Zakaj je Ljubljana grdo mesto

“Najlepšo mesto” je zlagana fraza, ki skriva težave prestolnice: neučinkovit javni promet, propadanje stavb, kulturna politika mestnih oblasti in odtekanje javnega denarja v dvomljive naložbe.

Ljubljano imam rad. Sedem let sem preživel v njej in jo imam za svojo. Obstajajo številna mesta, začenši z bližnjima Trstom in Zagrebom, kjer se glavni tokovi družabnega življenja odvijajo znotraj zaprtih skupin, kjer na prišleke gledajo zviška. Tudi Ljubljana ima tak sloves: a v resnici ni taka. Je odprto, radovedno, vključujoče mesto. V Evropi je malo podobno velikih mest, ki bi imela živahnejše kulturno življenje. Plečnikova ureditev Ljubljanice je eden najlepših primerov modernega urbanizma sploh. Brezhibna eleganca Plečnikovega “Velikega kanala” daje celotnemu staremu jedru, ki je vpeto nanj, pridih čarobnosti.

A premalo je reči, da njeni potenciali niso dovolj izkoriščeni. Brez zagrenjenosti ali privoščljivosti in vedoč, da bom prizadel mnoge, ki imajo svoje mesto upravičeno radi, trdim: Ljubljana je grdo mesto.

Ljubljana je grdo mesto s prikupnim starim jedrom

Župan se ne strinja. Pravi, da je najlepše mesto na svetu. Če se sprehodi od Magistrata do Špice in od Karlovškega mostu dalje miže na eno oko, ga še lahko razumemo. A že, če bi se na podoben sprehod odpravil v nasprotno smer, do Ambroževega trga in po Rozmanovi navzgor, tega ne bi mogel izreči, ne da bi izpadel kot poniglavi provincialni napihnjenec.

Da je to le fraza, da Ljubljana ni najlepše mesto na svetu, vemo seveda vsi. Tudi župan. Ampak bodimo pošteni, stopimo korak dlje in si priznajmo: Ljubljana je v resnici grdo mesto.

Tega ne pišem v namene dnevnopolitične polemike, čeprav je predvolilni čas dobra priložnost, da stvari postavimo v pravo perspektivo: Ljubljana je grdo mesto s prikupnim starim jedrom.

Če stvari postavimo tako, dobimo treznejši pogled na stanje v prestolnici. S tem pa tudi boljši pregled nad izzivi, ki so pred njo. Res je, da je staro jedro danes še bolj privlačno kot pred osmimi leti. Vendar zato Ljubljana kot celota ni nič manj grda. Prej nasprotno.

Središče in periferija

Finance so nedavno objavile članek z zgovornim naslovom Grdi obrazi najlepšega mesta na svetu. “Res je strogo mestno središče precej lepše kot pred osmimi leti,” piše avtor, “a za Jankovićem žal ostaja tudi precej opuščenih gradbenih jam, kjer naj bi stali njegovi veliki projekti.”

Vedno se nasmehnem, ko slišim zaklinjanje, da je “staro mestno jedro sicer okej, ampak …” Saj Ljubljana ni New York, da bi lahko rekli: spodnji Manhattan je res urejen, tja do 115. ulice še nekako gre, nato pa … Še Trst ni, da bi smeli reči: predmestja so resda pošastna, a takoj, ko stopiš čez Staro mitnico, je pa lepo. Za boljšo predstavo: tržaško staro jedro, tisto iz avstro-ogrskih časov, pokriva strnjeno površino, ki ustreza območju med Bežigrajskim štadionom in Tobačno ter Magistratom in Kosezami. Kar pomeni, da se lahko sprehajate poldrugo uro, ne da bi naleteli na brutalizem povojne masovne gradnje. V Ljubljani stopite 300 metrov od Tromostovja in že ste sredi Ravnikarjeve betonske puščave pred parlamentom. Še 300 metrov in tudi uradno ste zunaj središča.

To je razumljivo: Trst je bil pred stotimi leti petkrat večji od Ljubljane. Danes je za tretjino manjši. Ljubljana se je v zadnjega pol stoletja širila hitreje, kot so se njeni meščani lahko prilagodili novi urbani stvarnosti. Ostali so zagledani v sicer prelepo staro jedro, ki pa je (z izjemo Varšave, ki je bila porušena med vojno) najmanjše izmed vseh prestolnic EU. Ne pretiravam: dobesedno najmanjše, vključno z Luksemburgom in Valletto.

Trditev, da je “strogo središče sicer lepo”, je slepilo. Tolikokrat smo jo slišali, da smo pozabili, kako absurdno zveni.

Klavrno stanje

Ljubljana nima “starega mesta”. Ima drobceno barokizirano srednjeveško jedro in dve ali tri secesijske ulice, ki peljejo iz njega. Oboje je vpeto v trikrat širšo urbano mrežo, znotraj katere se ostanki meščanske gradnje prepletajo s socialističnim modernizmom. Tej, širši in marsikje precej nesrečno povezani urbani mreži (ki je manjša od strnjenega starega jedra Vidma ali Gradca), se reče “središče” in znotraj njenih meja živi približno 8 odstotkov mestnega prebivalstva.

In še tu je vse prej kot rožnato. So predeli, ki spominjajo na Bukarešto. Če odmislimo jame pri Kolizeju, NUK-u in Šumiju (ta Bermudski trikotnik nasedlih investicij), je tu degradirano območje kolodvora, pa odsek med Levstikovim trgom in Roško; zelo žalostno podobo kažejo tudi predeli Vodmata in Tabora … Pravzaprav je vse, kar je zunaj tistih petih ali šestih ulic, ki jih je Janković – z razlogom! – prekrstil v “najlepšo mesto na svetu”, v dokaj klavrnem stanju.

Govorimo torej o kakih 97 odstotkih Ljubljane.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.