloji prebivalstva truditi, da vzdržujejo vrline, nujne za odgovorno svobodo, saj jim v nasprotnem primeru grozi zdrs v vladavino drhali.

Demokracija je torej najboljši sistem natanko zato, ker lahko postane najslabši; ker zahteva neprestano čuječnost do nevarnosti, ki jih rojeva njena lastna logika.

Med mehanizmi, ki preprečujejo, da bi se “najboljši sistem” sprevrgel v najslabšega, je svoboda govora.

Svoboda govora je gnoj

Povejmo stvari, kot so: svoboda govora je gnoj. Tako kot je gnoj nujen za rast kulturnih rastlin, je svoboda govora nujna za plemenitenje odgovorne svobode. V njej sami ni nič privlačnega ali plemenitega. Tako kot gnoj zaudarja in iz nje se hranijo najodvratnejši paraziti.

Večina stvari, ki kroži v necenzurirani javni sferi, so v najboljšem primeru neumnosti. V najslabšem pa obrekovanja, manipulacije, diskreditacije.

Od medijev ste pričakovali ali celo zahtevali, da služijo vašim voajerskim nagonom

V zadnjih tednih smo v Sloveniji lahko ta gnoj opazovali v vsej njegovi smrdljivosti in odurnosti. Govorim o mariborski šolski aferi.

Nepremišljeni pobalin, ki je posnetek objavil na spletu, si je naložil velikansko moralno breme, od katerega si bo, če je v njem količkaj spodobnosti, težko opomogel. Toda nič manj kot on ste za smrt mariborskega ravnatelja odgovorni vsi tisti, ki ste si posnetek ogledali, ga komentirali, se lahkotno smejali ali zgražali ob njem, pričakovali ali od medijev celo zahtevali, da služijo vašim voajerskim nagonom, in si sploh vzeli pravico, da ravnate kot moralni razsodnik v zadevi, okoliščine katere so vam bile – in so vam še vedno – skoraj povsem neznane.

Če ste kristjani in vas je dejanje vznemirilo kot škandal – kar nečistovanje na javnem mestu, kot so šolski prostori, nedvomno je –, bi se morali spomniti na besede iz Matejevega evangelija: “Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči.” Na štiri oči je metafora, ki lahko v sodobni družbi pomeni marsikaj: nebrzdanega javnega zgražanja gotovo ne.

Če niste kristjani, se vprašajte, od kod vam pravica, da ste dejanje, ki je po posvetnih kriterijih kvečjemu manjši prekršek (seksa na javnem mestu – kar učilnica nedvomno je – zakon ne dovoljuje), obravnavali kot dogodek nacionalnega pomena, ki kliče k vašemu modrovanju.

Krivi ste vi, ne mediji!

Povejmo stvari, kot so. Ravnali ste kot slabi državljani. Svojo neodtujljivo pravico do informiranja in do necenzurirane razprave o zadevah javnega značaja – naj dušebrižni varuhi zasebnosti rečejo, kar hočejo, a zloraba šolskih prostorov za spolne avanture je pač zadeva javnega značaja – ste zlorabili za tešenje plehke radovednosti, naslade, želje po moralnem razsodništvu. Kdo ve, morda tudi zavisti.

Zato ne prelagajte svoje odgovornosti na medije, na nizke standarde poročanja, na policijo, na pomanjkanje cenzure. Krivi ste predvsem sami. Mediji so služili vašim nagonom.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. Berem: “Ljudstvo je preveč neuko, da bi se lahko umno odločalo.” In gospod Luka je del tega ljudstva. Še argument: Nismo ne svobodni in nismo ne v demokraciji, zato je trditev: “Krivi ste predvsem sami.” vsaj zelo čudna. Še predvsem, ker je po misli: “Demokracija namreč ljudi uči odgovorne svobode. Iz podložnikov ustvarja državljane, ti pa imajo pravico, ki je bila v klasičnih republikah domena ozke elite: pravico, da so dejavni in odgovorni člani svoje skupnosti.” Kar pomeni, da bi ravnatelj in profesorica morala ravnati odgovorno.

    Kot kristjan bom pa protestiral, ker gospod Luka prodaja svet brez Boga, ki deluje. Če je Bog na prvem mestu, vsa deluje. Tudi kraljevina.

    Kar se tiče mariborske afere pa je zares skrajni čas, da jo prepustimo strokovnjakom. Recimo strokovnjaku, ki ni želel razmišljati kor rdeči znanstveniki:
    http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/112756/ravnatelj-in-profesorica

    • “Kot kristjan bom pa protestiral, ker gospod Luka prodaja svet brez Boga, ki deluje. Če je Bog na prvem mestu, vsa deluje. Tudi kraljevina.”

