V okviru dejavnosti avstrijskega parlamenta v Epsteinovi palači na Ringu sta Slovenski inštitut in Inštitut za avstrijske vede na Dunaju pripravila predstavitev knjige Die Habsburgermonarchie und die Slowenen (Habsburška monarhija in Slovenci), ki jo je po svojih predhodnih študijah, objavljenih v publikacijah ljubljanskega Zgodovinskega časopisa, napisal univerzitetni profesor Walter Lukan.
Profesor Walter Lukan je dolgoletni urednik strokovne revije Österreichische Osthefte (1981-2006), sodelavec na Avstrijskem inštitutu za vzhodno in jugovzhodno Evropo in predavatelj ter raziskovalec na univerzah na Dunaju, Mariboru in v Ljubljani, kjer je pridobil širok pogled na razvejano zgodovinsko dogajanje ob koncu habsburške monarhije pred sto leti.
Naslovnico Lukmanove knjige, ki obsega 260 strani, krasita dve slovenski razglednici iz leta 1918. Prva prikazuje oba vodilna slovenska politika tedanjega časa dr. Janeza Evangelista Kreka in dr. Antona Korošca, na drugi pa sta upodobljena „naš cesar Karel I. in cesarica Cita“.
Avtorja knjige, ki je letos izšla pri dunajski znanstveni založbi New Academic Press v zbirki Austriaca Inštituta za avstrijske vede, in številno občinstvo, zbrano v Epsteinovi palači na Ringu, je na prireditvi pozdravil predsednik Bundesrata (Zveznega sveta) Edgar Mayer. Lukanovo publikacijo sta natančno predstavila član Avstrijske akademije znanosti dr. Arnold Suppan in sam avtor, ki je odgovarjal tudi na številna vprašanja iz občinstva. Poleg tega je navzoče pozdravila veleposlanica Republike Slovenije v Avstriji Ksenija Škrilec.
Avtor zavrača stereotipe o avstroogrski monarhiji v slovenskem zgodovinopisju
Knjiga Habsburška monarhija in Slovenci je zanimiva in aktualna iz različnih razlogov. Bistveno je predvsem, da avtor utemeljeno zavrne nekatere stereotipe, ki se pojavljajo v slovenskem zgodovinopisju in tudi v mednarodnem kontekstu. Eden od teh stereotipov je na primer trditev, da je bila habsburška monarhija „ječa narodov“. Na ta nesmisel nekoliko hudomušno in ironično opozarja tudi podnaslov Lukanove knjige „Iz črnožolte kletke narodov v zlato svobodo“. Lukan ob tem argumentirano opozarja, da je bilo življenje Slovencev v avstroogrski monarhiji v marsikaterem oziru pravzaprav zgodba o uspehu.
Slovenci so po podatkih ljudskega štetja v letu 1910 z 1.300.000 prebivalci v avstrijskem delu Avstroogrske predstavljali le štiri in pol odstotka prebivalstva 11 uradno priznanih narodov z avtonomnimi pravicami. Kljub tej maloštevilnosti so proti koncu monarhije zlasti z dvema pomembnima krščanskima politikoma, dr. Janezom Evangelistom Krekom in dr. Antonom Korošcem, v avstrijskem Državnem zboru pridobili na pomenu.
Prebujanje narodne samozavesti med Slovenci
Poleg tega je med Slovenci naraščala narodna samozavest. Imeli so svoje šole, a še brez slovenske univerze. V uradih in v sodstvu je bila slovenščina dovoljeni uradni jezik. Ob južni železnici od Dunaja preko Ljubljane do Trsta se je postopoma višala moč trgovine in gospodarstva. Poudariti je tudi treba, da se je zlasti od druge polovice 19. stoletja samoiniciativno razvijala živahna kulturna in umetniška dejavnost. Pisatelji in znanstveniki so dvignili slovenščino na visoko evropsko raven.
Na začetku 20. stoletja ni še skoraj nihče mislil, da bo avstrijska monarhija v kratkem razpadla. Slovenski politiki so skušali v danih možnostih uveljaviti močno slovensko politično samostojnost še v okviru habsburškega cesarstva. Veliko upanje je vzbujal prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki ni zakrival simpatij do avstrijskih Slovanov. Medtem ko se je ostareli cesar Franc Jožef upiral reformam, je prestolonaslednik zbiral okrog sebe krog različnih svetovalcev, med katerimi so bili tudi Slovenci. Morda je imel v mislih ustanovitev obnovljenih Ilirskih provinc s središčem v Ljubljani, v katerih bi bili združeni v politični avtonomiji Slovenci, Hrvati in avstrijski Srbi. Vprašanje je bilo samo, kako tako avtonomijo ustvariti ob izredno močnem nasprotovanju Madžarov in mnogih nemških politikov v tedanji monarhiji.
Velika vojna, majniška deklaracija in razpad monarhije
Smrt Franca Ferdinanda in njegove češke soproge leta 1914 v Sarajevu je pokopala ta slovenska upanja in začela se je prva svetovna vojna, ki ni bila kratek izlet v Srbijo, kot so avstrijski generali prepričevali cesarja Franca Jožefa. Njegova smrt novembra 1916 je pri Slovencih prebudila nova pričakovanja. Mladi cesar Karel I. se je po svojem odprtem značaju popolnoma ločil od sicer ljubeznivega, toda zadržanega in skeptičnega prejšnjega cesarja. Slovenski in drugi politiki so mu predlagali strukturalno preoblikovanje monarhije in zdelo se je, da bo novi monarh pripravljen izvesti nujno potrebne reforme.
Karel I. je na skrivaj skušal vzpostaviti separatni mir z nasprotniki, kar se mu zaradi intrig in odvisnosti od nemške vojaške pomoči ni posrečilo. Bil je v zagatnem položaju, ujetnik vojne in tedanje politike. Leta 1917 je ukinil vojni absolutizem iz časa Franca Jožefa, zaradi katerega so zaprli tudi mnoge rodoljubne Slovence, ki so jih dolžili srbofilstva. Ponovno je vpoklical državni zbor, ki je začel pripravljati različne socialne in politične reforme.
V majski deklaraciji iz leta 1917 so Slovenci vzpostavili zahtevo po zedinjeni Sloveniji v okvirih habsburške monarhije. Večina avstrijskih politikov na te izzive sploh ni bila pripravljena. Vendar še ni bilo jasno, ali bo cesarstvo propadlo, saj so zmage proti Italiji na soški fronti spremenile položaj vojskujočih se sil, ob boljševiški revoluciji pa je tudi Rusija izstopila iz vojne.
V letu 1918 se je položaj v habsburški monarhiji politično in gospodarsko zaostril. Tudi slovensko prebivalstvo je bilo utrujeno od dolge vojne in lačno zaradi slabe preskrbe. Poleg tega je neposredno trpelo zaradi fronte proti Italiji. V zaledju pri Kranju in Ljubljani se je trlo kar 700.000 vojakov.
Najpomembnejši slovenski poslanec v dunajskem državnem zboru in vodja južnoslovanskega kluba dr. Anton Korošec se je zdaj vidno zavzel za slovensko samostojnost – skupaj s Hrvati in Srbi, na začetku še v okviru habsburške monarhije. Toda kmalu je bilo za vse prepozno. Slovenci so se odločili za novo smer v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev pod vodstvom srbske dinastije Karadjordjevićev, vendar so preveč pričakovali in so bili kmalu razočarani.
Slovensko prebivalstvo ni bilo pripravljeno na spremembe
Walter Lukan zastavi v zanimivi knjigi, ki je razdeljena na sedem glavnih poglavij, tudi vprašanje: Je bilo hotenje slovenske politične elite in razumnikov enako pričakovanju slovenskega prebivalstva? Vpraša se, zakaj so se Slovenci, ki so bili skozi vsa dolga zgodovinska obdobja posebno zvesti habsburški monarhiji in cesarju, počasi odmaknili od države, v kateri so živeli stoletja.
Odgovor na ta vprašanja je večsmeren. V nasprotju z večino politične elite slovensko prebivalstvo ni bilo pripravljeno na spremembe. Tudi politiki s Korošcem so se dolgo časa prav tako kot državno vodstvo s cesarjem Karlom na čelu obnašali dvoumno. Šele ob dogodkih sredi leta 1918 je padla odločilna kocka, ki je zapečatila usodo stare Avstrije.
