L. Cvikl za PlanetSiol: Tam, kjer ni sodelovanja in skupnega iskanja, vsi izgubljamo

0

Zgodba o finančnem zlomu mariborske nadškofije se zagotovo ne bo ponovila, vsaj ne v Mariboru. Kot je povedal novoimenovani mariborski nadškof Lojze Cvikl, bodo finančna sredstva zelo omejena.

Jezuitski duhovnik Lojze Cvikl je prehodil pot od kaplana v eni izmed ljubljanskih župnij do ekonoma mariborske nadškofije. Med drugim je poučeval tudi verouk na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, bil prvi ravnatelj Jegličevega dijaškega doma in predsedoval slovenski konferenci redovnih skupnosti. Ko je končal poslanstvo kot rektor papeškega zavoda Resikuma v Rimu, pa je zaradi finančnih težav mariborske nadškofije novembra 2010 sprejel začasno službo ekonoma. Hkrati je opravljal tudi delo župnika v župniji Vitanje. Za mariborskega nadškofa je bil imenovan pred slabim mesecem.

Novoimenovani mariborski nadškof Lojze Cvikl se zaveda, da naloga, ki mu jo je zaupal papež Frančišek, ne bo lahka, a je hkrati vesel, da se bo vendarle začela pisati nova zgodba. Mariborska nadškofija je bila brez nadškofa skoraj dve leti, le deset dni po sklenjenem sporazumu z upniki pa je papež že sporočil ime duhovnika, ki bo prevzel vajeti v nadškofiji. Lojze Cvikl bo nadškof uradno postal na nedeljo dobrega pastirja, 26. aprila.

Z njim smo se pogovarjali o imenovanju za nadškofa, o stanju v mariborski nadškofiji, pa tudi o nekaterih aktualnih vprašanjih, ki tarejo slovensko družbo.

Skoraj dve leti je bila mariborska nadškofija brez nadškofa. Zakaj menite, da je tako dolgo trajalo?
Prvič zato, ker ni bilo rešitve oziroma sporazuma. Mi smo imeli takrat samo dve možnosti. Ali stečaj ali pa najti kompromis oziroma dogovor z upniki. Vatikan je čakal na to, da se pokaže luč na koncu tega dolgega predora.

Le deset dni po tem, ko smo dosegli sporazum, se je Vatikan že odzval. To je dobro že zaradi sporazuma, ker prej ko se bo začel uresničevati, bolje bo. Po drugi strani pa je bilo tudi že med duhovniki čutiti nezadovoljstvo. Tudi določene težave so se dajale na stran, češ ko bo prišel novi nadškof, bo to uredil.

Sicer je celjski škof in administrator Stanislav Lipovšek redno prihajal, ampak je bilo to tudi zanj naporno. Naporni sta bili vožnja in tudi vživljanje v stanje, ki je drugačno od njegovega. Težave v Celju so drugačne kot pri nas in za človeka, ki ima čez 70 let, to ni več tako lahko.

Da ne govorim o finančnih težavah, saj je bilo zelo naporno, da je razumel, kje sploh smo. S tega stališča je gotovo dobro, da je bilo novo imenovanje hitro. Zdaj se lahko začne pisati nova zgodba, novo poglavje, nov list v tem pastoralnem delu.

Kako pa je celotno izbiranje pravzaprav potekalo? Je bilo za vas to presenečenje?
Proces izbiranja ima v rokah apostolski nuncij v Sloveniji. Sam se s tem niti nisem ukvarjal, ker sem bil v drugi problematiki. In ker že dve leti nisem bil na dopustu za več kot kakšen dan, sem mislil, da bomo zdaj, ob sporazumu, lahko zadihali malo svežega zraka. Pa se je zgodilo to.

Zame je bilo to kar presenečenje. Nisem pričakoval, da bodo koga imenovali tako hitro po sporazumu. Mislil sem, da se bo to zgodilo šele po veliki noči. Tudi sicer je vsako imenovanje presenečenje.

Kakšen je bil vaš prvi odziv na tako pomembno nalogo, kakšni so bili prvi občutki?
Človek se takoj ne zave. Misliš si, da če si imel do zdaj božjo oporo pri delu, jo boš imel še naprej.

Delo ekonoma, ki sem ga opravljal do zdaj, niti ni bilo moje. To, kar je zdaj pred menoj, je veliko bolj, saj sem študiral katehetiko in pedagogiko, kar pomeni, da sem po svojem bistvu pastoralec, a sem bil v financah, čeprav tega nisem nikoli študiral.

V službah, ki sem jih opravljal do zdaj, sem si nabral nekaj izkušenj in zato so me tudi povabili k sodelovanju. Ko sem sprejel vlogo ekonoma, je bilo rečeno, da je to začasno, dokler se ne najde rešitev, saj na hitro niso našli nikogar drugega.

V vseh službah, ki sem jih opravljal, sem sicer imel opravka tudi s financami. Ko smo obnavljali kolegij v Rimu, je bil to celo dvomilijonski projekt. Imel sem nekaj izkušenj, ampak ne takšnih, da bi rekel, da sem profesionalec. Za to smo imeli strokovnjake, s katerimi smo se posvetovali. To obdobje je bilo zame tudi šola. Vsaka stvar je šola. Vedno se nekaj novega naučiš in tudi to je bil zame povsem nov izziv.

Zdaj pa se na nek način vračam k svojemu prvotnemu poslanstvu. Dobro se počutim v pastoralnem delu, zato sem poleg dela ekonoma vsak dan bil tudi v župniji v Vitanju. Lahko bi bil popoldne prost, a nisem želel izgubiti stika s pastoralo in z ljudmi.

Po drugi strani pa sem glede na negotovost v Mariboru pri delu v župniji dobil nekaj upanja, se celo sprostil, nabral malo moči in se potem iz tega izkustva naslednji dan spet vrnil na drugo temo. Vse skupaj se je med seboj prepletalo in to me je reševalo, me ohranjalo v kondiciji in mi dajalo tisto pravo energijo.

Menite, da je bila potem ravno vaša vloga ekonoma poglavitni razlog, da vas je papež izbral za novega nadškofa?
Težko je reči, kaj je bil tisti razlog. Verjetno so štele izkušnje. Kot sem že omenil, sem imel v življenju nekaj zahtevnih služb. Najprej sem bil kaplan v veliki župniji v Ljubljani, kjer smo gradili cerkev. To je bila močna izkušnja. Potem sem bil tri leta župnik v isti župniji. Bil sem prvi, ki sem učil verouk na škofijski klasični gimnaziji, prvi ravnatelj dijaškega doma, šest let predstojnik jezuitov, pa potem pet let predsednik slovenske konference redovnih skupnosti. Devet let sem bil tudi predstojnik kolegija v Rimu. Vse to so bile službe, ki so zahtevale neko samostojnost in tudi iznajdljivost.

Prehodil sem torej pot od kaplana do mariborskega ekonoma, moja prednost pa je bila tudi ta, da nisem bil samo ekonom, saj sem bil še vedno tudi v pastorali. Papež Frančišek pa na splošno rad imenuje ljudi, ki imajo neposreden stik z ljudmi.

Škoda se je obremenjevati s tem, kaj je bilo tisto, kar je na koncu pretehtalo, verjetno pa je papež videl, da potrebuje nekoga, ki bo še vedno bdel nad sporazumom, in hkrati nekoga, ki bo nekaj doprinesel tudi v pastoralnem smislu.

Omenili ste, da mariborska nadškofija potrebuje nekoga, ki bo bdel nas sporazumom. Kako vi vidite svojo vlogo nadškofa? Kako boste poskrbeli, da se zgodba o finančnem zlomu mariborske nadškofije ne bo ponovila?
V Mariboru se to ne bo moglo zgoditi, ker bomo verjetno prva škofija, kjer bomo stvari postavljali čisto na novo.

Moja prva naloga zagotovo ne bo ukvarjanje s financami. Tam je ekipa, ki jo bo sicer verjetno treba od časa do časa malo spremljati, jo spodbujati, ampak ji zaupam, saj smo že zdaj sodelovali in to sodelovanje se bo le nadaljevalo.

Delovali bomo v zelo skromnih razmerah, saj bomo imeli zelo omejena finančna sredstva. To pomeni, da bo treba pastoralno delo postaviti na nove temelje, kjer ne bo vsak plačan za to, kar bo delal, ker ne bo mogel biti. Veliko bo tudi povsem zastonjskega dela oziroma služenja, kar je nekaj novega. Cerkev je bila vedno močna takrat, ko je vladal zastonjski duh služenja.

Takšnih, ki bi jih morali drago plačati, si ne bomo mogli privoščiti. Danes je tako, da mora biti vse plačano, vse se meri in vrednoti. Tukaj bodo veljala drugačna merila, kar je tudi dobro, saj bomo s preprostostjo v slovenski prostor vnašali nekaj novega.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.