      Ali pa Islamska država, ki trenutno po bližnjem vzhodu seje smrt. Temu z drugimi besedami pravimo fanatični verski fundamentalizem. Torej, v imenu Boga je dovoljeno vse, pri čemer lahko seveda o tem, kaj Bog želi in hoče, pametuje vsak, ki v svojem življenju nima kaj bolj pametnega za počet in ko tak pametnjakovič potem dobi v roke oblast, se pač dogaja to, kar danes spremljamo v delih Iraka, Sirije in še kje.

      Zanimivo pa je tudi to, da si linkal mnenje psihotarapevta, ki o takih kot si ti pravi tole: “Svojevrsten fenomen predstavlja tudi folk/narod – predvsem tisti v nezavedno zavist/ljubosumje ujeti moralisti, ki se ne nehajo zgražati ob tem kar vidijo, kakor da sami nimajo pohote.” Se pravi popolnoma ista diagnoza, kot sem jo postavil že sam: moralna hinavščina.

      Tako da avtor prispevka je dejansko zadel bistvo v nulo. Smo očitno družba idiotov, ki vsesplošne svobode, ki naj bi jo demokracija v osnovi ponujala in zagotavljala ne znamo izkoristiti za nič bolj konstruktivnega kot je moralna hinavščina. Smo kot neke prestradane zveri, ki komaj čakajo, kdaj bomo lahko naskočili naslednjo žrtev in to nam ne služi za nič več od tega kot je to, da s tem zapolnjujemo praznino svojih lastnih življenj, pri čemer je pač to praznina brez dna in kot taka “nenasitna”.

  2. Briljanten prispevek avtorja članka.

    Mediji opravijo svoje plemenito poslanstvo le, če poročajo vrednostno in vzgojno. Povsem logično je, da so dolžni pri tem paziti na človekove pravice.

  3. Ah, ALfe, strokovnjaki!? Naj “spizdijo” ti strokovnjaki.

    Luki bi pa dodal, nismo kar mi krivi. Agresivnost medijev ne more biti naša krivda. Organiziranje okroglih miz in “strokovne” razprave o tem kaj pomeni takšen seks, ne more biti moja ali naša krivda.
    Naš greh je, da se ne znamo temu zoperstaviti. Da ne znamo takega urednika na TV zbrcati na cesto, naj cigarete prodaja v trafiki, ker za drugega ni sposoben. Naša ljuba Darja Zgonc je še vedno zvezda 24ur, ki nedolžno sprašuje “kaj bi se lahko naučili iz tega”, en dan prej pa se je nagnusno naslajala nad vsem.

    Naša krivda je, da tega gnoja iz dežele ne znamo očistit.

    • Spoštovani g. Zdravko, popolnoma se strinjam z L.G.L, ne pa z vašo mislijo, da za agresivnost medijev ne nosimo krivde. Jo, če kupujemo (in beremo) tak časopis oziroma spremljamo določeno TV ali elektronski medij. Rešitev? Odjava takega časopisa, nespremljanje tiste TV ali medija in osveščanje svojih ljudi, naj ravnajo enako – sami mali koraki, ki pa na koncu delujejo, tako ko tista prispodoba s snežno kepo.

  4. Veliko kar je Lisjak povedal v uvodu se strinjam.

    Kar pa je meni kot kristjanu povedal, pa se ne strinjam.
    Jaz ne bi smel gledati, se o teh stvareh pogovarjati, še manj javno na forumu povedati svoje mnenje. To lahko delajo samo strokovnjaki tipa Lisjak.

    Kritika konzervativna mi je sicer lep poizkus, a tam nič ne napišejo v kakšnem socializmu živimo, o sodobnih moških in ženskah ( kar se je Knepu popolnoma ponesrečilo), o sodobni vzgoji. Nek umetno-teoretičen konzervativizem.

    Veliko boljše kvalitete mi je Portal Plus, kjer se gredo raziskovalno novinarstvo in razumništvo s katerim izobražujejo slovenskega socialističnega butla. Tega ne dela ne slovenska desna politika, še manj slovenski desni intelektualci. Vsem lepo paše inkubator socialističnega samoupravljanja, ki ima tri probleme, posebej vidne v državnih podjetjih, šolstvu in zdravstvu:
    1. slabo vodenje
    2. katastrofalna organizacija, veliko lenobe in neodgovornosti
    3. negativna selekcija na vseh ravneh

    • Pišeš za Časnik, zakaj tega ne prakticiraš na tem portalu?
      Potrudi se, da dvigneš nivo tu in zdaj!
      Naredi kaj, ne samo kritizirati!
      Sam poznam veliko desnih intelektualcev, ki na naštete slabosti v naši družbi opozarjajo in nakateri o tem kritično tudi pišejo.
      Strinjam se s teboj, ko omenjaš te tri probleme, sem kritičen do tega, opozarjam v okolju kjer živim in delam na to, poskušam osveščati ljudi.
      Kar se tiče odnosa desne politike. Evo naloga zate, tako v stranki, kot v novinarskem delu.
      Se pa ta zadeva nebo nikamor premaknila, če se bo desna politika, kar počne tudi NSI, udinjala in lezla v rit protagonistom, ki furajo in lepo živijo na valovih teh treh, pa še drugih, problemov. Kaj je NSI naredila za odpravo teh treh anomalij v družbi ?

  5. Ga ni lisjaka in ni “žajfe” ali pa honorarja, ki bi zmogel sprati madež, ki si ga je v tej žalostni zgodbi nadel PlanetSiol in njegova TV, pa če se pri tem pretrgajo na dvoje z vso vehemenco vred. Me prav zanima, če so glede na 34. in 35. člen ustave kazensko res čisto nedolžni. Zasebnost je varovana in intimnost z njo. Najbrž ne po naključju ali zadrtih pravnih kapricah. Jo varujem, če jo na svojem prangerju ponujam, razširjam in pogrevam do onemoglosti s tisoč variantami? Zares se mi obrača želodec, ko zdaj ti isti mediji moralizirajo in kažejo na “komentatorsko drhal”. Pa ne da so pričakovali kaj drugega? Komentatorji v spontanih reakcijah pogosto ne premislijo in zares “ne vedo, kaj (lahko) delajo”, to pa nikakor ne velja za medijske ljudi. Zelo dobro vedo, malokdaj da ne. Odlično manipulirajo s čustvi, tudi z občutki krivde, če je treba. Za to so izurjeni in strokovnjaki. Tudi na Časnik.si-ju bi se našli.

    Evo, temu se reče uredniška politika v okolju Web 2.0, ki nekaj da nase: http://forum.finance.si/?rules Bere se vse skupaj malo diktatorsko, ampak so meje postavljene pošteno in v smislu: “V moji hiši (portalu) ne boš svinjal ali govoril tako, kot se mi ne zdi primerno. In ti ne bom razlagal zakaj. Pika.” Tako se to dela. O državljanstvu se poučuje konkretno, na licu mesta in z dobrim zgledom, ne pa z lisjaki, ki nas prepričujejo, da mediji le služijo “našim nagonom”. Ne, oni zaslužijo z njimi, Lisjak pa s komentarji.

    • Jaz pa sem dobil drugačen občutek.

      Avtor mi je nekako domač. Asocira me na Srbe. Tudi med Srbi so zelo priljubljeni aforizmi, v katerih pronicljivo kritizirajo družbo. Saj veš, sami Srbi, a država revna. Najbolj sem si zapomnil aforizem: “Joj jaoj državi u kojoj sam ja najpametniji.”

      Podobno situacijo vidim v Mariboru. Vsi smo viole, a štadion brez štroma…

      In podobno morda čuti avtor. Sami kristjani a …

    • Če kaj insinuirajte (recimo, da sem bil plačan, da minimiziram vlogo Planet Siola oz TV-ja v tej aferi), imejte vsaj dovolj poguma, da se podpišite z imenom in priimkom in povejte jasno. V nasprotnem primeru ne morem čutiti do vas niti prezira.

  6. Po mojem je tudi vprašljivo brati levite odjemalcu neke ponudbe, domnevno umazane, nemoralne, obenem pa ponudnika odvezovati vsake odgovornosti. Svoj delež nosijo(mo) po mojem eni in drugi. ( Sicer smo pri dilemi, kaj je bilo prej: kura ali jajce.) Tudi konkretni mediji. Koliko je velik ta delež, pa ni enostavna ocena. Mislim, da ga eni napihujejo, drugi pa skrivajo glavo v pesek. Osnovna odgovornost pa ostaja vendarle v glavnih akterjih na šoli.

  7. Članek je objavljen na Siol-u, po moje je avtor želel povedat…

    ….da je Slovencem kršena osnovna državljanska pravica – pravica do sfere, kjer bi se lahko oblikovali v odgovorne in kultivirane državljane….

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite