Kupček za slabe čase zagotovi mož

4
756

Slovenci smo statistično med bolj varčnimi narodi v Evropi. Kar je pohvalno. Stopnja varčevanja gospodinjstev je 13,7 % (podatek za 2017). A po drugi strani skoraj polovica prebivalstva nima za hude čase pripravljenih niti 600 €.

Vem, da mnogi težko vežejo mesec z mesecem, da so nekatere plače nizke, da je težko ob nizki plači prihraniti, da včasih preprosto ne gre, da se stroški nakopičijo. Posebno ob obdobjih kot je tole – začetek šolskega leta.

Kar pa opažam je, da mnogi, ki nimajo slabih plač, ne privarčujejo ničesar. Celo mnogi, ki imajo več kot le normalno dobre plače, ne privarčujejo nič. Nobena plača ni tako visoka, da se je ne da zapraviti, in nobena plača ni tako nizka, da se ne da vsaj nekaj malega prihraniti. To dokazujejo mnoge upokojene gospe z nizkimi pokojninami, ki pa še vedno nekaj prihranijo.

Disciplina obeh skozi daljše obdobje

Najboljši način, da se prihrani kupček denarja za slabe čase, je disciplina obeh (če sta dva prinašalca denarja v gospodinjstvo) skozi daljše časovno obdobje. Za to potrebujemo vedeti zakaj in za kaj hraniti, ter povezanost zakoncev, kar pomeni edinost med njima – tokrat na področju denarja.

Zakaj torej? Da se naredi kupček denarja za slabe čase, vendar. Slabi časi namreč pridejo. Redno, skoraj po “voznem redu”. Mož in žena jih morata pričakovati. Zdi se, da smo ravno v obdobju ko Nemčija nekaj kiha, Slovenija bo dobila pa pljučnico.

Vsaka družina bi morala imeti prihrankov za 3 – 6 mesecev življenja. Mnogi bolj konservativni bi rekli 12 mesecev. Pomeni, da če življenje vaše družine stane 1500 € mesečno, 4500 do 9000 €. Pomeni, da lahko družina, ne da bi denar prišel v družino, lahko istem življenjskem nivoju živi še 3 do 6 mesecev. Če pa malo zategnejo pas, pa še dlje. Pomeni, da če en od zakoncev izgubi delo, lahko družina živi še 6 do 12 mesecev.

Za kaj pa se ta kupček lahko porabi? Le za slabe čase in ne recimo za nakup avtomobila ali za dopust ali potovanje.

Slabi časi za družino pomenijo izgubo službe enega od zakoncev, bolezen, poškodba, … ali pač preprosto velika okvara avtomobila, ki jo je treba sfinancirati, da se lahko vozimo v službo.

Pogosto kupček za slabe čase pomeni tudi psihološko prednost in dejansko možnost za pogumne odločitve glede menjave službe. Ko zakonca vesta, da imata nekaj zaloge in ko pride pri sozakoncu do mobinga v službi, pogosto prav ta kupček za slabe čase pomaga, da se potegne dobra in pogumna odločitev.

Verjamem, da bi bilo tudi splavov manj, če bi se žena počutila bolj varno tudi na finančnem področju.

Kdo zagotovi kupček?

Oba (če sta dva in tudi zato je dobro, da sta dva) prispevata, a odgovornost za nastanek kupčka za slabe čase nosi mož. Mož zagotovi, da se kupček začne formirati, da se naredi do konca in da se ga ne dotikava (razen v slabih časih). Možje smo pač poklicani za to, da smo dobri skrbniki družine. Zveni staromodno? Saj je, a tako deluje.

Za to možje potrebujemo pogum, da zaplavamo proti toku potrošništva, potrebujemo trdno odločnost, da zgradimo sistem spremljanja finančnega toka v družini (po mojih izkušnjah manj kot 10 % družin spremlja finančni tok) in potrebujemo preudarnost, da poiščemo “luknje”, kjer nam denar nekontrolirano odteka za “brezveznosti” in jih “zamašimo”. Najprej “zamašimo” svoje, ne ženine. Žena bo potem sledila.

Je take može težko najti? Ja je.

Foto: Nattanan KanchanapratPixabay

4 KOMENTARJI

  1. “Gledajte,inu se varujte pred lakomnostjo. Sakaj nihzhe nej od tiga shiu,de veliko blaga ima”.lk12.15

  2. Hmm – ne pademo v ta kalup … Kupček za dobre in slabe čase zagotavlja samo mož – žena ni zaposlena (ona samo ‘šteje’ in ‘zapravlja’) – kaj pa zdaj? (No, ne bojte se: tudi ‘sociale’ zaradi tega ne vlečemo.)

    Morda je ta zapis v spodbudo in razmislek ‘sodobnim’ skupnostim, kjer je (več kot očitno tudi v ‘zelo katoliških’) krogih aksiom in izhodišče in malodane zapoved, da sta oba v službi (oh, kje so že časi, ko so bile vloge bolj uravnotežene in ženi ni bilo treba opravljati dveh šihtov!). In če potegnem zelo pesimistične zaključke: če še pri obeh zaposlenih družina skoraj ne more preživeti, kako naj preživi (nadpovprečno velika) družina s samo enim zaposlenim (praviloma ne zelo visoko kotirajočim na listi plačilnih razredov)? A naj navedem paradoks: ko je v družbi govora o ‘draginji’ in ‘težkem življenju’ – kdo se oglaša? Sama običajno (če se pričakuje, da se oglasim) navajam, da, hvala Bogu, res nimamo vsega, vendar pa vsega, kar potrebujemo, v izobilju. Upam, da vsaj malce pripomorem k razbijanju stereotipov o velikih družinah, ki so (menda) sinonim za revščino. Recept pa je preprost: nauči se (pre)živeti s tem, kar imaš – brez ‘starih mam’, drugih donatorjev, kreditov, odlaganja plačil in podobnih ‘potuh’: “Nič ni zastonj”.

    Globoko pa se strinjam o pozitivnem psihološkem občutku ob zavedanju, da te prvi ‘prehlad’ ne pobere. “Vsaj za pogreb imam shranjeno,” se marsikdo tolaži (a moja nona je rekla: “Moj pogreb ni moja skrb – še vsakega so zagrebli.” 🙂 ).

  3. Ne samo druzina, tudi drzava naj bi premogla privarcevano iz boljsih casov za slabsa leta. Pri populistih, levih in desnih, je zal varcnost iz mode. Volilci so danes ocitno premalo pametni in premalo odgovorni, da bi volili nekoga, ki bi na oblasti manj trosil in manj ponujal bonboncke.

    Kje so ze dobri stari casi, ko je bilo tiskanje denarja drzave vezano na njene zlate rezerve. Ne samo, da se denar zlahka tiska, da so mnoge drzave v enormnih dolgovih, danes se kljub slabim izkusnjam financnih kolabsov podivjanega neodgovornega financnega sektorja brez pravega reda, pravnega in moralnega, dovoljuje celo virtualen denar.

    Kriptovalute, ki so cista piramidna igrica z vnaprej vracunanimi kolabsi in ki so idealno zatocisce za vse mogoce utaje davkov in pranje denarja kriminalnega izvora. Neverjetno, kako se danes drzave obnasajo in neverjetno, da niso pripravljene zadrzati niti monopola, ki ji upraviceno pripada.

  4. Res je navedenih nekaj primerov a to so bolj enostavna pravila…Ni vse tako preprosto kot se zdi. Tudi sam delam z ljudmi in predvsem pri parih opažam, da jih ima veliko ločene finance. Vsak svoj denar potem pa eden poravna te račune drugi pa druge. Seveda ni pravilo, da morata imeti skupen denar. Vsak pač ima svoj način in to se pari dogovorijo. Je pa res, da denar na kupu pomeni boljšo preglednost..Samo z njim naj gospodari tisti, ki v družini ima več izkušenj kot drugi. Seveda se sproti dogovarjata partnerja o vseh stroških in tud investicijah. Pa nekaj ste pozabili.. dobro je imeti denar za zdravstvene storitve..Danes so čakalne dobe… pri nekaterih pregledih res dolgotrajne. Pregled pri specialistu pa tudi niso v nekaterih primerih tako cenovno visoki, da si ne bi mogel privoščiti povprečni prebivalec.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite