L. G. Lisjak, PlanetSiol: Enajst naukov “afere Bratušek”

80

1.

Če bi bila Bratuškova članica stranke, ki bi stremela še k čemu drugemu razen k promociji svoje predsednice, si ne bi mogla privoščiti nesramnosti s samokandidaturo za komisarsko mesto. Računati bi morala s članstvom, ki ni v stranki zaradi Alenke, temveč zaradi programa in transparentnih političnih interesov.

Močna strankarska struktura predsednici nikoli ne bi dovolila poteze, utemeljene izključno na osebni karieristični ambiciji in sprte z vsakršnim daljnosežnim političnim premislekom. Obstajalo bi članstvo, simpatizerji, obstajalo bi volilno telo, večje od fan groupa – njim bi bilo treba odgovarjati. Tako se gradi demokracija.
2.

S samoimenovanjem je Bratuškova kronala svojo samoreferenčno kariero. Nikoli je nihče ni izvolil, nikoli ni uspešno prestala demokratične preverbe svojih ukrepov. V parlamentu je pristala po naključju, ker so ljudje množično volili “novi obraz”, ki se mu je pridružila kot anonimna kandidatka. Premierka je postala, ker v stranki, ki ji je pripadlo to mesto, ni bilo nikogar drugega, ki bi ga lahko prevzel.

Iz strankarskih kuloarjev se je prebila do Evropske komisije, ne da bi enkrat samkrat morala računati na voljo državljanov.

To je problem fiksacije z “novimi obrazi”: kjer ni politične kontinuitete, politikom ni treba odgovarjati pred volivci. Kjer stranke nastajajo in izginjajo kot muhe enodnevnice, ni nikomur v interesu, da bi gradil vez zaupanja z volivci. Dokler bo trajala disfunkcionalna praksa kroženja bolj ali manj istih elit pod drugimi imeni in maskami, se bo nadaljevala tudi degradacija demokracije.
3.

Ko se je javno mnenje množično obrnilo proti Bratuškovi, se je začela igra valjenja odgovornosti. Donedavni koalicijski partnerici sta nenadoma ugotovili, da sta sodelovali v vladi, ki jo je vodila oseba, očitno neprimerna za vlogo komisarke.

Vprašati se moramo: če je neprimerna za komisarsko mesto – ali je bila primerna za funkcijo predsednice vlade? Ali to pomeni, da so merila v slovenski politiki tako nizka? In še: kako je mogoče, da so mediji, ki zdaj zavijajo z očmi zaradi samoimenovanja Bratuškove, dolgo časa mižali ob njenih vprašljivih strokovnih kvalifikacij? Ali ni to ponovitev zgodbe o Zoranu Jankoviću, ki je bil dolgo maziljenec levega tiska, nato pa je naenkrat postal bête noire?

Zelo verjetno se bo enako pripetilo tudi Miru Cerarju. In ljudje bodo spet razočarani in spet bo treba iz klobuka potegniti “nov obraz”. Začaran krog.
4.

Iz ameriških filmov poznamo prakso dobrega in slabega policista. Good cop – bad cop. Podobna praksa vlada v slovenskih “levosredinskih” koalicijah. Nekdo opravlja vlogo nesramnega zlikovca, drugi je branilec ljudskih interesov. To omogoča, da se volilni glasovi pretakajo znotraj iste politične “elite”, ki je na smrt sprta, a jo usodno vežejo podobni interesi.

Tako kot na policijskih postajah so tudi tu vloge spremenljive: enkrat zlobnega policista igra eden, drugič drugi. Razlika je le v tem, da si vlog v slovenskem političnem esteblišmentu ne razdelijo akterji sami, ampak to vlogo opravljajo mediji. S tem mislijo, da so samostojni in vplivni.

Zdaj so vlogo zlobnega policista dodelili Bratuškovi. Kmalu bo doletela koga drugega. Mediji poskrbijo, da imajo ljudje znotraj esteblišmenta vedno nekoga, ki ga sovražijo, in nekoga, ki jim je simpatičen.
5.

Takšen sistem ustvarja nepreglednost, slabi demokracijo in daje moč interesnim skupinam. Ni naključje, da je Bratuškova pristala v sektorju za energetiko. Tesno je namreč povezana z interesnimi skupinami na tem področju. Povzpela se je na ključni položaj, o katerem ve sorazmerno malo; in ima “prijatelje”, ki jim to, da ve sorazmerno malo, ustreza. Prek svojega vpliva nanjo lahko namreč uveljavljajo svoje partikularne interese.
6.

Bratuškova je tipičen primer političarke, ki je maska popolne programske praznine, za katero se skrivajo interesi vplivnih skupin v gospodarstvu in paradržavi. Je negativni dokaz, da potrebujemo ravno obraten tip politikov – pokončne, samostojne, razgledane, izkušene posameznike, trdno usidrane v določeno politično tradicijo in vezane na stranko, prek katere se kanalizirajo interesi politično organiziranih in ozaveščenih državljanov.
7.

Glavni problem samoimenovanja Bratuškove je, da ni šlo skozi nobeno resno politično sito. Vlada je bila v odstopu in na volitvah poražena do tal. Zato komisarja ni imenovala Slovenija – imenoval se je sam. Ne predstavlja nikogar, razen lastne ozke klike privržencev.

Lepo bi bilo, da bi imeli opozicijo, ki bi znala to na primeren način razložiti. Svojim državljanom in Evropi. S svojimi državljani se očitno noče resno pogovarjati, zdaj pa se je izkazalo, da se z Evropo ne zna.

Pismo, ki ga je Janez Janša poslal Junckerju, ni le slab primerek pisane angleščine, jezikovno komajda kaj boljši od Alenkinega nastopa na CNN, iz njega veje retorika, nastala za domačo rabo, ki v angleščini zveni kot blogovski zapis pregovornega vzhodnoevropskega teoretika zarote.

Poleg tega, da je neprepričljivo (Bratuškovo, ki je bila kot direktorica direktorata za proračun na ministrstvu za finance članica njegove lastne vlade, npr. označuje za eno izmed “oseb, ki se bojujejo proti evropskim vrednotam in uničujejo našo prihodnost”), uporablja jezik, ki je v evropskem političnem občevanju milo rečeno nenavaden: “izdaja”, “nož v hrbet” …

Pismo je simptom nesposobnosti dela slovenske desnice, da bi probleme artikuliral na racionalno preverljiv način. Njegovo drsenje v bombastično populistično retoriko političnim nasprotnikom omogoča, da se profilirajo kot poklicni varuhi napredka in modernosti. Kot taki verjamejo, da jim oblast pripada tako rekoč po pravici prvorojenstva, in se vse manj trudijo, da bi pokazali, da so je vredni.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


80 KOMENTARJI

  1. Tale mladi gospod Lisjak je pa res ponesrečeni lisjak. Natrosil nam je celo goro večkrat premlete evrokomisarijade, da se je na koncu lako lotil svoje čedalje ljubše teme – JJ.
    Gospod Lisjak, upam da nam boste enkrat zaupali kaj se vam je po več letih članstva v SDS hudega storilo, da se sedaj z veliko ihto zaletavate v svojega bivšega strankarskega kolega.

      • Spoštovani Zdravko, soglašam z vami, da zagrenjenost ni dobra. Vendar nekako še razumem zagrenjenost tistega, ki mu je slovensko sodstvo v nadvse dvomljivem postopku dosodilo zaporno kazen. Težje pa razumem zagrenjenost mladega intelektualca, ki prvega poučuje komu in kdaj lahko piše zraven se zatakne pa še v vejice in pike njegovega pisma.

        • Absolutno se strinjam, da mladi nadebudnež, ne razume človeške stiske po krivici zaprtega človeka. No mogoče gnev močnejši od sočutja, ali pač vidi priliko svoje promocije, saj so mu na tej osnovi dali prostor na portalu Siol.
          Duško Radović je nekoč zapisal: “Nekateri ob saki poplavi vidijo priliko, da bi postali admirali.”

          • če je nekaj človeško razumljivo, še ne pomeni, da je politično sprejemljivo.
            mi lahko razložite, zakaj je vsaka kritika, ki se dotakne Janeza Janše (čeprav bi, če bi lahko bil tekst daljši, bilo jasno, da ni kritika njega osebno, temveč stranke), plod “gneva” in podobnih patoloških vzrokov?

          • Glede sočutja do Janše imam jaz osebno precej mešane občutke. Sem sočuten, ker je zaprt zaradi nepravične sodbe, pa družina je sama, itd.
            Po drugi strani pa imam občutek, da je bilo zbujanje sočutja do JJ tudi eden izmed elementov piarovske kampanije SDSa.
            Tako da, ne vem.

            Absolutno sem za to, da se odpravi krivična sodba, razmišljam tudi, da bi se kdaj pridružil protestnikom pred sodiščem. Janša je še vedno ugledna osebnost, nedopustno je, da ga mediji in sodišče obravnavajo na tako nizkoten način.

            Ampak za politika ga pa nočem več, ravno zaradi razlogov, kakršne pogosto podaja Luka L.

            Zelo narobe je, če imamo Janšo za edinega mesijo, prostor na desnici bi moral biti bolj odprt.
            In še bolj narobe je, če vsakega, ki malo razmišlja s svojo glavo, z vso silo porivamo k nasprotniku.

          • Gospod J,
            tudi jaz tako razmišljam. Gospodu Janezu so godi krivica, vendar pa sem dobil vtis, da nam na tistih zborih prodajajo gospoda Janeza kot edinega odrešitelja. Če se ne bi vsak dan vozil mimo plakata, kjer piše “rešimo Janšo” z dvakrat večjimi črkami kot “borimo se za pravno Slovenijo”, tega vtisa verjetno ne bi imel.

          • To kar se je Janši zgodilo je tisto kar je nedopustno v komunističnem sistemu. Da se to ne bi zgodilo nikoli, je skrbela UDBA s svojimi likvidacijami. Zdaj pa, ko je Janša živ, ne vedo kako iz tega ven. Zato je “rešimo Janšo” res sinonim za “pravno Slovenijo”. Čeprav morda mnogi to doživljajo kot Janševo osebno zadevo.

          • Luka L.: “če je nekaj človeško razumljivo, še ne pomeni, da je politično sprejemljivo.”
            ========

            Ali, če je nekaj politično sprejemljivo je človeško nerazumljivo.

          • Pismo, ki ga omenjate v članku je politične vsebine.Uporabljena angleščina je na nivoju kot jo premore dobro pisoč slovenski izobraženec. Najbrž smo ga vsi angleško bralni v Sloveniji povsem razumeli prav tako tudi konkretni naslovnik. Iskanje slovničnih in stilskih napak v tem pismu je iskanje dlake v jajcu. Mogoče ste tujeježično zelo vešč pisec. Najbrž mislite, da ste stilsko in gramatično precej boljši od avtorja omenjenega pisma. Vedar vas vaš bivši strankarski kolega precej prekaša po branosti in odmevnosti njegovih pisanj. Mogoče od tu takšen pelin v kritiki in sladostrastno iskanje pik in vejic.
            Najbrž vas čaka še dolga in mučna pot, da ga v vsem prehitite. Pa še malo angleščine. It’s a Long Way to the Top (If You Wanna Rock ‘n’ Roll).

    • Ljudje , ki ne zamudijo nobene prilike, da javno obračunali s sovjimi bivšimi prijatelji in partnerji , ne postavljajo v sabo luč drugega , kot sami sebe. Sicer pa je ta šport bivših bistveno bolj prisoten , pri strankarskih članih desnih strank , kot levih, tako da izgleda, da imajo levi veliko več človeškega dostojanstva.
      Pa še to ,ko se obregne ob jezik, mislim, da v slovenščini veliko lepše zveni “Bratuškova je tipičen primer politika”

      • Janez Janša ni ne moj bivši prijatelj ne partner. takšno klanovsko dojemanje politike mi je tuje. gre za to, da če se mi kakšno dejanje/politika/postopanje/ravnanje ipd, zdi problematično, tudi povem. če mislim, da je relevantno, seveda. tej komentarji, ki pričajo o nezdravi fiksaciji z določeno osebo (čeprav ji je posvečena le 1 od 11 točk), me utrjujejo v mnenju, da je kritika vsekakor relevantna
        sicer pa, če vas zanima, lahko brez problema odgovorim: v SDS sem sodeloval, ker sem imam navado razmišljati s svojo glavo. iz istega razloga jo zdaj kritiziram
        če pa je vaše dojemanje politike mafijsko/družinsko/plemensko zvestobo določeni osebi/skupini, ne glede na to, kaj počne, potem lahko le ugotovim, da sva si glede tega pač globoko v navzkrižju

        • Tale vaša predpostavka “če pa je vaše dojemanje politike mafijsko/družinsko,..” me odvrne od vsakega vsebinskega komentarja, ker dokazuje, da ne razumete mojega pogleda.
          Lahko samo rečem, da v življenju nisem bil na nobeni strankarski prireditvi, ljudi strank spoznavam, ko iz nje izstopijo, kjer se vidi njihova človeška zrelost in to me odvrača , da bi kdaj stopil bliže neki desni stranki. Ljudje, ki niso najprej ljudje, šele potem vse ostalo, ne morejo biti moji življenjski sopotniki.
          Vam pa želim, da najdete družbeno sredino, ki bo vredna vaše veličine.

          • Tadej, ti si Luki podtaknil v podtonu “dojemanje politike mafijsko/družinsko”… in ti je Luka zgolj odgovoril.
            Tudi v odgovoru v podtonu predpostavljaš, da je takšno delovanje desnih strank.

            Bi si pa želel več vedetih o konceptualnih nasprotjih Luke G. in SDSa oz. desnice. Zaenkrat vemo samo, da ste se nekje razšli, nič pa zakaj. In to se dejasnko sliši “mafijsko/družinsko…”.

    • mene pa zanima, kaj se je vam storilo, da vas v vsem tekstu zmoti edina, bežna (in verjetno še premila) kritika desnega populizma

      • Mogoče droben namig. Če želite pisati o desnem populizmu pišite o desnem populizmu, če želite pisati o Alenki pa pišite o Alenki. Vse skupaj v enem članku pa hitro postane ceneno vsegliharsko moraliziranje ali pa slabo prikrito navdušenje nad določenim politikom.

        • hvala, to je resna kritika, ki jo sprejmem. vendar je bilo pismo (ki ga ocenjujem negativno, čeprav v tekstu nimam prostora, da bi to razdelal) del iste kontroverze, enako kot reakcija Židana & Erjavca ter medijsko pokritje, ki ju tudi jemljem v pretres
          “vsegliharstvo” je zame stališče, da so vsi enaki, tj. neka splošna demagogija, usmerjena v (politične) elite kot take. da se pri artikulaciji svojega kritičnega stališča ne samo-cenzuriram pri določenih politikih/strankah/skupinah/mnenjih (četudi so mi njihova stališča bližje), se mi zdi stvar osnovne avtorske/publicistične etike. da to pri nas ni navada, nisem jaz kriv (in nočem biti)

      • To da desnega populizma enostavno ne razumete. Predpostavke na katerih temelji vaša kritika napačne. Svetujem vam, da 90% časa namenite preverjanju predpostavk, na katerih temelji vaše opazovanje, preden podate oceno.

  2. Vseeno je bil nož v hrbet. Nasproti pomembnejši državi si Juncker tega ne bi dovolil. Mu ne bi bilo dano. Dvomim, da se ni dobro zavedal, kaj počne svojim zaveznikom v SDS in Janši osebno. Diplomatski izraz (torej beseda) ni. A diplomatsko ni bilo niti dejanje Junckerja pred tem. Beseda: dejanje – kaj ima večjo težo?

    Lisjaka sem hotel že pohvalit za analizo Bratuškove. Potem pa…

    Janša mu je pred meseci, mislim, da je ravno bil že na Dobu, glede na objavljen tekst tvitnil, da sledi poti Janeza Markeša. Kar je Lisjak, tedaj še mnogo blažji do Janše in SDS, še daleč od tega, da bi dobival komplimente Golobiča, kot kasneje, zgroženo zavrnil.

    Bo LL vsaj glede tega moral JJju kmalu dati prav? 🙂

    • prvič: Janša mi ni očital, da grem po poti Markeša, temveč, da pišem taka “mnenja z mero”, kot jih je pred leti Markeš
      nisem ga zgroženo zavrnil, temveč sem se mu zahvalil za redno in pozorno branje mojih člankov, kakor tudi za primerjavo, saj je tedaj Markeš pisal kar zanimive zadeve

  3. Kaj glede Janše v tem članku ne drži??? Po treh zaporednih izgubljenih volitvah,ga niti Evr.ljudska stranka ne jemlje več kot resen faktor v Slo.

  4. Sicer pa bomo kmalu videli v evropskem parlamentu, če bo Junckerjeva poteza nominiranja AB sprejeta res tako gladko in kot neproblematično, kot jo v članku prikazuje Luka Lisjak.

    V ponedeljek je pred ljubljansko sodnijo govoril vodja podmladka EPP ( grškega rodu) in njegove besede so bile vse prej kot slavospev slovenskemu sodstvu ali bodoči komisarki iz Slovenije. 😉

  5. Kar je zapisano o pismu, ki ga je Janez Janša poslal Junckerju, bi lahko veljalo tudi za nespametne izjave škofov Glavana in Štumpfa pred volitvami (ki so Bratuškovo znova popeljale v parlament).

    • Za marsikaj lahko kritiziramo naše škofe, ampak takšni napadi so pa nagnusni!
      Tudi če je res, da je zato Bratuškovi uspelo, je torej dobro, da sta škofa razkrila kolikšen je procent bedakov med volilci!
      Kaj boste vi zapirali usta škofom, nesramnež!

  6. Add 1.)

    Člani smo v stranki tako zaradi programa in transparentnih političnih interesov kot prav zaradi Alenke Bratušek. Večina članov se nas je vpisala prav zaradi nje in podpore njenemu prispevku in načinu reševanja slovenskih težav. Tako da med člani seveda velja za najbolj kompetentno osebo za evrokomisarko.

    Add 2.)

    Težko bi se strinjal z mnenjem, da je nikoli nihče ni izvolil. Tako za predsednico Zavezništva kot prej za podpredsednico Pozitivne Slovenije so jo izvolili člani obeh strank. Nadalje me prav zanima, ali je Janez Janša pred leti, ko je njegova stranka bila pred izpadom iz parlamenta prejel večji odstotek glasov kot sedaj naša predsednica. Dobro se spomnim, da ga je takrat v njegovem okraju grdo porazila Metka Mencin, ki se kljub temu (iz večje stranke LDS) seveda ni prebila v parlament.

      • No, v parlament so jo definitivno izvolili volivci. Z največjim odstotkom podpore v naši mali stranki.

        Za evrokomisarske položaje (prav tako kot za naše ministrske) pa niso predvidene volitve.

        Ne, nimam nič proti zavzemanju za več demokracije. Spotikam se le ob nenatančnosti… 🙂

        • če največja se stranka v parlamentu komaj izogne izpadu iz parlamenta, je to lahko le poraz. in če vse stranke koalicije skupaj ne dosežejo niti 24% glasov, je to poraz do ral. kar pomeni, da je volilno telo ni podprlo
          komisarsko mesto pripada državi in ga predlaga vlada. racionale tega postopka je, da ga imenuje najvišji izvršni organ države članice, za katerega se predpostavlja, da ima legitimno politično podporo

          • Seveda. A volja volivcev je danes že drugačna, kot je bila ob zadnjih volitvah. Čeprav nove vlade še niti dobili nismo… Tako da pač odloča vlada, ki je prav tako nastala na podlagi volitev in je še aktualna.

  7. P.S. Podpiram več neposredne demokracije. A jo je neskončno težko uveljaviti. Tako da se včasih moramo sprijazniti tudi s slabostmi predstavniške… 🙁

    • “A jo je neskončno težko uveljaviti.”

      Neskončno težko … ali je to kar enako nemogočemu? So “neposredno demokracijo” že kje uveljavili?

      • Vprašanje glede neposredne demokracije tudi mene zanima in ne vem odgovora, če kdo kaj več ve prosim za komentiranje.

        Vem pa kje parlamentarna demokracija ne deluje …

        • Pojem neposredna demokracija mi ni všeč. V tem primeru sploh ne bi potrebovali nobene avtoritete in hierarhije. Totalna atomizacija družbe, ki bi bila tako še bolj ranljiva s strani “nevidnih” elit.

          Avtoriteta v Evropi je v krizi. Bolje bi bilo, ko bi se avtoritete povrnile ugled in vzpostavile vez z ljudstvom. Nekaj avtoritet z ugledom, poštenostjo, ponižnostjo, itd., ki so izbrane od ljudstva, imajo za narod precej večjo politično moč in modrost, kot pa raztresena množica.

          • Ja, a na prvi pogled se sliši dobro. In Djukanović to podpira… pa ne more, ubogi, “neskončno težko”. Tako da, Bratuškica, kaj moremo, predstavniška demokracija, pač. 🙂

          • dodajam, da so tisti ki jih pot zanese na odgovorne položaje v politiki ali pa v gospodarstvu podvrženi precej hudim skušnjavam. Zdi se kot da je denar nadomestil pristne človeške vrednote, pravzaprav si že čuden če se ne prilagodiš večinskemu mnenju …

          • (Malo daljši odgovor Amelie na neposredno demokracijo, krizo avtoritet, vrednote, ponižnost)

            Torej imamo dve možnosti: da gnostično iščemo nek sistem, ki nas bo rešil, ali pa da se vrnemo k izvirom.

            Prvo možnost zavračam, ker še nikoli ni prinesla nič dobrega. Zato tudi zavračam razne ideologije, kot so: Neposredna demokracija, Demokratični socializem, Liberalizem in trg brez pravil, Svetovni etos, itd.

            Vrnitev k izvirom. Da vsak zase ponovno osvoji vrednote v svoji pristnosti. Ni treba, da vrednote takoj osvoji cela množica. Množica itak vedno sledi dobrim zgledom.

            Amelie, verjetno si mislila, da precej umanjka ponižnost. Mislim, da je ponižnost ključnega pomena, da se stke vez med elito in ljudstvom. Mislim pa tudi, da to besedo pri nas precej odklanjajo. Še celo Alojz Rebula je v nekem intervjuju omenil, da mu beseda ni všeč. Namesto ponižnosti je raje rekel pristnost, ampak mislim, da to ni čisto isto. Jaz sem besedo ponižnost tukaj kar nekajkrat že omenil, zato mi je počasi postala všeč.

            Ponižnost je en tak malo nejasen pojem, ki pa lahko postane sprevržen na veliko načinov. Pristna ponižnost je lastnost vsakega krščanskega svetnika. Ampak pravijo, da je tudi hudič zmožen zavzeti ponižno držo.

            Kristjani bi morali nujno začeti ločevati, kaj pristna ponižnost je in kaj ni. En izredno velik problem kristjanov, predvsem katoličanov je, da se je ponižnost izrodila v nekakšno samopomilovanje in leno umikanje. Tako radi govorimo, kako s(m)o vsi reveži. Takšen imamo tudi odnos z našimi avtoritetami. Seveda je očitno, da takšna “krščanska” ponižnost zbuja v okolici posmeh. In potem se tolažimo, da smo kristjani itak preganjani in zasmehovani. Ja pajade. Nič preganjani, samo čisto upravičeno se nam posmehujejo.

            Človek mora poleg ponižnost nujno biti tudi plemenit. Samozavesten. Realno samozavesten. Vsak ima razlog, da se v kakšnem pogledu počuti plemenitega. In neverjetno, kakšen magnet postane človek za okolico, če osvoji obe dve drži.

            Ampak sprevrženost v ponižnosti se skriva tudi na drugi strani. Vsaka pametna avtoriteta ve, da se mora nekako ponižati, da ga ljudje vzljubijo. Recimo, če ima malo bolj skromen avto, kot pa si ga lahko privošči, ga ljudje lažje vzamejo za sebi enakega. Ali pa če kljub svojemu položaju včasih malo pokramlja s kom iz množice. Tukaj postane nevarnost zaradi nepristnosti. Ponižnost zaradi koristi. Si “ljudski”, da te ljudje vzljubijo, v resnici pa si o njih misliš svoje.


            Na tem mestu bi dodal še rahlo kritiko avtorja gornjega članka. Če bi bil še malo bolj ponižen v odnosi (čutenju) do našega pomembnega osamosvojitelja, najbrž ne bi omenjal tistega v zvezi s slabim znanjem angleščine. Pri tem članek ne bi izgubil svoje ostrine, resni kritiki pa bi ostali brez snovi.

          • Amelie: “tisti ki jih pot zanese na odgovorne položaje v politiki ali pa v gospodarstvu podvrženi precej hudim skušnjavam.”

            Zaradi tega jaz tudi ne obsojam naših avtoritet, od Janše do škofov. Sem pa do njih močno kritičen.


            “denar je nadomestil pristne človeške vrednote”
            Tukaj sem pa kritičen do Pavla, ko zagovarja kapitalizem.


            “pravzaprav si že čuden če se ne prilagodiš večinskemu mnenju”
            Kristjan je vedno malo “čuden”. Ampak to še ne pomeni, da ga okolica nima rada.

        • j, hvala, se strinjam.
          Glede demokracije sem imela v mislih spremembe, nekaj kot popravek obstoječega stanja, nekaj kjer bi imela več možnosti človeška modrost pred norostjo, ampak najbrž je to le utopija.
          Glede ponižnosti, ne vem, po moje je ta ključnega pomena, tista prava je po moje v pristnosti kot piše g. Rebula ..

          • Hvala tudi tebi za pogovor.

            Utopija je, če želimo doseči neke trajne rešitve. Drugače pa je demokracija, tako kot naše celo življenje, nek stalen boj.

            Jaz mislim, da ni tukaj nobene znanosti. Spet je treba vzpostaviti pretrgano vez. In pa ponižnosti dati njen pravi pomen. Avtoritete (voditelji) morajo postati pristni. Ljudje iz (Božjega) ljudstva pa bolj samozavestni in angažirani (kar je nasprotje od samopomilovanja in lenega umikanja). To slednje se mi zdi zelo, zelo, zelo pomembno.

            p.s.:
            Tale izraz “leno umikanje” je od meni zelo zanimivega francoskega filozofa Fabrice-a Hadjadj-a. On govori o krepostih za katere je nujno, da nastopajo v paru. Pravi, da mora biti ponižnost nujno v paru s plemenitostjo. Vsaka posebej se sprevržeta. Sama ponižnost se sprevrže v leno umikanje. Sama plemenitost pa v oholost.

  8. Vsak človek ima napake.

    Glede Janše tudi menim, da je včasih preoster, kar potem povzroči odpor ali blokado, namesto rešitev. Pa čeprav ima Janša prav. Problem je, ker mu je večina medijev nasprotna, saj ne zasledujejo problem, ki ga je izpostavil Janša, ampak se osredotočijo na Janšo, ki ga je potrebno onemogočiti, da bi potem ostal pronblem nerešen.

  9. V govorih pred sodišči je izpostavljena dokajšnja širina slovenske problematike. V transparentih manj.

    Če hočeš pritegniti več ljudi, moraš izpostaviti probleme, ki jih žulijo.

  10. Tudi sam se čudim, da desnica ne izrabi močnih argumentov, da bi imela komisarja.

    Prvič, desnica je krepko zmagala na evropskih volitvah. Drugič, doslej še ni imela komisarja.

    V skladu s pravičnostjo, bi morala poslati komisarja v Evropo desnica in nihče drug.

  11. Janša bi moral pri slehernem utemeljevanju svojih političnih predlogov izpostavljati argument pravičnosti, ki zahteva določeno rešitev. ne pa da se poslužuje ostrih, včasih celo žaljivih besed.

    Plemenite besede bi imele večjo moč in podporo javnosti kot pa grobe besede.

    • potem pa bi bilo marsikaj drugače. če bi bilo pismo lepo, se ne bi “obregnil” ob slabo angleščino. tako pa slaba angleščina še potencira čudaškost zapisanega, kjer se poanta razvodeni med cenenimi in neprimernimi retoričnimi triki
      tu sploh ne gre za ostrino, po mojem. ostrina je meni všeč. gre za to, da nepremišljene, površne fraze in pavšalne žaljivke prevzamejo vlogo, ki mu pripada resen premislek o zadevah
      Janša zna tudi drugače. ta retorika (ki se, kot rečeno, s pomočjo slabe angleščine izkaže v vsej neprimernosti) je morda odraz osebne prizadetosti in tu sočustvujem. toda tudi v tem primeru je glavni problem, da očitno ni (več) nikogar v stranki, ki bi zmogel postaviti stvari na mesto in mu povedati, da tako ne gre
      torej je problem zame političen, ne oseben

      • Če je vsa angleščina v pismu Junckerju njegova, je to daleč nadpovprečna angleščina za slovenskega razumnika in slovenskega politika. Je že žal tako.

        Povejte mi enega slovenskega politika, Luka L., ( ne vem, kakšna je vaša) ki govori res tekočo in odlično angleščino pri nas, enega samega. 🙂

        Če je kdo Janši pri pismu v angleščini pomagal, pa ta res ni velik ekspert. Opazil sem recimo na zborovanjih v podporo JJ oz. shodih za svobodo in pravico, da kvaliteta prevajanja zelo šepa.

        Ampak vprašanje angleščine je tu malo preveč v ospredju, se vam ne zdi, da je kaj drugega tu važnejše?

        • vprašanje angleščine je v ospredju med komentatorji, ki so spregledali glavne poante teksta. ne vem, kako lahko trdite, da je v ospredju zadeva, ki ji posvečam dobesedno 15 besed v besedilu, ki jih ima približno 100x več
          poleg tega je del daljšega stavka, ki jasno nakazuje, da je problem, kot ga vidim sam, drugje: v splošnem diskurzu, ki veje iz pisma, in ki ga slab jezik le poudarja
          sicer pa se kar strinjam z vami, in mislim, da je v deželi, ki ima enega najvišjih odstotkov govorcev angleščine(pa tudi nemščine in italijanščine) kot tujega jezika v EU, precej žalostno, da politična mesta zasedajo ljudje, ki je ne obvladajo
          Janeza Janše ne štejem sem. njegova angleščina se mi je vedno zdela kar spodobna. jezikovna šepavost besedila (če odmislimo glavni problem: vsebino) je zato odraz pomanjkanja samokritičnosti in učinkovitih mehanizmov notranje kritike znotraj stranke (ali drugače: kako je mogoče, da je šlo iz Doba naravnost v Bruselj, ne da bi ga kdo vsaj jezikovno pregledal? in če ga je: kakšen kader se je tam ustvaril?)

          • verjetno je v ospredju tudi zaradi uredniške odločitve na Siolu, da ta (v vseh pogledih minorni) vidik mojega teksta izpostavijo. to je pač njihova odločitev in tu nisem pravi naslovnik za kritike

          • Ni več videti, da bi bil ta stavek na Siolu izpostavljen.

            Dejstvo je, da je (izpostavljeni) stavek sprožil precej negativnih odzivov komentatorjev. Navidez minorna zadeva je dala polet haterjem…

  12. Luka L.,

    kot se spomnim, ste se v času, ko so po neskončno zavlačevanem procesu in več kot spornih obsodbah spravili Janšo v zapor, prav na začetku volilne kampanje, pisali kritično na obe strani, na nasprotnike in zagovornike JJja.

    Zagovornikom JJja, ki so seveda protestirali glede dogajanja ( pa to niso bili kar kdorkoli, med podpisniki so bili recimo številni člani SAZU, dva njihova predsednika, dva od teh žal metem pokojna, 100 letnik Pahor, močne stvari sta tedaj zapisala Drago Jančar ali Alenka Puhar) ste kar v enem zamahu pripisali nekaj podobnega kot sploščenost ali enosmernost, ozkogledost, če ne kar omejenost pogledov. ( Ne spomnim se točno izrazov, ne lovite me na besedo, ampak v tem smislu.)

    Posebej ste se spravili nad kritiko delovanja pravosodja, konkretnih tožilcev in sodišč, ki so delali na primeru Patria. Če se ne motim tudi direktno, če ne pa vsaj posredno nad ključno trditev kritikov, da gre za politično motiviran proces in da je Janša politični zapornik. Vaše besede so se me toliko bolj dotikale, ker sem sam take trditve dobesedno javno izrazil ( pa ne mislim tule, ampak pred sodnijo).

    Zato bi vas želel zdajle s sledečim linkom spomnit, da po času relativno anemičnih odzivov mednarodne javnosti ( z izjemo nekaj zapisov v tisku in izrazi solidarnosti Daula ali Dzurinde ob obisku v LJ) zdaj mogoče le prihaja čas, ko se bo strahovita problematičnost zapora vodje opozicije v Sloveniji kot taka prepoznala in obsojala v pomembnih krogih demokracij, kot je bilo to izrazito v primeru Julije Timošenko.

    http://demokracija.si/fokus/podmladek-mednarodne-demokratske-zveze-janez-jansa-je-politicni-zapornik

    Torej, kongres podmladkov demokratičnih strank ( od centra na zmerno desnico) vsega sveta v Lizboni Janšo deklarira in podpira prav kot političnega zapornika. Verjamem, da so izjavo sugerirali predstavniki iz SLO, ampak ostali so le prispevali k vsebini, vsekakor pa pregledali, da sprejmejo nekaj, kar so pripravljeni polno zagovarjat.

    Dve vprašanji na koncu: 1. A še vedno vztrajate pri kritičnosti do kvalificiranja Janše kot političnega zapornika in do jasnega obsojanja takega stanja?

    2. Ste kdaj prebrali kakšen zapis ali govor Urške B.J., recimo včerajšnji na temo? Se vas ni čisto nič dotaknil?

      • To je katastrofa, če bodo vrnili sojenje nazaj na prvo stopnjo! Sodba mora biti razveljavljena brez ponovitve! Že tožba sama mora biti zavržena!

      • Bojim pa se, da je bila bitka izgubljena že takrat, ko je Matoz (in Janša) pristal na sojenje na podlagi obtožnega predloga, ki nikoli ni postal obtožnica. In je to sodba brez tožbe.

    • Pozdravljeni. Tekst ni bil o podpornikih in nasprotnikih JJ, temveč o načinu poročanja medijev glede afere Patria. Mislim, da sem napisal, da je glede tega na ‘desni’ “diskurz sploščen kot palačinka”. Meril sem na nepripravljenost razločevanja med različnimi zapletenimi plastmi in vidiki problema. Kar seveda ne izključuje, da so nekatere analize (zlasti pravne) čisto na mestu.
      Politično motiviran proces je nekaj zelo različnega kot montiran proces. Ne za eno ne za drugo do sedaj nimamo niti enega samega dokaza ali indica. To seveda ne nujno pomeni, da ni (vsaj prvo) res. Vendar se mi zdi skrajno problematično ravnati, kot da bi bilo to že jasno razvidno. Če stvari postavimo tako, potem postanejo (postanemo) vsi, ki smo do tega skeptični, zaslepljenci, prodanci itd – skratka na nelegitimnih pozicijah. To je tudi razlog, zakaj se mnogi na desnici ne drznejo javno izraziti svojih pomislekov.
      Politični zapornik je kategorija, s katero se ne morem strinjati. Politični zapornik je nekdo, ki je zaprt v nedemokratičnem režimu zaradi svojega legitimnega političnega delovanja.
      Takšne izjave (podmladek) so gotovo pomembne in služijo kot polje intenzivnih prepričevanj in pogajanj, ker obstaja veliko ljudi, predvsem na tujem, ki nimajo resursov, da si na podlagi dejstev in opažanj ustvarijo lastno sliko oz. mnenje o zadevi. Mislim, da tu, na Slovenskem, te resurse imamo in da si lahko sami, če hočemo, ustvarimo bolj razdelana mnenja. Moj tekst, ki ga omenjate v uvodu, je bil kritika nepripravljenosti, da bi to storili.
      Mislim, da je vsaki ženi, ki ljubi svojega moža in verjame v njegovo poštenost, hudo ob takih primerih. Mislim, da njeni nastopi pričajo o tem, da mu povsem verjame in mu zaupa. To izkazuje lepoto njunega zakona. Ne moremo pa vsi razmišljati in ravnati, kot da bi bili poročeni z Janezom Janšo, se vam ne zdi?

      • Lahko pa vsaj sočustvujemo, kajne, se vam ne zdi? Saj je jasno, da je kvaliteta neke analize odvisna tudi od sposobnosti, da se odmaknemo od predmeta, ki ga analiziramo ( v smislu odmika od lastnih čustev, interesov itd.); po drugi strani pa so čustva in to normalna, zdrava čustva pomembna- človekova vest npr. predpostavlja tako kognitivno kot čustveno razvitost, senzibilnost.

        Verjemite mi, da nisem duhovno poročen z Janezom Janšo( še manj z njegovo stranko, kot ste na nek način vi bili), velikokrat se razhajam z njim v pogledih; ponavadi bolj takrat, ko je on bolj popularen. Ja, v času njegove stiske ga pa, zanimivo podpiram- tako je bilo ob Depali vasi ( v nasprotju s tedaj še mojo stranko SKD), tako ob “vstajniških rajanjih” in poročilu KPK, tako zdaj, ko je v zaporu. In tam je kot politični zapornik. Kar je moje trdno prepričanje.

        Če bi bil sodnik, se ne bi upal presodit, da je JJ politični zapornik. Sodnik naj bi presojal na podlagi trdnih dokazov, od katerih v procesu proti Janši niso predstavili niti d-ja. Pri politični presoji, ki je moja lastna in subjektivna ( tudi podvržena zmotljivosti) pa si lahko privoščim razsojanje na podlagi sklepanj, vrednotenj, tehtanj verjetnosti, seveda vse na bazi pridobivanja zadostnega števila verodostojnih informacij. Tudi indicev. ( Nekaj podobnih dejstev, indicev in sklepanj je navedla demokratska mladinska internacionala, da je z njimi utemeljila v glavnem iste kvalifikacije, kot jih uporabljam sam.)

        To je bistvena distinkcija med mojim bolj ali manj upravičenim prepričanjem in sodbo, kakršno naj bi podalo sodišče kot organ oblasti in represije. Na podlagi vašega pisanja ne vem, če se upravičenosti te distinkcije sploh zavedate.

        No, prav imate glede tega, da je med politično motiviranostjo in politično montiranostjo procesa neka razlika. Žal pa je tako, da kjer si pravosodje dopušča politično motiviranost pri tožilskem ter istočasno sodniškem delu, tam so že padle zavore, da vse skupaj ne bi potekalo na montiran način. Škandalozno in nedemokratično je eno in drugo. A kaj, ko je naše pravnike Bavcon učil (in jih kot velika avtoriteta še uči), je vse zapisano v učbenikih, kako to ni le dopustno, ampak da tako tudi mora biti.

        Ne vem sicer, kako si vi predstavljate, da bi se o politični motiviranosti sodstva lahko sodilo. Le z direktnimi dokazi, npr. navodil nekega političnega veljaka ipd? V to, kar se plete po glavi nekega sodnika/ sodnice pač ne vidimo in razbiramo. Iz vodenja nekih postopkov, iz sodb, posebej ponavljanja razsodb z istim ali podobnim, spornim politično-vrednostnim predznakom, posebej ko se to ujema z nekimi izjavami ali vedenji, dokumentiranimi iz preteklosti, ali ko se to ujema z družinskimi zgodbami visokih funcionarjev, oficirjev, tožilcev, odgovornih za številna kršenja človekovih pravic v totalitarnem sistemu, celo z obsodbami na smrt in izvensodnimi likvidacijami; če se zadeve v veliki meri ali popolnoma ujemajo, mislite, da res ne moremo postavit vsaj hipotetično, če ne v smislu teorije, da nekdo ravna politično motivirano.

        Evo, jaz nisem trdil, da delajo recimo po navodilih iz Murgel. Me tudi moti, ko to vedno tlačijo zraven, tudi pri Janši, ko to počne. Če nimajo dokazov, vsaj posrednih, da ima pri stvari, pri procesu odločilno vlogo Kučan, naj bodo raje tiho o tem. Ker si jemljejo s tem kredibilnost in Kučana kvečjemu krepijo. Kar pa ne pomeni, da odmislimo možnost, da Kučan to počne, če ga le malo poznamo.

        Torej zame je izven dvoma, da Janšo sistematično politično uničujejo. Da to počnejo mediji, v večjem delu. Da je v to vpleten del pravosodja, ki s tem zlorablja svojo oblast in ravna v nasprotju s profesionalno etiko. O tem, o argumentaciji in posrednih dokazih bi se dalo pisati roman, a sem že zdaj predolg. Vprašanje in uganka mi je predvsem, koliko so politično usklajeni, ne koliko so politično motivirani ( velika stopnja nostalgične zazrtosti v jugosocializem, privrženosti Kučanovim in Bavconovim krogom in averzije do SDS in Janše vlada v oni palači, kar verjemite to, ne nazadnje je o tem doživeto pričal in pisal nekdo od znotraj sistema- ustavni sodnik Jan Zobec) in ali in v kolikšni meri navodila prihaja od zgoraj, v kolikšni meri so pa pobude za takšno ravnanje kar notranje, celo individualne.

  13. “Politično motiviran proces je nekaj zelo različnega kot montiran proces. Ne za eno ne za drugo do sedaj nimamo niti enega samega dokaza ali indica.”
    No gornji citat priča, šlampariji avtorja.
    Kako naj si bralec tolmači kaj avtor pod razumeva pod enim in drugim pojmom?
    Kateri temeljni dokaz ali indic je neobhodno potreben, da bi proces zadovoljiv političnemu ali montiranemu procesu, ali obema skupaj, ali vsakemu posebej?

    Potem se pa čudi kritikam na svoj račun. Moti ga populizem, pri tem pa njegove ohlapne definicije nimajo drugega drugega namena , kot biti populistične.

    • dragi Tadej, menda ne pričakujete, dam te stvari pojasnjeval med komentarji (naj dodam: na tekst, ki sploh ne govori o tem)
      nihče vas ne sili, da se strinjate z mano, niti da imate radi moje pisanje. imate celo vso pravico, da me sovražite, če želite, smešno pa je, da to skušate legitimirati z lase povlečenimi argumenti

      • Dragi Luka

        Teze, ki jih postavljate imajo težo in so namenjene bralcu. Torej minimum spoštovanja do bralca zahteva, da mu na razumljiv nedvoumen način to argumentirate. Kako naj si bralec razlaga, kaj se vam smuka po glavi, saj bralčeva naloga ni biti psihiater. Psihiater ne potrebuje argumentov, ko posluša izpoved, za dialog pa so argumenti neobhodno potrebni.
        Sovražiti vas nimam pravice, toda diskutirati z vami je v tem slepomišenju nemogoče, ker mi vaši teksti zvenijo kot izpoved razočaranega človeka, ki zgolj skuša v javnosti izprazniti svoj gnev. Gnev je vedno iracionalen, zato je vsak argument deplasiran. Tako je verjetno bolje, da se umaknem.

        • Ne strinjam se z umikanjem. Stvar je treba razčistit, drugače bo ob naslednjem članku spet gnev.

          Upam, da mi ne zamerita, če si domišljam, da razumem obadva. Luka mi je dober publicist, kot mi je dober marsikateri avtor tukajle. Poznam ga izključno iz njegovih člankov. Tadej mi je dober komentator, tako kot mi je dobrih kar nekaj komentatorjev tukajle. Točka spora je odnos do Janše. Da razumem obadva pa si domišljam zato, ker sem sam nekoč razmišljal podobno kot Tadej. Po nekem prelomu sem začel dvomiti, logika mi ni več dopuščala razmišljati na tak način. Sedaj pa mi je zelo blizu Lukovo razmišljanje.

          Najhuje pri prelomu je bilo, ko začneš dvomiti v avtoritete, ki si jim do takrat zaupal. Ko človeku postane očitno, da je z njegovimi avtoritetami nekaj narobe, toliko, da jim nima več smisla zaupati, ostane naenkrat sam, brez vodje. Kolikor bolj je človek nagnjem k temu, da zaupa avtoritetam (kar je verjetno zelo pozitivna lastnost), toliko bolj boleč in frustrirajoč zna biti tak prelom. Človeška psiha je gotovo narejena tako, da se takemu prelomu izogne, če se le da. To pomeni, da smo pripravljeni svojim vodjem odpustiti marsikateri greh, samo zato, da se nam ni treba (samo)izobčiti. Ampak včasih ne gre drugače. In potem je človek prisiljen v vsej vesoljski zmedi iskati pravo resnico. In paziti da ne odtava, zato raje ostane pri dobrem starem krščanstvu. In ker tudi dobro staro krščanstvo ni imuno na odklone, analizira še te. In je vesel vsakega somišljenika…

          • Dragi J

            Nisem se umaknil, samo zaključil sem to diskusijo z Luko, ker moj namen ni obračunavati z njim. Skušal sem mu dopovedati, da naj piše premišljeno, da naj ob vsakem stavku , ki ga zapiše razmisli, kako bo razumljen. Vsakdo piše subjektivno, toda razlika je ali piše iz čustvenih nagibov ali razumskih. Ob parih izmenjavah postov je reagiral prizadeto, natančno to kar očita Janši, ki je prizadet ob mnogo hujših napadih naj.
            V slovenskem medijskem prostoru poteka vojna in obe strani potrebujeta vojakov, katerih vzgib je obračunavanje. Luka je bil za medijski prostor popolnoma nezanimiv, dokler ni obračunaval, sedaj so ga rekrutirali in postal je pisec, ki natančno več predano ga prebereš, katero orožje bo uporabil in proti komu. Škoda zanj, kajti mogoče ima talent, da bi bil več kot jurišni vojak. Mlad je še in ko bo konec vojne, bo kot vsi vojaki ostal pozabljen v kaki veteranski organizaciji.

          • Tadej,

            Tale moj vzdevek “j” je iz časov, ko sem bojazljivo začel komentirati na tem portalu. Internet je divjina in nerad dajem svoje osebne podatke – včasih se je tukaj celo dogajalo, da se je kdo lotil žalitve imena so-komentatorja. No kakorkoli, tisti “j” je ena taka anonimka za “Janez”. Tako da če me kdo naziva, lahko uporabi kar moje pravo ime, da ne bo izgledalo preveč trapasto s tistim “j”.

            Glede tvojega komentarja pa, bolj ko ga prebiram, bolj se strinjam z njim. Mislim, da je Luka postal odmeven najprej na tem portalu in nato na Twiterju. Meni so bile (in so še) njegove misli odlične. Ampak s tem, ko je postal odmeven, je postal izpostavljen…

            Ena stvar je, kjer se ne strinjam s tabo: odnos do Janše. Jaz mislim, da ni tak revež, kot se predstavlja. Sicer pa si kljub vsemu zasluži spoštovanje, če ne drugega, zato ker je bil zelo zaslužen za osamosvojitev. Po tem pa ga je nekako treba razumeti. Kot najbolj izpostavljen je postal najbolj oblegana tarča starih sil(Kdo so v resnici stare sile?). Ampak oni ga niso želeli odstraniti, pač pa uporabiti. Osamitev od vseh resnih zaveznikov in potenciranje njegovih hib, možna je tudi podtaknitev umazanih poslov. Verjetno se tudi ni zavedal nevarnosti Mt 10,28. Vem da sem krut, ampak za vodjo ni več primeren, razen po morebitnem posegu Božje milosti, ki bi ga očistila njegovih lastnih demonov.

        • Pa da ne bom kritiziral samo Tadeja. Malo mu dam tudi prav. Obstaja nevarnost, da tudi Luka postane podobna tečnoba, kot je Janša. Se mi zdi, da PR mašinerija že deluje v to smer.

  14. G. Lisjak je imel pred kratkim intervju v Demokraciji, prvič in gotovo tudi zadnjič, saj si je upal podvomiti v brezmadežnost velikega idola – to je za demokratično desnico pač nesprejemljivo.

  15. Dostikrat je tako, da ni pomembno samo, kaj poveš (napišeš), ampak tudi na kakšen način. Tudi zame to velja, ker pač delujem tudi na področju publicistike. Recimo da je tisti del kolumne, ki govori o Janševem pismu, precej bombastično napisan in je težko nanj argumentirano odgovarjat. Konec koncev pa je tako, da JJ tega pisma ni poslal nekje z Mauriciusa ali Kanarskih otokov, ampak iz zapora (kako je do tja prišel, je spet drugo vprašanje, ki pa žal tudi vpliva na slog Janševega pisma). V nenormalnih razmerah je težko delati neko samorefleksijo. Si predstavljate, da bi to počeli leta 1991 sredi vojne za Slovenijo? Če se osredotočim na nastope predstavnikov SDS, me včasih moti preveč afektivno in premalo premišljeno nastopanje, vendar menim, da so večja rak rana lokalni odbori, ki odločajo o razmerju na terenu. A tudi če bi vse delovalo idealno, SDS vseeno ne bi zmagala. Leta 2004 se ji je to posrečilo, ko je ujela neokomuniste na "levi nogi" in niso bili pripravljeni na zlom LDS. To da so retoriko tedaj nekoliko bolj premaknili od ideoloških tem k gospodarskim, ni prineslo dolgoročnih učinkov, prav tako tudi ne koketiranje z nekaterimi gospodarstveniki sumljivega slovesa (seveda satan po začetnem zatišju hitro udari nazaj, in upam, da so se tega naučili vsaj pri B. Šrotu in ASK). Bistveno pa se mi zdi vprašanje, koliko smo Slovenci še pripravljeni stiskati zobe in nasesti prav vsakemu instant-mesiji, ki nam ga nastavijo botri – kar ob splošni otopelosti naroda sploh ni težak opravek. Na žalost moram reči, da smo Slovenci večinoma intelektualno leni in nismo pripravljeni migniti s prstom, da bi se poglobili v ozadje dogajanja. To doživljam vsak dan, ko skušam s kakšnim drobnim dejanjem osveščanja in oživljanja nagovoriti ljudi, pa dobim nazaj dostikrat osoren odgovor: "Mene se to ne tiče!" Alexis de Tocquille je očitno imel prav glede zapiranja v svoj svet užitkov ob siceršnji paternalistični vlogi "prijazne" države – naslednji korak pa je potem "mehki despotizem". Če pa upoštevamo zraven še stanje slovenske demokracije, ki je dejansko le dekla starih centrov moči, potem so posledice toliko hujše.

    • No jaz takega pisma nikoli ne bi napisal Junckerju. Zato ker me ne uničujejo politično že cel vek in nisem brez dokazov krivde pristal v zaporu, stvari doživljam bistveno manj tragično, kot jih doživlja Janša. Nasploh je SDS gojila o Evropski Skupnosti preveč idealizirano sliko. ES je produkt Evrope, kjer dejansko velja v vseh pogledih ena velika brezbrižnost “Mene se to ne tiče”. V svoji bitki za pravičnejši in bolj senzibilen svet se je očitno potrebno opreti zgolj na lastne sile.

  16. Mimo vseh teh detajlov je ključna glavna smer JJ, ki pa trdno sledi preizkušenim kot so Jože Pučnik in Viktor Blažič. Relevantni so tisti, ki so nekaj ‘skoz’ dali’, vsi ostali na suho pametujemo.

Comments are closed.