»Tudi Reporterju kdaj kateri od kulturnikov odpove sodelovanje, češ da bi mu to škodilo. Potem ga vidiš na demonstracijah, kjer protestira proti ljudem, ki se jih ne boji. Kdo so potemtakem tisti, ki ga lahko kaznujejo in se jih boji?« Niz preprostih stavkov, ki v sebi sila posrečeno nosijo zapletenost slovenskih razmer. Zapisala jih je nekje v Reporterju precej spotoma Elvira Miše Miklavčič, ko omenja strah kulturnikov pred sodelovanjem na državni proslavi (!).
Strah in pogum po slovensko
Neka tajnica ministra iz Janševe vlade je leta 2007 neštetokrat protestirala, če je bilo treba delavnik podaljšati za petnajst minut. V isti sapi se je s kolegicami birokratkami pridušala, kakšen car da je bil prejšnji minister, pod katerim so mnogokrat delali tudi ob sobotah in nedeljah. Ko je prišla KGB garnitura, je šlo skozi uradništvo kot vzdih-oddih: hvala bogu, spet je vse tako, kot smo vajeni, kot mora biti. Spet bomo delali ob nedeljah, če bo treba. Priznati je treba, da s to spremembo ne gre le za prilagoditev zunanjih razmer na njihovo ustaljeno formo mentis, ko je za ene voditelje težko normalno delati, drugi pa jih lahko po mili volji jahajo. Tudi objektivno nastopi olajšanje, saj kar naenkrat za medije pisanje o brunih ni zanimivo niti pol toliko, kot je bilo iskanje iveri pod demokratično vlado.
Nekje v Ljubljani je državno podjetje. V eni izmed njegovih pisarn sedi delavec z dolgoletnim stažem v tem podjetju. V letih 04 – 08, po počasni, a zaradi svojih kvalitet zanesljivi karieri, je zasedel eno od vodilnih mest. Pride Pahorjeva vlada in zamenja vse, kar se je zamenjati dalo in tudi ta gospod je bil »parkiran« v pisarno, da izgubi živce in odide iz firme. Bil je edini, ki se ni zlomil in je ostal. Minila so štiri Pahorjeva leta in eno Janševo, ki ni prineslo sprememb in nihče, prav nihče od dolgoletnih kolegov, skoraj prijateljev, si v vseh teh letih niti enkrat ne upa ustaviti pri njem, ko gredo mimo njegove pisarne k direktorju. Pa so to morda možje, ki obvladajo svoj posel, ki so samozavestna glava družine, ki po gostilnah upajo preskusiti jeklenost svojih pesti. V nekem segmentu slovenskega sveta pa pogum splahni.
Film Seven Davida Fincherja prikazuje lov na serijskega morilca, ki ljudi ubija s smrtnimi grehi. Dobesedno. Tako je požrešnež prisiljen v prenajedanje, dokler se mu prebavila ne razpočijo in umre. Ne spomnim se več, ali je bil v usodnem zadnjem grižljaju špaget ali štrukelj. Vsekakor so štruklji dosti bolj značilni (upam, da kateri od njih ne bo tudi usoden) za Slovenijo. Nihče ne upa povedati, koliko je neposredne ali tihe prisile, ko pri nas stopi na sceno kateri od štrukljev, nadevan s politikantskim sindikalizmom. Dejstvo je, da so le najpogumnejši, ki si upajo zoperstaviti strupenemu diktatu. En ravnatelj, tu in tam kak učitelj. Mnogi sicer normalni ljudje iz najvišjih izobraževalnih ustanov so kot bebčki poskakovali okrog parlamenta –, ker, če ne skačejo, so za Janšo, so se še drli ob primitivni ideološki telovadbi. Dejstvo je, da bi vesoljna Slovenija morala ob pitanju s sindikalističnimi štruklji že zdavnaj začutiti presitost in smrtno nevarnost, a jih še kar skuša prebavljati. Strahu pred porazno prihodnostjo, če izključimo kratkovidnost, ni in ni.
Včeraj se je bralo o tem, da se policija leta 91 ni borila proti simbolom jugoslovanske vojske in da je rdeča zvezda del naše zgodovine. Na žalost je res. Kot sta tudi fašistična butara in nacistična svastika. A vsi trije so nam prinesli le smrt, trpljenje in nazadovanje. Kakorkoli, ob tem in podobnih primerih se vedno pojavlja zanimivost oz. grozljiva zakonitost, da skoraj ni glasov, ni ljudi, ki bi rekli: To pa ne! Teh nevarnih nebuloz pa (v našem imenu) ne boste govorili!
Prispevek »kulturnikov«
Ker je ponekod po svetu tako in ker je tudi pri nas bil kdaj kak tak vzgib, pomislimo seveda na pisatelje, na kulturnike. Bo vsaj od njih kaj več? Ne, so na nivoju tajnic, birokratskih strahopetcev in policajev iz najneprimernejših šal. Nisem ujel glasu kake skupinice književnikov, ki bi upala nastopiti proti zadrtemu ideološkemu pamfletu, ki ga je razpošiljal nekdanji pripadnik politične policije, v ovenelih letih nagrajen z mestom predsednika pisateljskega društva. Nisem še slišal, da bi katera od organizacij upala izstopiti iz Koksa, ki zganja vandalizem, generira sovraštvo in spodbuja teror. Kako neki, če se kulturniki proti dlaki senilnih odzadnjih botrov niti na državni proslavi ne upajo nastopiti?!
Reakcije ni niti te dni, ko si je ta »kulturniška« združba znova privoščila mednarodno diverzantsko akcijo proti Sloveniji (Slovenians Demand Radical Change.doc) in demokraciji v njej, kot je bila tista iz leta 2004 s 571 novinarji, da bi v prid totalitarnim ostalinam perverzno prikazali naše razmere obrnjene natančno na glavo. Če bi bili v Sloveniji možni spontani protesti, bi se brez najmanjšega dvoma zgodili proti takemu, kot bi se izrazili ti »kulturniki«, smradu. Ta koksovski smrad je destruktiven, ne premore nobenega poguma in ga je v hlepenju za privilegiranim brezdeljem eno samo slaboumno klečeplazenje pred enoumjem.
Foto: življenje na dotik
