O Boštjanu M. Turku imam mešane vtise. V spominu mi je ostal kot briljanten profesor francoščine; med vsemi učitelji je najmanj odgovoren za mojo nesposobnost, da bi se jezika tekoče naučil.
Kot zgodovinar sem z zanimanjem bral njegove študije o bergsonizmu na Slovenskem, spomnim pa se ga tudi kot elokventnega katoliškega razumnika liberalne usmeritve, ki se je z javnim pogumom, kakršen je pri nas redek, kritično zoperstavljal prevladujoči usmeritvi tedanjih Slovenskih krščanskih demokratov. Zlasti je bil neusmiljen do oportunizma Peterletove kadrovske politike: pri tem je glasno opozarjal na zlovešči vpliv dame, za katero je tedaj le malokdo vedel – Hilde Tovšak.
Tudi pozneje sem cenil njegove analize, čeprav se z njimi nisem vselej strinjal. Ustvaril sem si vtis intelektualno poštenega, svetovljanskega človeka. Vtis se mi je potrdil, ko sem ga osebno spoznal.
Nato je prišlo triletje 2008–2011. Z ekonomskim kolapsom “slovenskega modela” je postkomunistični esteblišment izgubil gospodarsko podlago svoje legitimacije, zato je moral z eno roko seči v arzenal kulturnega boja (po domače “ideoloških tem”), z drugo pa vse bolj brutalno izkoriščal svojo premoč v upravnem in tudi represivnem aparatu države. Da o medijih ne govorimo. Vse to se je dogajalo v senci žarometov, ki so osvetljevali žalostno melodramo, imenovano “lovljenje nemško-francoskega vlaka”.
Nekoč sem zapisal, da bo iztek tega spopada odvisen tudi od tega, komu bo dlje uspelo ohraniti hladno glavo. Recimo, da B. M. Turku to ni uspelo najbolje.
Jože Pirjevec
Zdaj, ko po “službeni dolžnosti” berem tekste iz 80. let, vem, da je bil Jože Pirjevec znan, še preden je zaslovel v širši javnosti. V času zaostritve represije jugoslovanskega režima v 70. letih je Trst postal duhovno zatočišče številnih razumnikov iz Slovenije. Nekateri od njih so domov ponesli glas, da tam, v Pahorjevem “mestu v zalivu”, živi zgodovinar mlajše generacije, vzgojen v liberalnem in demokratičnem duhu Zahoda. Pokončen mož širokih pogledov, ki ima v malem prstu tako lokalno, nacionalno kot globalno zgodovino, poleg tega pa do obisti pozna jugoslovansko stvarnost. Njegove misli da so ostre kot britev, njegove sodbe jasne. V nasprotju s kolegi z druge strani meje ne mlati prazne samoupravne slame. Od njega je pričakovati mnogo, so govorili.
Sam sem zanj prvič izvedel sredi devetdesetih. Če se prav spomnim, po zaslugi obsežnega intervjuja, ki ga je z njim opravil tednik Mag, predhodnik revije, v kateri svoje kolumne objavlja Boštjan M. Turk. To so bila leta, ko se je pogrevanje spora med “partizanci in domobranci” uporabljalo kot dimna zavesa za resnične težave tranzicije. Pirjevec se je sredi tiste neprebavljive pogrete mineštre zdel kot človek z drugega planeta. Njegove analize polpretekle zgodovine so bile kruto poštene, neizprosne, jasne, a hkrati prežete s humanistično občutljivostjo za tragičnost človeških usod.
Ko danes poslušam njegova modrovanja o notranji in zunanji politiki, sem žalosten zaradi intelektualnega Unterganga obetavnega akademika. Ko ga vidim na televiziji, kako vihti zastavo z rdečo zvezdo pred udeleženci spominske slovesnosti za žrtve, pobite v imenu istega simbola, sem zgrožen nad cinizmom njegovega kvazilevičarskega populizma. In ko berem njegove knjige, opažam, da je to ceneno politikantstvo usodno načelo znanstveno verodostojnost njegovega dela. Prav ogorčen pa sem, ko vidim, kako svojo znanstveno avtoriteto izkorišča za diskreditacijo tistih, ki se ne strinjajo z njim.
Giuseppe Pierazzi
“Pirjevec je stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Storil je nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem.”
To sta povedi, zaradi katerih si je Boštjan M. Turk prislužil dva meseca pogojne kazni. Podobno kot Zmago Jelinčič, ki se je leta 2000 norčeval iz potujčenega imena mandatarja Bajuka in ga z opolzko sprenevedavostjo spraševal, ali mu je ime Andrej ali Andrés, je Turk zaril svoje obrekovalsko pero v rano, ki vsakega pripadnika zapostavljene narodne manjšine najbolj zaboli. Koroški pisatelj Janko Messner je zapisal prekrasno črtico o ponižanju, ki ga začuti vsakič, ko se mora v uradni dokument podpisati kot Johannes, podjunski Oktet Suha pa je v 80. letih zaslovel z narečno uspešnico o Anzeju, ki ga je matičar ob rojstvu, kljub drugačni materini želji, “zašribal kot Johannes, štu lepu an gosposku je”.
Dejstvo je, da si je povojna Italija izmišljevala na stotine načinov, kako čim dlje ohraniti protislovenske ukrepe fašističnega režima. V boj z rimskimi birokratskimi mlini za vrnitev izvirnega imena so se podali le nekateri. Drugi so, tako kot podjunska Anzej in Janko, živeli v shizofrenem položaju, saj so jih doma in v narodni skupnosti poznali kot Jožete, za institucije italijanske republike pa niso smeli biti nič drugega kot Giuseppeji.
Če kdo ne razume tragičnosti takega položaja in če protislovja, ki izhajajo iz njega, izkorišča za pritlehna obračunavanja na osebni ravni, to priča izključno o njem samem.
V konkretnem primeru priča tudi o intelektualni nemoči. Pirjevčeva skrajno problematična monografija o Titu, ki je spodbudila inkriminirano kolumno, je povzročila ogromno prelitega žolča. Toda tretje leto po izidu še vedno nimamo ene same zares temeljite in rigorozne kritike, kakršno bi si zaslužila.
To ni osamljen primer. Sporne poteze slovenske “levice” praviloma spodbudijo kričeče reakcije na “desni”, kjer pa svojega gneva pogosto ne znajo artikulirati in se zato raje zatečejo v pritlehne diskvalifikacije. S tem se zapirajo v svoj mali svet (večinoma precej neslanih) “internih šal”, s katerimi nasprotnike utrjujejo v svetem prepričanju o lastni intelektualni večvrednosti. Ti nazadnje postanejo tako prepričani o njej, da se je ne trudijo več niti dokazovati. Rezultat je splošna degradacija javne sfere.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
