L. G. Lisjak, PlanetSiol: Dekadenca slovenskega javnega sektorja

17

Naš predsednik vlade Miro Cerar rad govori o morali. Pravi, da je za našo trenutno krizo kriv predvsem padec etičnih standardov.

Zdi se, da ne razume – ali noče razumeti –, da se morala oblikuje predvsem tako, da se ljudje prilagajajo številnim institucijam (zakonom, družbenim vzorcem itd.), ki vladajo v družbi.

Če je določen sistem disfunkcionalen, se mu bodo ljudje pač prilagodili z ravnanjem, ki ga lahko zunanji moralistični opazovalec mirne duše označi za neetičnega. Vendar so z vidika sistema to povsem racionalne strategije preživetja.

Seveda vedno obstajajo tudi don Kihoti. Redki idealisti, ki se sistemu upirajo. Spremeniti ga ne morejo, lahko pa se iz njihove perspektive vidi njegova disfunkcionalnost. To so zgodbe treh takih idealistov. Imena so spremenjena – njihove zgodbe so resnične.

Zgodba o poražencu Viktorju

Viktor je direktor javnega zavoda na področju kulture z okoli tridesetimi zaposlenimi. Od začetka krize se je to število zmanjšala za 15 odstotkov: stari odhajajo v pokoj, novih ne zaposlujejo. Po letih kadrovskega hiranja zavod komaj shaja.

Pa ne zato, ker bi bilo uslužbencev premalo! Viktor pravi, da bi lahko z enakim številom institucija delovala brezhibno, mnogo bolje kot danes. Težava je struktura zaposlenih. Polovica je starejših od 55 let. Med njimi so trije, ki ne počnejo dobesedno ničesar. “Ker so starejši od 60, jim ne morem nič,” mi zaupa.

Viktor je socialno čuteč človek; nasprotuje odpuščanju zaradi golega večanja produktivnosti, a vidi absurdnost položaja. Manjšina zaposlenih gara, večina se sicer trudi, a si z njimi kljub temu ne more kaj prida pomagati, manjšina se delu uspešno izmika. Perverzna Gaussova krivulja, ki usodno zavira poslanstvo zavoda.

Ko je pred leti prevzel institucijo, je kmalu spoznal paradoks. Kader je bil zelo slabo kvalificiran. Izobrazba je pešala – želje, da bi stopili v korak s časom, ni bilo. Po drugi strani pa je pred vrati čakala množica visoko kvalificiranih mladih, ki bi naredila vse, da bi dobila možnost, da se izkaže.

Danes, v šestem letu krize, se mu mladi diplomanti in celo doktorandi javljajo za prostovoljno delo: bojijo se, da bi v najboljših letih ostali ne le brez službe (s tem so se mnogi že sprijaznili), temveč tudi brez vsakršnih omembe vrednih izkušenj.

Viktor je bil najbolj vesel, ko je kakšna zaposlena odšla na porodniško; tedaj je lahko začasno zaposlil koga izmed njih. Tedaj se je produktivnost izjemno povečala: Viktor namreč ob vsej množici zaposlenih nima dobesedno nikogar, ki bi mu lahko pomagal pri zapletenejših projektih, zlasti pri iskanju evropskih sredstev. Viktor je prepričan, da bi lahko s svojimi odličnimi mednarodnimi zvezami institucijo umestil v širši evropski okvir, a se počuti obupno osamljen, saj v zavodu nima primerno razgledanih in usposobljenih sodelavcev, s katerimi bi izpeljal svojo vizijo.

Istočasno pa ljudje, ker že leta niso napredovali v nove razrede, trdijo, da jih vodstvo izkorišča, in grozijo z bojkotom dela.

Najmanj tretjino zaposlenih bi bilo treba zamenjati, pravi. Očitno je namreč, da so tam bolj ali manj po naključju.

Viktor je po prepričanju socialdemokrat z močnim socialno-liberalnim poudarkom. Kolikor vem, nikoli ni volil desnice. Leta 2011 je glasoval za DLGV, v upanju, da bo spodbudila potrebne reforme. Od tedaj ni volil nikogar.

Viktor je poraženec slovenske krize, zato nosi to ironično ime.

Zgodba o Pepelki

Nina dela v Ljubljani v manjši raziskovalni instituciji. Čeprav se mora v prestolnico voziti od daleč, je zadovoljna: delo jo izpolnjuje. Čuti poslanstvo.

Direktor njenega zavoda je službo dobil prek političnih zvez. Njegove kvalifikacije so vprašljive, svoje delo pogosto zanemarja.

Institucija zaradi tega trpi, a to sploh ni glavna težava.

Nini se zdi, da je direktor po začetnem zanosu obupal nad institucijo, ki jo je prevzel. Na neki način je postal žrtev istega klientelnega sistema, po zaslugi katerega je dobil službo – podobno kot on so bili tudi zaposleni večinoma nameščeni politično. In kjerkoli princip pripadnosti in zvestobe prevlada nad principoma usposobljenosti in poklicnega poslanstva, kakovost dela drastično upade. Železni zakon klientelizma.

Kadrovsko preobremenjen zavod tako komaj kaj da od sebe. Vladata nedelavnost in brezbrižnost. Od ducata zaposlenih zavzeto delajo trije. Preostali bolj ali manj životarijo.

Nina je oseba, ki bi bila v vsakem meritokratskem sistemu pri vrhu. Je proaktivna, razgledana in strokovno podkovana, zna delati z ljudmi in viri. V naši stvarnosti pa je Pepelka, na katero sodelavci prelagajo svoje obveznosti.

Vse bolj je razočarana. Pred časom mi je zaupala, da bi najraje videla, da bi njen zavod odneslo varčevanje. V njem vidi zapravljeno priložnost, da bi z državnim denarjem njeno strokovno področje dvignili na višjo raven. Prepričana je, da bo imel ta neuspeh globoke posledice, a rešitve ne vidi.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


17 KOMENTARJI

  1. Zgrešena praksa iz bivše države, ko se je dajalo poudarek spremembam predpisov, namesto organizaciji dela, se še kar nadaljuje.

    Od sposobnih organizatorjev na vseh področjih državnega delovanja je odvisno kakšna je organiziranost in učinkovitost dela.

    Od njih je odvisno kakšna je delovna disciplina, kakšni so odnosi do dela in medsebojni odnosi.

    Ali se ravna gospodarno in zakonito ali ne.
    Ti so vzor vsem v določeni organizaciji oziroma skupini.

  2. Ključ rešitve so sposobni organizatorji delovnih, poslovnih, upravnih, političnih, medijskih in drugih procesov.

    • V emigraciji 🙂
      Če pa bi delal v slovenskem javnem sektorju, bi se bržkone znašel med patetičnimi Don Kihoti. Zato do njih gojim simpatijo.

      • Seveda, socialisti so v Sloveniji sami parazitski birokrati, sinekurci, priveligiranci, rentarji. Blebetajo solidarnosti in socialnosti, zato da lahko živijo na račun upognjenih hrbtov večine.

        Sreča je, da nas tekmovalni svet sili v nujne spremembe ali v kolektivno smrt oz. pravočasni beg uspešnih in mladih v tujino.

        Kot smo se naučili od balkanskih nacional-socialističnih vojn pred 20 leti -bodo parazitski birokrati in mafija do konca branili svoje privilegije in cel narod raje poslali v smrt kot sprejeli minimalne reforme, ki bodo načele njihove privilegije ( državna podjetja, oblast v JS).

  3. Od sposobnih organizatorjev oziroma voditeljev je odvisna racionalna in učinkovita organiziranost.

    Tako na upravnem , političnem, gospodarskem, negospodarskem področju kot tudi v zasebnem življenju.

    Vsak, ki zaseda pomemben položaj ali ima organizacijsko podrejene, mora obvladati abecedo dobre, racionalne, učinkovite organizacije dela in obvladati veščine s katerimi zagotavlja optimalno organizacijsko ravnovesje.

  4. Čuden patron ta Viktor. Volil je Viranta , ker je upal , da bo Virant prinesel reforme. Prvo bi moral biti seznanjen, da je Virant vedril na projektih urejanja državne uprave od leta 2000, prvo kot državni sekretar, potem kot minister. Torej bi moral znati oceniti česa je Virant sposoben.
    Kot drugo, pa je naivno pričakovat, da bo politik spremenil uradnike, če šef ni kos svojim podrejenim. Uradnike bi mogoče lahko spremenil samo s zakoni, ki bi jih ljudstvo podprlo na referendumih.

  5. In potem javni sektor porine naprej gasilce in policiste, učitelje in medicinske sestre zato, da se lahko skrije za njihovimi hrbti! Ko bodo policisti in gasilci rekli, da ne dajo svojih plač in hkrati ne dajo kritja tistim, ki hodijo v službo čakat konec dneva, potem bom začel verjeti, da se premika na bolje.

    Ali se spomnite urada za enake možnosti!

  6. Odlično pisanje.
    To bi morali desničarji, tudi pravi sredinci in pravi levičarji pisati.

    Ne pa da socialistično mlatijo slamo in so benigni in prožijo samo bedno sovraštvo, eno so ma in stream mediji, drugo pa t.i. desni mediji. Tudi na časniku je velik delez mlatilcev.

    Očitno levim in desnim socialistom resne reforme javnega sektorja niso v interesu, zato za zašcito svojih privilegijev, korit in sinekur prožijo slepilne konflikte in sovrašto, ki bo na koncu generiralo rdeči in temnejši fašizem v nasilni obliki.

    Dost je kolektivnega ropanja. Sem proti kraji denarja policajem, sestram. Podpiram pa kleščenje JS za 30%, toliko je sinekur in lenih starih delavcev, nesposobnih sefov kar zgoraj piše lisjak. Hvala Bogu vsaj nekdo, ki jasno misli.
    Javni sektor je treba cim bolj privatiz ira ti.

  7. O tem bi morali množično pisati demokrati v Sloveniji: detektirati rakave tumorje. Sistematično in razumsko.

    A je že tako, da je takih ljudi malo, kot je malo uspešnežev in bogatašev.

    25 let se ni nihče sistematično ukvarjal s krivosodjem in zbiral informacije, opozarjal, protestiral. Šele sedaj z JJ.

    25 let ni bilo človeka v desni politiki, ki bi se zavzemal za totalno privatizacijo gospodarstva. sami socialisti.

    Javni sektor je prenaseljen z luzerji, ki so edini ZVESTI volivci, saj jim edino politika garantira privilegije in fizično preživetje.

    Mi se že 25 let v Sloveniji ukvarjamo, “kdo je koga na gobec”, ne pa da bi množico ljudi ozaveščali z dobrimi analizami, kje se skriva zlo, kaj je zlo, kaj povzroča to zlo njim v denarnicah in skrajno kar zadnji teden piše PortalPlus: kako goji bodoče teroriste to zlo.

    Kaj se bo zgodilo, ko ne bo več denarja in bo lakota: bodo ljudje prišli k pameti: NE! Po revolucijah je večina razvajencev vedno bolj pomehkužena za konstruktivni napor in poblaznela za kruto bojevanje in mučenje. V Sloveniji bo definitivno prišlo kmalu do državljanske vojne. To ni prerokba, to je zgolj logično sklepanje in poznavanje načina razmišljanja množic od starčkov do mularije. Predvsem pa bo glavno gorivo denar mafije s katero bodo plačevali teroristično drhal.

    • ……25 let se ni nihče sistematično ukvarjal s krivosodjem in zbiral informacije, opozarjal, protestiral. Šele sedaj z JJ….

      Najbrž res, razen nekaj tistih posameznikov ki imajo s sodišči izkušnje zaradi lastnih nerešenih zadev. Poznam nekoga, ki se že od leta 2001 bori za svoje in tudi za pravice vseh varčevalcev propadle hranilnice. Doma ima na kupe dokumentov in dokaznega gradiva, vendar je bila zadeva kljub dokazom letos na Višjem sodišču ovržena, in takih primerov je bilo kolikor vem še precej.

  8. Hej, Pavel, upam,da ste se zbudili boljše volje! Tole zadnje, kar ste zapisali je pa malo preveč depresivno in obupano. V glavnem imate prav vi in pisec. Glede javnega sektorja in uradništva bi bilo treba ponovno proučiti Parkinsonove zakone, ki so nastali že pred stoletjem na proučevanju razmer v britanski admiraliteti. Več jih je in so zelo zanimivi. Eden prvih je, da vsak novozaposleni uradnik slejkoprej zahteva in doseže zaposlitev dveh novih z množenjem in kompliciranjem birokratskih postopkov. To ni samo analiza ali ugotovitev, to je zakon! Namnoženo uradništvo v državni upravi je torej doseglo tako zavozlano zakonodajo, da podjetniki bežijo, tujci pa ne investirajo. In množijo se dalje tudi na račun policistov, vojakov, gasilcev, sester, zdravnikov in drugih, ki so nam nujno potrebni. Jaz bi na vašem mestu slabo voljo preusmeril na komuniste, ki so totalitarci in so socialiste in socialdemokrate že pred stoletjem ekskomunicirali, ker so imeli podobne misli, a so bili vedno demokrati in ne revolucionarji.
    Kljub vsemu sr… pa se pri nas gospodarsko stanje polagoma in postopoma izboljšuje, Evropa bo naredila svoje in Bog nas varuj državljanske vojne ali (kontra)revolucije, ki jo vi tako črnogledo napovedujete. Preživeli smo komunistični režim in Titovo diktaturo pa bomo tudi tega. Ravnokar sem nekje prebral, da je Slovenija po kazalcih blagostanja na 24. mestu, Hrvaška je na primer na petdesetem pa tako radi hodimo tja!

  9. 3 zanimive zgodbe, ki se povzamejo v korektno, precej duhovito, čeprav morda malo simplificirano in morda malo preveč posplošeno sintezo realnosti slovenskega javnega sektorja. Ob tej temni strani meseca obstaja tudi svetlejša, namreč lahko bi se pisale tudi pozitivne zgodbe iz istega sektorja.

    Obstajajo tudi neke mednarodne evalvacije, ki Slovenijo edino na sektorju zdravstva in izobraževanja uvrščajo nekje v evropsko sredino.

    Ne pozabimo torej ob razmisleku o nujnih reformah javnega sektorja, da ni javni sektor Slovenije povlekel tako globoko na primerjalnih lestvicah kot je. Da se mnogo bolj črne zgodbe od teh Lisjakovih lahko pišejo o slovenski politiki, o slovenskem pravosodju in o velikem delu slovenskega gospodarstva od bank pa do recimo rudnikov in TEŠa.

Comments are closed.