L. G. Lisjak, PlanetSiol: Zakaj sem hvaležen Janezu Janši

Janezu Janši sem izjemno hvaležen. Tu ne mislim le na državljansko hvaležnost za njegovo vlogo v slovenski pomladi in osamosvojitvi: gre tudi za hvaležnost čisto osebne narave.

Janez Janša namreč ni le zvest bralec mojih tekstov, temveč tudi njihov velik promotor.

Na mojo kolumno o stanju v SDS se je na svojem priljubljenem spletnem družabnem omrežju odzval takole: “Kako je LLG poln protislovij in slabo prikrite vsegliharske plehkosti.”

Znano je, da so stari Grki s pojmom “idiotes” poimenovali posameznike, ki se niso hoteli udeleževati javnih zadev. Vendar je to le izpeljanka pojma “idios”, ki pomeni “samosvoj”. Idiot je torej izvorno pomenilo nekaj takega kot posebnež. Ne v smislu identitete avtentičnega posameznika, temveč v pomenu patološke posebnosti, ki onemogoča vključitev v širšo skupnost. Idioti so izvorno tisti, ki so zaprti v svoj lastni, mali svet in ne najdejo stika z občostjo.

V tem smislu je obsesija s Kučanovim klanom, Forumom 21, udbomafijo in vsem, kar spada zraven, idiotska. Je del zaprtega sistema referenc in interne logike, s pomočjo katere je mogoče razložiti tako rekoč vse, od ekonomske krize do tez v kolumni LLG.

Ko obsesija izgubi stik z realnostjo

Težava ni le, da je ta obsesija izgubila stik z družbeno stvarnostjo in življenjskim svetom večine slovenskega prebivalstva, ki je posledično razglašeno za nepoboljšljivo zaslepljeno, ker ne vidi logične povezave med različnimi, a očitno soodvisnimi pojavi: recimo med interesi Kučanovega klana in kolumno LLG.

Težava je, da je izgubila stik s samo realnostjo, ki naj bi jo skušala razkriti. Obtičala je v času svojega nastanka pred dvema desetletjema, ko se pojem “Kučanovega klana” ni le prilegal točno določeni družbeno-ekonomski realnosti, temveč je imel jasno politično poanto.

Danilo Slivnik in pojem Kučanovega klana

Ko je pokojni Danilo Slivnik sredi devetdesetih let prvi pisal o Kučanovem klanu, je to počel na izjemno plastičen način. V nasprotju s svojimi poznejšimi opazovalci ni izhajal iz a priori prepričanja o Kučanovem vplivu ali abstraktne ideje o vseprisotnosti “starih struktur”. Z izjemno raziskovalno prodornostjo in neprekosljivo pozornostjo do detajlov je razkrival delovanje konkretnih vplivnih mrež, konvergence interesov, prepletenosti osebnih interesov. Pojem “Kučanovega klana” je tako rekoč naravno vzniknil iz tega izrazito empiričnega opisa.

Poanta, ki jo je hotel podati s tem pojmom, se je umeščala v kritiko ideološkega razumevanja politike, ki je bila tako značilna za devetdeseta leta. Slivnik je sodržavljanom hotel dopovedati nekaj takega: “Tako na levici kot na desnici – ne pozabimo: ko je izšla knjiga Kučanov klan, je SDS še vedno imela le tri poslance v Državnem zboru – vas hočejo prepričati, da gre v slovenski politiki za velike ideološke zgodbe, za tekmovanje med liberalizmom in krščansko demokracijo in podobno. Ne nasedajte: v resnici je glavna težava obstoj centrov moči, ki delujejo onkraj ideoloških delitev in izza institucij. Od spopada z njimi je odvisna usoda naše demokracije.”

Ko pride do ugrabitve države

Nekaj zelo podobnega je v istih letih skušal prikazati Drago Jančar s pojmom “cinične distance”. Napačno je razmišljati, je trdil Jančar, da imamo opravka z ideološkim spopadom med “levico” in “desnico” ali nemara za boj med ostanki komunizma in antikomunizmom. Ideološke zastave so v končni fazi nepomembne, je trdil, saj lahko pod diametralno nasprotnimi političnimi parolami opazujemo zelo podobne fenomene v Berlusconijevi Italiji, Tuđmanovi Hrvaški, Haiderjevi Koroški ali eldeesovski Sloveniji. V vseh teh primerih imamo ozko, popolitično, cinično elito, ki z mešanico tehnokracije in ideološke manipulacije monopolizira politično oblast za namene ekonomskega okoriščanja.

Tako Slivnik kot Jančar sta bila zgodnja teoretika tega, čemur danes nekateri pravijo “ugrabitev države”.

In tu se skriva paradoks

Pojmi, kot so “ugrabitev države”, “cinična distanca”, “Kučanov klan”, predpostavljajo zavrnitev ideološkega razumevanja politike. Predpostavljajo prekinitev s kulturnim bojem in oblikovanje široke družbene in politične koalicije za vzpostavitev učinkovitih nadzornih institucij, učinkovite in politično nevtralne državne uprave, vzvodov državljanske participacije, neodvisnih medijev in odprte javne razprave.

Pojem “Kučanovega klana” je sporočal: vprašanja, kot so verouk v šolah, odnos med družbenim liberalizmom in konservativnostjo, interpretacije glede druge svetovne vojne ipd., so drugotnega pomena v primerjavi z obstojem predmodernega oblastnega establišmenta, ki onemogoča razvoj pristne demokracije in odprte družbe.

“Kučanov klan” je bil zasnovan kot negativni politični koncept, ki bi v imenu boja za demokratično transparentnost povezal ideološko in kulturno raznorodne skupine državljanov. Postal pa je ravno nasprotno: idiotski pojem, ki pri vseh, ki niso šli skozi iniciacijo v miselni svet ozke politične skupine, ki jo uporablja, vzbuja odpor in posmeh.

Kučan seveda obstaja. Forum 21 tudi.

In njun vpliv – tudi. Obsedenost s Kučanom je simptom tega, da po Slivniku tega vpliva nihče ni znal točno oceniti in premeriti. Kdo ve: morda je enormen. Morda prek skrivnostnih kanalov sega vse do možganskih sinaps avtorja tega sestavka. Kdo ve.

Kakor vse teorije zarote je kučanomanija simptom skrajne nepreglednosti slovenske ekonomsko-politične-medijske realnosti. In dejstva, da nam v petindvajsetih letih demokracije ni uspelo razčistiti niti osnovnih vprašanj glede naše nedemokratične preteklosti, odstraniti niti najbolj nespodobnih kontinuitet s prejšnjim režimom, ne vzpostaviti učinkovitega nadzora nad elitami, ki v veliki meri izvirajo iz njega.

A je zgolj to: simptom. Obupani krik protesta proti tem dejstvom in nerodni miselni pripomoček, s katerim skušajo nekateri za silo vnesti nekaj reda v nepregledno stvarnost, ki je niso več zmožni dojeti, kaj šele obvladati.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.