Očitno so si nekateri vzeli v zakup, da so poklicni voditelji naroda, da imajo pravico sprejemati predpise po svoji meri, »neuko« ljudstvo pa da je poklicano, da sklepe »voditeljev« slepo in predano izpolnjuje ter se po njih vede. Poznamo advent: vendar je advent čas, ki ni samo religiozen. Poznamo tudi advent v politiki in v političnih razmerah; v gospodarstvu, javnih financah … Naša srca so upravičeno naravnana Nanj, ki prihaja.
Zgroženost in pretresenost, ki ob nedavni in še zmeraj trajajoči volji političnih »predstavnikov« ljudstva v parlamentu, beri: večine naših parlamentarcev, preveva in navdaja, mislim da dobromisleče, trezne in objektivno naravnane ljudi v naši državi, je dosegla nov vrhunec. Kako je mogoče, da si določena skupina ljudi, ki je prejela mandat, drzne s tem mandatom iti v »akcijo« spreminjanja ustave, če ustavi v tem delu, ki naj bi se spremenil, nič ne manjka, še več, s svojo pravilno zastavitvijo zahteva, išče in nagovarja politike, da svoje moči zastavijo v pravično ureditev tega, v njej omenjenega vprašanja, zasebnega šolstva. Kako je mogoče, da nekdo spreminja pravične zakone (ustavo) zato, ker ne sovpadajo in se ne ujemajo z njegovim okusom, njegovo samovoljo in njegovim pogledom?! Kako je mogoče, da se varuhi prava spreminjajo v grožnjo pravnim procesom in dogodkom v državi in narodu; da se pravo nadomešča z očitno, jasno in dejansko diskriminacijo; da se nekateri več ne bojijo na prestol vrednot postavljati očitne ideje, ocene in usmeritve, ki so skregani z očitno, zdravo logiko. Očitno so si nekateri vzeli v zakup, da so poklicni voditelji naroda, da imajo pravico sprejemati predpise po svoji meri, »neuko« ljudstvo pa da je poklicano, da sklepe »voditeljev« slepo in predano izpolnjuje ter se po njih vede.
Dobili smo novo »fevdalstvo«, ki se čuti vzvišeno in je odmaknjeno od ljudstva; svojevrstna aristokracija, ki ima, kakor povedano, v njeni zavesti predsodek, da je edina pristojna, usposobljena in zmožna, da vlada v imenu »neukega« ljudstva; »kapitalistične« voditelje, ki si polnijo žepe iz tega, kar »narod« proizvede, živijo pa za svoje »privatno« dobro. Ti so tudi običajno največji kritiki in fevdalizma in aristokracije in kapitalizma. Nova (stara) garnitura politikov, ki ji je (malo) mar za ljudstvo; svoje položaje in možnosti pa uporablja kot orodje zatohlih in plehkih interesov. Ki »služi« ljudstvu, a bi mu izpilo poslednjo kapljico krvi; ki je formalno silno pravično, moderno in napredno, v resnici in stvarnosti pa ne ve ločiti dobro od hudega in ima načelno hudo za dobro – diskriminacija otrok je pravična rešitev, enakopravnost otrok v financiranju šolstva in izobraževanja pa je ogrožajoča. Skrivajo se za »sijajnimi« razlogi – da je recimo »nacionalni« šolski interes ogrožen, a za njimi se skriva le želja po sebičnem in podlem nadzorovanju šolskega prostora, kjer se nahaja »potencial« prihodnosti, ki mora biti »ukrojen« po njihovem pogledu, pričakovanjih in željah!
V tem pogledu, pričakovanjih in željah pa se skriva skrb za njihovo finančno preskrbljenost, skrb za določeno pravovernost v državi – po kakšnem ključu naj bi se vrednotili dogodki v našem prostoru, in skrb za njihovo na videz »lagodno in celostno preskrbljeno prihodnost«. Seveda je to račun brez krčmarja. Sebičnost, zaprtost in zadrtost še nikoli niso prispevali k zdravemu osebnemu razvoju in prosperiteti, pa tudi v smisle širše skupnosti ne. To so le dobri in sijajni nastavki za osebni in tudi širše segajoči, kolikor pač te lovke zajamejo v smislu družbe in njenih segmentov, polom; pot v bedo, idejno in materialno revščino in odvisnost, pot v izumrtje njihovih sledilcev, ki jim sledijo prostovoljno ali pa zaradi prevelike apatičnosti, brezbrižnosti in nezainteresiranosti, ki »voditeljem« dajejo nekonstruktivno svobodo.
Danes so osebne koristi, dobički v obliki bogatenja, lepega življenja, razkošnega življenjskega stila še najmanj sporni »produkti« njihovega dela. Mnogo bolj bolna in zaskrbljujoča je resničnost, da s svojim »pravičnim« in »človekoljubnim« angažiranjem ustvarjajo »krivične strukture«, to je take razmere, da kdor pride v kolesje teh struktur ali je od njih odvisen, težko ostane, kaj šele da bi postal pošten. S takimi »uničevalnimi okolji« pohabljajo vse, kar se ujame v »njihove mreže«, oz. mreže njih, ki ta okolja nadzirajo in / ali strukturirajo. Razsežnost takšne politike je, se zdi, zastrašujoča. Je kakor rak, ki narodovo telo zahrbtno uničuje.
Toda ta politika je v resnici samo napuhnjena, zato tudi ustvarja videz zastraševanja. Nedvomno jo bo strl, ponižal in »prizemljil« Tisti, ki prihaja; in v adventu so naša srca usmerjena nanj. Poznamo advent: vendar je advent čas, ki ni samo religiozen. Poznamo tudi advent v politiki in v političnih razmerah; v gospodarstvu, javnih financah … Naša srca so upravičeno naravnana Nanj, ki prihaja. Izaija pravi o času njegovega prihoda takole: »Uklonila se bo ošabnost ljudi, ponižan bo napuh mož. Samo Gospod bo vzvišen tisti dan« (2,11); ali modri Sirah o Davidu, Izraelovemu kralju, katerega oseba in delovanje je predpodoba Odrešenika in njegovega delovanja, ko bo nastopil: »Ni li v mladosti ubil velikana in vzel sramoto od svojega ljudstva, ko je vzdignil svojo roko s kamnom v prači in zlomil Goljatovo ošabnost« (47,4)?
Res je, da bo Gospod prišel! Toda tudi mi mu moramo iti naproti: S svojo dejavnostjo; s svojim bojem ne le za majhne in brez glasu navzoče, ki se jim ne priznava pravica, pač pa tudi z bojem za gradnjo »pravičnih struktur«, v katerih bo človek mogel ohranjevati svoje dostojanstvo in ga razvijati, in s prizadevanjem za »razgradnjo« struktur krivičnosti, ki si nadevajo »make-up« privlačnosti in zapeljivosti, človeka pa ponižajo in razčlovečijo. Tedaj se bo zgodilo, o čemer govori tudi psalm: »Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala, pravičnost in mir se poljubila« (85,11), t. j.: Usmiljenje od zgoraj in človekova zvestoba Gospodovim zapovedim se bosta srečala in Gospod po podelil zemlji pravičnost, na njej pa se bo naselil mir. Tisti mir, ki je pravi, ki po njem hrepenimo tako v osebnih kakor tudi v družbenih odnosih in razsežnostih; v politiki, izobraževanju, vzgoji, javnih zadevah … Te razsežnosti sicer ne bodo popolne; bodo pa takšne, če in kolikor prostora bomo dali Gospodu, da se naseli v njih. Zdi se mi, da je žogica pri nas…; kajti Gospod nikoli ni, ne bo in ne razočara! Zato smo še vedno krojači svoje usode; še vedno je odvisno od nas, kaj bo, kajti imamo Gospoda, ki je z nami!
