Ob osemdesetletnici je koroški pisatelj Florjan Lipuš izdal novo prozno delo Gramoz, v kateri opisuje usodo koroških slovenskih taboriščnic v času druge svetovne vojne. V enem od taborišč je tragično umrla tudi njegova mati.
V mednarodnem literarnem kontekstu je bilo večkrat rečeno, da po grozotah v Auschwitzu in drugih nacističnih koncentracijskih taboriščih utihne in zamre literarna beseda, ki bi hotela o tem spregovoriti. Vendar to ni tako. V slovenski književnosti je to posebno jasno dokazal Boris Pahor s svojimi spominskimi taboriščnimi besedili.
Med koroškimi slovenskimi pisatelji je bistveno zaznamovan s travmatičnimi dogodki iz preteklosti ustanovitelj nekdanje legendarne slovenske literarne koroške revije MLADJE, Florjan Lipuš. Pred osemdesetimi leti, 4. maja 1937, v Lobniku nad Železno Kaplo rojeni pisatelj, vedno znova tematizira temne dogodke iz polpreteklosti, ki so ga obremenili že v otroških letih. V svojih številnih proznih in dramskih delih pri tem napne lok od polpreteklosti do najnovejšega obdobja in obratno. Svoja besedila velikokrat strne v groteskno podobo koroških Slovencev, ki so brez nujne potrebe upognili hrbtenice, začeli izgubljati svoj jezik in so se pasivno vdali v ponižujočo usodo.
Čeprav avtor taborišč ni osebno doživel, je v enem od njih tragično umrla njegova mati. K temu mučnemu dogodku se Lipuš vedno znova vrača. V romanu Odstranitev moje vasi iz leta 1983 prihajajo mrtvi vaščani samo še v žarah v domačo vas iz taborišč tisočletnega rajha. Med njimi je tudi Lipuševa mati. Živa rana neznosno boli. Pisatelj težke travme ne more dokončno osvetliti, marsikdaj ostaneta samo trpka bolečina in neizrečeno.
Tudi v meditativnem knjižnem tekstu Mrtve duše iz leta 2015 spomin na tragično preteklost ne zamre. Zdi se, da lahko to subtilno, fragmentarno oblikovano Lipuševo besedilo razumemo kot odskočno desko k njegovemu najnovejšemu proznemu delu s simboličnim grotesknim naslovom Gramoz. Knjiga je ob Lipuševi osemdesetletnici nedavno izšla pri mariborski založbi Litera.
V tej najnovejši Lipuševi knjigi je objavljena težka in gosto izpisana zgodba o usodi koroških slovenskih taboriščnic v času druge svetovne vojne. Lipuš je ne pripoveduje linearno, temveč fragmentarno v različnih med seboj asociativno povezanih odlomkih. Pri tem se spretno posluži spominskega obiska poznejših generacij v enem od nacističnih koncentracijskih taborišč, kjer se soočijo z usodo svojih tu umrlih prednikov.
V ospredju sta med drugim deček in deklica iz najmlajše generacije, ki skušata po svoje doživeti trpljenje in smrt v taborišču umrle babice. Lipušu se posreči z mojstrsko poglobljenostjo opisati podoživljanje babičinega trpljenja v psihi obeh otrok. Otroka poskušata ob obisku taborišča najti sledi babičinega trpljenja in si ob tem babico, ki je nista nikoli osebno žive spoznala, na neki način fizično osmisliti. Pri tem ima posebno vlogo taboriščna ploščad za apele, kjer so morale taboriščnice strumno in dolgo ob vsakem vremenu in temperaturi stati pred svojimi nacističnimi mučitelji. Otroka doživita babičino večurno mučno trpljenje v vrsti za apel na močan telesen način. Dolgo in pogumno stojita na ploščadi, kjer je nekoč morala stati njuna babica v želji, da ne sme pasti, kar bi pomenilo, da bi ji paznik poslal strel v tilnik.
Lipušu s pomočjo obeh otrok uspe na presenetljiv način prikazati psihično in fizično bolečino nacističnega mučenja taboriščnic. Bolečina v nogah in telesu je istočasno tudi ponižujoča bolečina v trpeči duši. Bralec proze Gramoz občuti s pomočjo avtorjevega pronicljivega subtilnega opisa to bolečino taboriščnic tudi sam na skoraj fizični način.
Vir: Novi Glas
