(Kvazi)politika je takšna, kakršni so njeni akterji

19
383
Foto: Maribor Info
Foto: Maribor Info

Očitno so si nekateri vzeli v zakup, da so poklicni voditelji naroda, da imajo pravico sprejemati predpise po svoji meri, »neuko« ljudstvo pa da je poklicano, da sklepe »voditeljev« slepo in predano izpolnjuje ter se po njih vede. Poznamo advent: vendar je advent čas, ki ni samo religiozen. Poznamo tudi advent v politiki in v političnih razmerah; v gospodarstvu, javnih financah … Naša srca so upravičeno naravnana Nanj, ki prihaja.

Zgroženost in pretresenost, ki ob nedavni in še zmeraj trajajoči volji političnih »predstavnikov« ljudstva v parlamentu, beri: večine naših parlamentarcev, preveva in navdaja, mislim da dobromisleče, trezne in objektivno naravnane ljudi v naši državi, je dosegla nov vrhunec. Kako je mogoče, da si določena skupina ljudi, ki je prejela mandat, drzne s tem mandatom iti v »akcijo« spreminjanja ustave, če ustavi v tem delu, ki naj bi se spremenil, nič ne manjka, še več, s svojo pravilno zastavitvijo zahteva, išče in nagovarja politike, da svoje moči zastavijo v pravično ureditev tega, v njej omenjenega vprašanja, zasebnega šolstva. Kako je mogoče, da nekdo spreminja pravične zakone (ustavo) zato, ker ne sovpadajo in se ne ujemajo z njegovim okusom, njegovo samovoljo in njegovim pogledom?! Kako je mogoče, da se varuhi prava spreminjajo v grožnjo pravnim procesom in dogodkom v državi in narodu; da se pravo nadomešča z očitno, jasno in dejansko diskriminacijo; da se nekateri več ne bojijo na prestol vrednot postavljati očitne ideje, ocene in usmeritve, ki so skregani z očitno, zdravo logiko. Očitno so si nekateri vzeli v zakup, da so poklicni voditelji naroda, da imajo pravico sprejemati predpise po svoji meri, »neuko« ljudstvo pa da je poklicano, da sklepe »voditeljev« slepo in predano izpolnjuje ter se po njih vede.

Dobili smo novo »fevdalstvo«, ki se čuti vzvišeno in je odmaknjeno od ljudstva; svojevrstna aristokracija, ki ima, kakor povedano, v njeni zavesti predsodek, da je edina pristojna, usposobljena in zmožna, da vlada v imenu »neukega« ljudstva; »kapitalistične« voditelje, ki si polnijo žepe iz tega, kar »narod« proizvede, živijo pa za svoje »privatno« dobro. Ti so tudi običajno največji kritiki in fevdalizma in aristokracije in kapitalizma. Nova (stara) garnitura politikov, ki ji je (malo) mar za ljudstvo; svoje položaje in možnosti pa uporablja kot orodje zatohlih in plehkih interesov. Ki »služi« ljudstvu, a bi mu izpilo poslednjo kapljico krvi; ki je formalno silno pravično, moderno in napredno, v resnici in stvarnosti pa ne ve ločiti dobro od hudega in ima načelno hudo za dobro – diskriminacija otrok je pravična rešitev, enakopravnost otrok v financiranju šolstva in izobraževanja pa je ogrožajoča. Skrivajo se za »sijajnimi« razlogi – da je recimo »nacionalni« šolski interes ogrožen, a za njimi se skriva le želja po sebičnem in podlem nadzorovanju šolskega prostora, kjer se nahaja »potencial« prihodnosti, ki mora biti »ukrojen« po njihovem pogledu, pričakovanjih in željah!

V tem pogledu, pričakovanjih in željah pa se skriva skrb za njihovo finančno preskrbljenost, skrb za določeno pravovernost v državi – po kakšnem ključu naj bi se vrednotili dogodki v našem prostoru, in skrb za njihovo na videz »lagodno in celostno preskrbljeno prihodnost«. Seveda je to račun brez krčmarja. Sebičnost, zaprtost in zadrtost še nikoli niso prispevali k zdravemu osebnemu razvoju in prosperiteti, pa tudi v smisle širše skupnosti ne. To so le dobri in sijajni nastavki za osebni in tudi širše segajoči, kolikor pač te lovke zajamejo v smislu družbe in njenih segmentov, polom; pot v bedo, idejno in materialno revščino in odvisnost, pot v izumrtje njihovih sledilcev, ki jim sledijo prostovoljno ali pa zaradi prevelike apatičnosti, brezbrižnosti in nezainteresiranosti, ki »voditeljem« dajejo nekonstruktivno svobodo.

Danes so osebne koristi, dobički v obliki bogatenja, lepega življenja, razkošnega življenjskega stila še najmanj sporni »produkti« njihovega dela. Mnogo bolj bolna in zaskrbljujoča je resničnost, da s svojim »pravičnim« in »človekoljubnim« angažiranjem ustvarjajo »krivične strukture«, to je take razmere, da kdor pride v kolesje teh struktur ali je od njih odvisen, težko ostane, kaj šele da bi postal pošten. S takimi »uničevalnimi okolji« pohabljajo vse, kar se ujame v »njihove mreže«, oz. mreže njih, ki ta okolja nadzirajo in / ali strukturirajo. Razsežnost takšne politike je, se zdi, zastrašujoča. Je kakor rak, ki narodovo telo zahrbtno uničuje.

Toda ta politika je v resnici samo napuhnjena, zato tudi ustvarja videz zastraševanja. Nedvomno jo bo strl, ponižal in »prizemljil« Tisti, ki prihaja; in v adventu so naša srca usmerjena nanj. Poznamo advent: vendar je advent čas, ki ni samo religiozen. Poznamo tudi advent v politiki in v političnih razmerah; v gospodarstvu, javnih financah … Naša srca so upravičeno naravnana Nanj, ki prihaja. Izaija pravi o času njegovega prihoda takole: »Uklonila se bo ošabnost ljudi, ponižan bo napuh mož. Samo Gospod bo vzvišen tisti dan« (2,11); ali modri Sirah o Davidu, Izraelovemu kralju, katerega oseba in delovanje je predpodoba Odrešenika in njegovega delovanja, ko bo nastopil: »Ni li v mladosti ubil velikana in vzel sramoto od svojega ljudstva, ko je vzdignil svojo roko s kamnom v prači in zlomil Goljatovo ošabnost« (47,4)?

Res je, da bo Gospod prišel! Toda tudi mi mu moramo iti naproti: S svojo dejavnostjo; s svojim bojem ne le za majhne in brez glasu navzoče, ki se jim ne priznava pravica, pač pa tudi z bojem za gradnjo »pravičnih struktur«, v katerih bo človek mogel ohranjevati svoje dostojanstvo in ga razvijati, in s prizadevanjem za »razgradnjo« struktur krivičnosti, ki si nadevajo »make-up« privlačnosti in zapeljivosti, človeka pa ponižajo in razčlovečijo. Tedaj se bo zgodilo, o čemer govori tudi psalm: »Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala, pravičnost in mir se poljubila« (85,11), t. j.: Usmiljenje od zgoraj in človekova zvestoba Gospodovim zapovedim se bosta srečala in Gospod po podelil zemlji pravičnost, na njej pa se bo naselil mir. Tisti mir, ki je pravi, ki po njem hrepenimo tako v osebnih kakor tudi v družbenih odnosih in razsežnostih; v politiki, izobraževanju, vzgoji, javnih zadevah … Te razsežnosti sicer ne bodo popolne; bodo pa takšne, če in kolikor prostora bomo dali Gospodu, da se naseli v njih. Zdi se mi, da je žogica pri nas…; kajti Gospod nikoli ni, ne bo in ne razočara! Zato smo še vedno krojači svoje usode; še vedno je odvisno od nas, kaj bo, kajti imamo Gospoda, ki je z nami!

19 KOMENTARJI

  1. “Res je, da bo Gospod prišel!”

    Gospod je že prišel, pred ene par tisočletji. Samo mi smo mu zaprli vrata Slovenije, da ne more vstopiti. Zato mu odprimo vsaj vrata svojega srca.

  2. Dobro jutro. Nismo mi sami zaprli vrat Slovenije. Menim, da večina ne. Obstaja pa manjšina ljudi, ki jih zapira načrtno in z nedovoljenimi sredstvi. Kot je razvidno iz Svetega pisma, gre za večno borbo med dobrim in hudim. Tisti, ki ima več moči, navidezno zmaguje, a v duši trpi, saj čuti, da ga njegova hudobija dohiteva.

    • Veronika, ali se ti ne zdi da se trpljenje duše lahko prevpije s prenekaterimi izbirami.
      Vsi omenjeni “čakajo” na neke vrste vzpodbudo, ki pa je od nas ne dobijo.
      Na signal, da tako ne gre več.

      • Opravičujem se, a teh misli ne razumem povsem. Morda pa gredo v pravo smer, zato prosim za pojasnilo,

        • Obe misli sta zanimivi: Trpljenje duše se najbrž ne da utišati večno in včasih zadostuje »tisto nekaj«, kar moramo vztrajno iskati. Tudi čakanje na spodbudo je čakanje na»tisto nekaj«.

          Že dalj časa razmišljam o tem, da bi se morali naučiti nagovoriti »ostale«, ne le »svojih«. Obe besedi dajem v narekovaje zato, ker smo predvsem ljudje, ki živimo skupaj.
          Saj težave, ki bodo sledile nečloveškim idejam in neperspektivnim odločitvam, bodo zadele skoraj vse. Posledice ne izbirajo med enimi in drugimi. Pa še to je potrebno iz zgodovine pripominjati: eni v krizi požirajo in žrtvujejo tudi svoje, zato je ta skupina bolj ogrožena. V takšnih, povsem resničnih besedah, vidim našo nalogo.

        • Z vsebino prvega odstavka se sicer strinjam, medtem ko naslednjih pa jaz ne razumem dobro.
          Ne razumem, kaj si imela v mislih z nagovarjanjem “ostalih”.
          Je morda problem v polarizaciji ?

          • Dobro jutro. Da, govorim o polarizaciji. Da obstajamo »mi« in »oni«. Da »onim« ne znamo pokazati prednosti naših pogledov (na družino, na vzgojo, na odgovornost za prihodnost, na pomen zaupanja in sodelovanja…. ).

            Ne znamo!!!

  3. Volitve so nam že večkrat pokazale, kako je s to večino.
    Res pa je, da je ključ v nizki volilni udeležbi.
    Torej je res vse odvisno od nas.

  4. Očitno je res na pohodu oblastno načrtno obubožanje vrednot, ki nam jamčijo varno in uravnoteženo življenje z naravnimi, stvarstvenimi zakonitostmi in vrednotami.

    Da jih naštejemo nekaj:
    – degradacija družine
    – islamizacija Evrope
    – onemogočanje sonaravnega sostvarstvenega šolstva
    – izničevanje slovenske kulturne dediščine
    – izničevanje vrednotnega prisevka krščanstva k civilizirani Evropi
    – uvajanje totalitarnih metod vladanja
    – neresnicoljubnost in nepravičnost medijev
    – pravosodon kršitevečlovekovih pravic zaradi zlorabljenih političnih ciljev
    – izničevanje ustavnih demokratičnih temljev slovenske države…

  5. Zgoraj našteto oblastno levo obobužanje življenjskih vrednot nam je v opomin, da se ozavestimo in predramimo ter storimo vse, kar je v naši civilizirani demokratični moči, da se spoštljiv odnos do naravnih, stvarstvenih zakonitosti in vrednot spet povrne in zasije s svojo pozitivno življenjsko vrednotno močjo!

  6. Ta teorija perfektne zarote je čisto demoralizirana. Ne more biti resnična!
    Sicer je edini sklep, da je narod tako do temelja pokvarjen, da mu ni pomoči. Ne pomaga nobeno jamranje o pohabljenosti, in ne vem čemu še. Če je to res, je narod že propadel.
    To samoponiževanje je ravno takšen strup, kot smo ga morali piti od komunistov. To vrtanje v nekakšna videnja totalnih zarot je brez pameti.

  7. Najprej moramo vedeti, kaj je narobe.

    Potem, kaj moramo storiti, da bo prav.

    Potem pa, kako bomo to uresničili.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite