Kulturniki ali podrepniki?

71

»Tudi Reporterju kdaj kateri od kulturnikov odpove sodelovanje, češ da bi mu to škodilo. Potem ga vidiš na demonstracijah, kjer protestira proti ljudem, ki se jih ne boji. Kdo so potemtakem tisti, ki ga lahko kaznujejo in se jih boji?« Niz preprostih stavkov, ki v sebi sila posrečeno nosijo zapletenost slovenskih razmer. Zapisala jih je nekje v Reporterju precej spotoma Elvira Miše Miklavčič, ko omenja strah kulturnikov pred sodelovanjem na državni proslavi (!).

Strah in pogum po slovensko

Neka tajnica ministra iz Janševe vlade je leta 2007 neštetokrat protestirala, če je bilo treba delavnik podaljšati za petnajst minut. V isti sapi se je s kolegicami birokratkami pridušala, kakšen car da je bil prejšnji minister, pod katerim so mnogokrat delali tudi ob sobotah in nedeljah. Ko je prišla KGB garnitura, je šlo skozi uradništvo kot vzdih-oddih: hvala bogu, spet je vse tako, kot smo vajeni, kot mora biti. Spet bomo delali ob nedeljah, če bo treba. Priznati je treba, da s to spremembo ne gre le za prilagoditev zunanjih razmer na njihovo ustaljeno formo mentis, ko je za ene voditelje težko normalno delati, drugi pa jih lahko po mili volji jahajo. Tudi objektivno nastopi olajšanje, saj kar naenkrat za medije pisanje o brunih ni zanimivo niti pol toliko, kot je bilo iskanje iveri pod demokratično vlado.

Nekje v Ljubljani je državno podjetje. V eni izmed njegovih pisarn sedi delavec z dolgoletnim stažem v tem podjetju. V letih 04 – 08, po počasni, a zaradi svojih kvalitet zanesljivi karieri, je zasedel eno od vodilnih mest. Pride Pahorjeva vlada in zamenja vse, kar se je zamenjati dalo in tudi ta gospod je bil »parkiran« v pisarno, da izgubi živce in odide iz firme. Bil je edini, ki se ni zlomil in je ostal. Minila so štiri Pahorjeva leta in eno Janševo, ki ni prineslo sprememb in nihče, prav nihče od dolgoletnih kolegov, skoraj prijateljev, si v vseh teh letih niti enkrat ne upa ustaviti pri njem, ko gredo mimo njegove pisarne k direktorju. Pa so to morda možje, ki obvladajo svoj posel, ki so samozavestna glava družine, ki po gostilnah upajo preskusiti jeklenost svojih pesti. V nekem segmentu slovenskega sveta pa pogum splahni.

Film Seven Davida Fincherja prikazuje lov na serijskega morilca, ki ljudi ubija s smrtnimi grehi. Dobesedno. Tako je požrešnež prisiljen v prenajedanje, dokler se mu prebavila ne razpočijo in umre. Ne spomnim se več, ali je bil v usodnem zadnjem grižljaju špaget ali štrukelj. Vsekakor so štruklji dosti bolj značilni (upam, da kateri od njih ne bo tudi usoden) za Slovenijo. Nihče ne upa povedati, koliko je neposredne ali tihe prisile, ko pri nas stopi na sceno kateri od štrukljev, nadevan s politikantskim sindikalizmom. Dejstvo je, da so le najpogumnejši, ki si upajo zoperstaviti strupenemu diktatu. En ravnatelj, tu in tam kak učitelj. Mnogi sicer normalni ljudje iz najvišjih izobraževalnih ustanov so kot bebčki poskakovali okrog parlamenta –, ker, če ne skačejo, so za Janšo, so se še drli ob primitivni ideološki telovadbi. Dejstvo je, da bi vesoljna Slovenija morala ob pitanju s sindikalističnimi štruklji že zdavnaj začutiti presitost in smrtno nevarnost, a jih še kar skuša prebavljati. Strahu pred porazno prihodnostjo, če izključimo kratkovidnost, ni in ni.

Včeraj se je bralo o tem, da se policija leta 91 ni borila proti simbolom jugoslovanske vojske in da je rdeča zvezda del naše zgodovine. Na žalost je res. Kot sta tudi fašistična butara in nacistična svastika. A vsi trije so nam prinesli le smrt, trpljenje in nazadovanje. Kakorkoli, ob tem in podobnih primerih se vedno pojavlja zanimivost oz. grozljiva zakonitost, da skoraj ni glasov, ni ljudi, ki bi rekli: To pa ne! Teh nevarnih nebuloz pa (v našem imenu) ne boste govorili!

Prispevek »kulturnikov«

Ker je ponekod po svetu tako in ker je tudi pri nas bil kdaj kak tak vzgib, pomislimo seveda na pisatelje, na kulturnike. Bo vsaj od njih kaj več? Ne, so na nivoju tajnic, birokratskih strahopetcev in policajev iz najneprimernejših šal. Nisem ujel glasu kake skupinice književnikov, ki bi upala nastopiti proti zadrtemu ideološkemu pamfletu, ki ga je razpošiljal nekdanji pripadnik politične policije, v ovenelih letih nagrajen z mestom predsednika pisateljskega društva. Nisem še slišal, da bi katera od organizacij upala izstopiti iz Koksa, ki zganja vandalizem, generira sovraštvo in spodbuja teror. Kako neki, če se kulturniki proti dlaki senilnih odzadnjih botrov niti na državni proslavi ne upajo nastopiti?!

Reakcije ni niti te dni, ko si je ta »kulturniška« združba znova privoščila mednarodno diverzantsko akcijo proti Sloveniji (Slovenians Demand Radical Change.doc) in demokraciji v njej, kot je bila tista iz leta 2004 s 571 novinarji, da bi v prid totalitarnim ostalinam perverzno prikazali naše razmere obrnjene natančno na glavo. Če bi bili v Sloveniji možni spontani protesti, bi se brez najmanjšega dvoma zgodili proti takemu, kot bi se izrazili ti »kulturniki«, smradu. Ta koksovski smrad je destruktiven, ne premore nobenega poguma in ga je v hlepenju za privilegiranim brezdeljem eno samo slaboumno klečeplazenje pred enoumjem.

Foto: življenje na dotik


71 KOMENTARJI

  1. Peticije v tujino zame niso noben problem.Saj je tudi Janša v obdobju 2008-2011 z veseljem obveščal svoje “kolege” v tujini o dogajanju v Sloveniji

    • Ena razlikica je tu Roman.
      Janša je kolege v tujini obveščal o nevzdržnem stanju zadolževaja v obdobju 2008-2011 in nevzdržnem stanju v sodstvu. Seveda…..če je to laž (kar vemo da ni) potem imaš pač izkrivljeno sliko in si en izmed teh, ki hočejo imeti status quo.
      Sedanja vlada se trudi, da ne propademo popolnoma, trudi se ohraniti demokracijo, še vedno pa je preveč butastih partijcev, ki hočejo nazaj jugo iz treh razlogov: Biti plačan za nedelo in to en slabo, imeti privilegije kar do konca življenja in te prenesti še na potomce, čeprav do tega nihče od naštetih ni upravičen, ohraniti oblast in status quo za vsako ceno, pa če to pomeni propad države. Saj ne bi bilo prvič kajne?
      Vse našteto se lahko ovije v eno besedo. Voluharstvo. To pa samozvana rdeča kasta dobro oz najbolje obvlada. Kaj storiti v dobro ljudstva…..to vam rdečim pač ne pade na pamet. Vedno samo …..jest, jest ,jest.

      • “Biti plačan za nedelo”

        Glede na rezultate, bi morala ta vlada že zdavnja biti brez plač. Za policijskim kordonom je včasih hodil na proslave Nicolae Ceauşescu, danes pa naša oblast.

    • Zapovrh ima trenutna peticija povečini še kako prav. Sicer močno pretirava in ni prav, da se tožarimo po tujini, vendar ima prav. Desničarskim podrepniškim zombijem pa je stopila na rep, kar pa je tudi razumljivo. Naj kar piskajo, da se bodo prav lepo sami sebe razgalili!

      • Gospod oz. tovariš Janko,

        s tem besednjakom ste se ravnokar dokončno razkrili, da ste v resnici skrajni levičar in goreč podpornik neokomunistične elite. Prej ste to vsaj malo skrivali, sedaj vam očitno ni treba več. Pa ne, da so krivi živci?

        klub 571 press

      • prenovitelj, se je že kdo opravičil za tisto izjavo o zombijih? Krščansko se je za napako opravičiti in jo priznati. No, se morda ob tej priliki vsi po vrsti razkrivajo/te, kakšni kristjani pravzaprav so/ste?

        • Mimogrede, zakaj bi se pa moral opravičiti?

          Zombi pomeni politični mrtvec. In organizatorji protestov so večinoma prišli iz vrst skoraj propadlega Zaresa in LDS, pa tudi TRS, pa še nekaj zapoznelih revolucionarjev zraven. Dejansko sami takšni, ki so politično mrtvi, ker preko volitev nikoli ne bi videli niti praga parlamentarnih vrat, kaj šele vlado. Zato pa so izbrali ulico… Če so se prepoznali med “zombiji”, je pa to njihov problem.

          • Zanimivo in unikatno pojasnilo pojma “zombi”. Spet prikrojevanje resnice?
            Tukaj piše malček drugače: http://en.wikipedia.org/wiki/Zombie
            O politiki pač nič…
            Aja, wikipedia je zagotovo skrajna ultralevičarska teroristična organizacija, ki trosi laži in polresnice. Hvala, ker ste me razsvetlili.

          • Še boljša definicija pojma zombi je na slovenski strani Wikipedije: http://sl.wikipedia.org/wiki/Zombi. Pritiče tipičnemu slovenskemu desničarju, da bolj ne more. Še posebej ko definicijo rahlo priredimo:

            “Zombi je bitje brez lastne volje, pod nadzorom nekoga drugega. V novejših časih so zombiji gibčna bitja z nekoliko več iznajdljivosti kot včasih, so pa zombiji nevarni predvsem zaradi številčnosti in neusmiljene vztrajnosti.”

          • Abnominog, a nimaš argumentov?

            Prenovitelj je pravilno povedal. Zombiji so politični mrtveci in njihovi slepi sledilci.

          • Slovenska definicija zombija ustreza tipičnemu slovenskemu levičarju.

            Predstavnik teh zombijev je pa Janko:

            “Zombi je bitje brez lastne volje, pod nadzorom nekoga drugega. V novejših časih so zombiji gibčna bitja z nekoliko več iznajdljivosti kot včasih, so pa zombiji nevarni predvsem zaradi številčnosti in neusmiljene vztrajnosti.”

        • Naj začnem s dejstvom, da si oblastnik nikakor ne sme privoščiti takih podlosti. Glede na to, da je organizacija teh protestov zelo široka in vsekakor ne samo iz Zares in podobnih strank ter da imajo demonstracije še vedno podporo večine Slovencev, leti ta oblastniški tvit na vso večino in je zato nesprejemljiv. Žali torej večino Slovencev. Taka žalitev pa ni ravno krščanska. Ali pač?

          • G.Janko,

            ne vem, zakaj bi se morali vsi kristjani opravicevati za to, kar so storili posamezniki (ki niso nujno kristjani). Prosim, postavite enake zahteve tudi za levico (npr. plakati, da morajo vsi politiki v Hudo jamo)! Zal razen podpore in hvale levici ni pri Vas zaslediti nevtralne drze. Kar je narobe, naj velja za obe strani in ce je kaj prav, moramo biti sposobni to priznati, ne glede na to, kateri strani zasluge pripadajo. Na nasi levici boste namrec to zaman iskali. Ce se motim, me pa popravite.

          • bolno, priznam, da me včasih res zanese, vendar je ob pristranskosti in nepoštenju tolikšnega števila javno delujočih kristjanov ostati nevtralen težko.

            Levičarju je po svoje lahko, nima nad sabo imperativa po resnici, pravičnosti in poštenosti. Kristjan ga pa ima. Zato je toliko bolj potreben kritike, kadar se ga ne drži.

            Naj se ustavim spet pri tvitu o zombijih: je vsaj en kristjan ob tem izrekel vsaj, da se to ne spodobi, da se tako ne dela, ali kaj podobnega? Je kak kristjan izrekel vsaj najblažje sorte kritiko tega dejanja?

            Kar se sposobnosti samokritike na levici tiče, poglejte si zelo ostro kritiko protestov s strani g.Kosa v levičarskemu Delu [1]. Sedaj pa poskušajte najti podobno kritičen članek do česarkoli desničarskega na temle časniku. Vam uspe?

            [1]MArko Kos: Ne pustimo se potisniti v nevarne vode
            http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/ne-pustimo-se-potisniti-v-nevarne-vode.html

          • Janko ne zna razmišljati s svojo glavo, ampak razmišlja s Kučanovo.

            In seveda zahteva diskriminacijo. Desničarje je treba kritizirati, levičarjev pa ni treba.

            In potem en majhen člančič v delu zlorablja za to, da prikaže Delo kot nevtralno. Delo je skrajno levičarsko.

            In mimogrede. Tudi Jankotu ne uspe konstruktivno kritizirati desnice – pa ne, da to ne obstaja, ampak razmišlja le s Kučanovo glavo in potem papagajči komunajzerske neumnosti.

          • Janko pravi: “Levičarju je po svoje lahko, nima nad sabo imperativa po resnici, pravičnosti in poštenosti. Kristjan ga pa ima. Zato je toliko bolj potreben kritike, kadar se ga ne drži.”

            Kdo pa je poklican, da javno kritizira kristjane, da jih sodi? Janko?

          • G. Janko, mi je žal, da morate zaradi vašega mnenja brati o sebi žaljive besede in zmerljive. Sem upal, da smo to že prerasli…

            Glede vašega retoričnega vprašanja o tvitu glede zombijev, ali “je vsaj en kristjan ob tem izrekel vsaj, da se to ne spodobi”, pa je treba pošteno pohvaliti načelnost mnenja g. Jožeta Kurinčiča, kristjana, ki se sam opredeljuje za “desnega”, in ki je v komentarju Cukjatijevega članka “Politika, kaj je to?” dosledno opozoril tudi na neprimernost tega tvita. Torej je še upanje;)

          • Ananas, še en Jankotov advokat.

            A ko pa Janko žali in zmerja vse nas drugače misleče, je pa v redu?

        • Pusti ti kaj je krščanstvo.Povej mi tole.Komunizem je že več kot dvajset let mrtva ideja.In kaj drugega je tisti,ki še kar slavi tekovine te ideje ,kot zombi.

        • Za Jankota pomeni “misliti s svojo glavo” papagajčiti to, kar pravi Janko.

          Vsako nestrinjanje je zanj zombijevstvo.

        • JANKU smo hvaležni, da ob neumnem komentaju objavlja še svojo fotografijo.

          Tako se lahko ob besdi in sliki prepičamo, kakšen je videti pravi zombi.

    • Janša je obveščal, kulturniki in novinarji 571 pa lažejo.

      Od kdaj je ustanovitev še enega medija omejevanje svobode govora?

    • Seveda je problem. To kar je Janša pisal takrat v ničemer ne opravičuje tega pisanja. Od Janše je bilo to grdo takrat in molim zanj, da se je iz tega kaj naučil in tega ne bo več počel.

      Najbolj podlo pa je, da se vladi pripisuje celo organizacija neonacističnih izgrednikov. Kar tako, iz lufta! Vidi se da bi radi samo pihali na dušo “stricem iz ozadja”.

      • Zakaj pa bi bila resnica problem?

        Problem so laži. Lagali so novinarji 571, ko so pisali o cenzuri, dejansko so bili pa vsi mediji levi.

        Lažejo umetniki zdaj.

        Janša ni lagal, obveščal je resnične stvari.

        • Seveda je problem, če trobiš naokoli tistim, ki se jih ne tiče. To ni noben odnos do resnice. Tudi če je res resnica.

  2. Morda pa bi bilo bolj primeren naslov…..levičarji ali morilski lenuharski neizobraženi klošarji, kar pa bi bil zadetek v črno.
    Seveda…..ne gre pričakovati, da bi se levičarski retardi kakorkoli zamislili nad seboj.

  3. Očitno je globoka moralna kriza tudi v kulturi, pri nosilcih slovenske kulture.

    Tisti, ki ne ljubi svoj dom, svojo bivanjsko skupnost, svojo domovino, prečudovito slovensko naravo, ne more trditi, da je kulturen, kje pa, da bi si lahko pripisoval zasluge v kulturi. Takšen tudi nima pravega odnosa do slovenske kulturne dediščine, do etike in morale.

    Takšnemu je poglavitno, da se mu uresničijo materialne koristi, resnična kultura pa je zanj postranska stvar.

  4. Zombiji so sicer s PR-jevskega vidika kiks, ampak so pa zadetek v polno.

    In ti kulturniki. Kdaj jim bo vlada rekla – nič več državnega denarja – zaslužite svoj denar na trgu?

    Janko te kritike vlade ne bo opazil, ker ne paše v komunajzerski kontekst.

  5. Kot sem glede rdeče zvezde na tem portalu enkrat že zapisal, naslednje DEJSTVO:
    Evropsko sodišče za človekove pravice je letos razsodilo, da prepoved nošenja rdeče zvezde krši konvencijo o človekovih pravicah (svobodo vesti in izražanja), ter da torej lahko vsak posameznik nosi rdečo zvezdo, to je njegova pravica.

    In še moje MNENJE: Morda je res pod nekim simbolom umrlo veliko (nedolžnih) ljudi, in so gojili kulte osebnosti, ter je vodila ljudstvo ena oseba z enormno oblastjo, pa ni bilo dovoljeno dvomiti v uradne odloke, in se je imela edina državna sila za edino zveličavno in nezamenljivo, ampak ta isti simbol nekaterim pomeni svobodo, upanje in zavzemanje za zatirane… No, pa dovolj o križu. Enako namreč velja tudi za rdečo zvezdo;)

    Skratka, kot sem, upam, pokazal, je s simboli križ, saj lahko simbol hitro koga prizadene, ker zaradi zgodovine nosi večplastni pomen. A če ima nosilec simbola namen sporočiti pozitivne vrednote simbola, mu tega pač ne moremo očitati in pravica do svobode vesti in izražanja mora imeti svoje mesto. Če pa je njegov namen z nošenjem simbola poziv k npr. nasilju, itd, pa lahko za to (npr. kazensko) odgovarja.

    • Se strinjam z Vaso razlago oz. utemeljitvijo. Vendar pa si upam trditi, da je vecina tistih, ki so na teh demonstracijah nosili rdeco zvezdo, to delala iz povsem konkretnega in materialisticnega razloga: ta rdeca zvezda je mnogim prinesla privilegije, ki si jih ne pustijo zmanjsati, kajsele vzeti – cetudi so jih velikokrat neupraviceno prejemali. Pomen zvezde kot simbola svobode je bil po mojem prepricanju skoraj zanemarljiv, skratka drugorazreden.

  6. Glede svastike, ki se tudi imenja v članku, pa tudi ponavljam moj komentar: je prav tako večpomenski simbol: uporabljale so ga že stare civilizacije, uporabljajo ga v hinduizmu, budizmu,…
    Vir:http://en.wikipedia.org/wiki/Swastika
    Zagotovo budist ali hindujec, ki bo nosil svastiko s takšnim namenom, ne bo kaznovan, saj ne bo širil npr. sovraštva ali rasne nestrpnosti.

    Nacistična različica svastike pa v sodobnem svetu pomensko simbolizira predvsem rasizem, zato bi se njen nosilec obtožbi, da poziva k rasizmu, le stežka izognil.

    Skratka, pozivanje k sovraštvu, rasni in drugi na osebni okoliščini temelječi nestrpnosti je kaznivo. Pika.
    Kako pa se poziva k temu, pa se presoja konkretno, od primera do primera. Določen simbol je lahko indic, da se poziva k temu, ni pa nujno.

  7. Spoštovani Ananas!

    Moram priznati, da ste odličen poznavalec, dobro in etično argumenirate.

    Kako bi bilo lepo in ustvarjalno v slovenski politiki in medijski kulturi, ko bi se zgledovali po vam.

  8. Toliko žaljivega obkladanja, kot ga lahko zasledimo v odmevih na Riharjev prispevek,na straneh Časnika nisem navajen. Upam, da se bo naš Časnik držal podnaslova Časnik z mero, kar razumem tudi kot časnik razuma in ne toliko čustev, posebno ne negativnih.
    Vsekakor je že Riharjevo besedilo preobremenjeno z negativnimi čustvi in je nadaljnja debata tudi posledica tega.
    Izrazi, kot so “klečeplazno boljševistično nahujskano trobilo”, komunajzerji, zombiji, podlosti …” vsekakor niso primerni za javni medij. Kdor ve, kaj lahko naredi javna beseda, bolj tehta besede. In kdor uporablja žaljive izraze, več pove o sebi kot o tistem, ki so mu namenjene.
    Vedeti bi morali, da so se vse vojne začele z neprimernimi besedami. Jaz se spomnim začetka vojne ob propadu Jugoslavije, ki so jo začeli pravzaprav akademiki in novinarji z obtoževanjem in žalitvami na račun pripadnikov drugih narodov. Tako so se tudi nasilne demonstracije po naših mestih začele z novinarskim hujskaštvom, ki smo mu priča vsaj eno leto: velik del medijev se je spremenil v rumena glasila. V njih pogosto najde prostor črno-belo slikanje političnega prostora, pa tudi primitivno zmerjanje političnih nasprotnikov. In žaljivi transparenti protestnikov so samo priprava na metanje kock. Tudi preganjanje Judov se ni začelo kar naenkrat; za začetek so jih zmerjali s Čefuti. O skrbnem izbiranju besed govori tudi Jezus, ko pravi, da kdor drugemu reče bedak, zasluži, da gre v pekel.
    Če hočemo biti kristjani drugačni od drugih, se mora to poznati tudi v izbiranju besed.
    Če ta izbor ni drugačen, tudi mi nismo drugačni. Če se bomo sklicevali samo na našega Učitelja in se kitili z imenom “kristjan”, zraven pa jezno udrihali po drugih, smo podobni tistemu, ki pravi, da bi bilo treba vse nestrpneže pobiti.
    “Vsem ljudem mir bodi, tako so peli angelcov glasovi …”, pravi Prešeren, ko opredeljuje pravo krščanstvo. Vsem sodelavcem Časnika voščim, da bi v novem letu skrbeli za mir in ga uživali.

    Toliko za enkrat. Pa brez zamere!

    JK

    • Spoštovani g. Kurinčič, hvala za te besede treznosti, spoštovanja in razuma! Sem vesel, da zna nekdo oceniti etičnost samih dejanj, ne glede na to, ali je storilec »naš« ali ne.

      Morda bi sam le pri sklicevanju na razloge za neprimernost zmerjanja in sovražnih besed izpustil argument avtoritete, torej sklicevanje na avtoriteto, konkretno Jezusove besede, da kdor reče bratu “›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja.”(Matej 5:22)

      Ta ista avtoriteta, Jezus, je namreč po istem viru druge označil npr. za »gadjo zalego« (Matej 12:34), pa tudi za »norce« (Matej 23:17).

      Mislim in upam, da bi naša dejanja morali voditi že golo sočutje, strpnost, solidarnost in altruizem, brez sklicevanja na kakršnokoli avtoriteto, ki bi kvečjemu lahko služila le kot dodatna spodbuda, ne pa kot argument za ravnanje (sicer bi lahko, kot je razvidno iz zgornjega primera, nekdo hitro našel opravičilo, pa čeprav neprimerno, tudi za nasprotno ravnanje).

      Prav zaradi takšnih razumnikov na »desni«, kot ste vi, še nisem obupal nad možnostjo končanja nesmiselnih delitev in predalčkanja:) Vas lepo pozdravljam in želim vse dobro!

      • Če se ne motim, je bil Janez Krstnik tisti, ki je omenjal “gadjo zalego”. 😉

        Se pa strinjam, da mora tudi katoličan kdaj povzdigniti glas. Krščanstvo ni samo v kimanju in govorjenju, češ saj je vse ok.

        • S temi besedami (“gadja zalega”) naj bi po evangelijih ozmerjala oz. okarala tako Janez Krstnik kot Jezus.

          Jezus takrat, ko govori o tem, da drevo spoznamo po sadu, in sicer v besedilu:”Gadja zalega! Kako morete govoriti dobro, če ste hudobni?”(Matej 12:34) ter v govoru, v katerem obtožuje farizeje in pismouke, in sicer v besedilu:”Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino?”(Matej 23:33)

          Seveda ni nič narobe, če bi se nekaj posebej poudarilo tudi z “močnejšimi” besedami na npr. ironičen ali sarkastičen način, a le če ne pomenijo žalitve sogovornika – v zgornjih primerih pa bi npr. z lahkoto izpustili besede “kače” in “gadja zalega”, ki le ad hominem napadajo in žalijo nasprotnike, in bi kljub temu dosegli isto poanto na bolj kulturen način.

          Vira:
          http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

          http://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&l=sl&pos=1&qall=1&idq=14&idp0=14&m=%4D%74 %32%33&hl=%4D%74 %32%33%2C%33%33

          • Ni jim rekel “bedaki”. Rekel jim je kar gadja zalega in v tem ni nič narobe. Delati se prijaznega tam kjer nisi je pokvarjeno in hinavsko.

        • G. Zdravko, nisem govoril o »bedakih« oz. če citiram Matejev evangelij:
          Jezus:«…kdor pa reče bratu…norec, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja.«(Matej 5:22)
          Jezus:« Norci in slepci! Kaj je vendar več: zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje?« (Matej 23:17)

          V tem primeru se pokaže prepad med besedami in dejanji, ki ga navadno imenujemo dvoličnost, hkrati pa tudi žaljenje, ki pač ne spada v sočuten, kulturen dialog.

          Če pa bi vas npr. jaz ozmerjal z »gadja zalega« ali »norec«, bi bil s strani moderatorja, vsaj tako upam, hitro cenzuriran (poleg tega pa po Jezusu tudi obsojen na peklensko dolino ognja;), pa čeprav bi uporabil iste besede kot jih je Jezus, saj te besede (tudi če bi zagovarjal pravo stališče) pomenijo le ad hominem napad, kar pa ni argument v razpravi, pomeni pa nespoštovanje in žalitev dostojanstva sogovornika (vsaj po merilih logike in sočutja, po merilih zgornje avtoritete pa očitno ne nujno).

          • Ne merim se z nikomer, še najmanj pa z Jezusom:)

            Merim se le sam s seboj, ali sem npr. boljši (bolj sočuten, razgledan, solidaren in v tem dosleden) kot včeraj. Ali mi to tudi uspeva, je druga zgodba;)

            Zanimata me le resnica in etika. Na prvo si odgovarjam s pomočjo logike, na drugo pa po merilih sočutja, solidarnosti in altruizma (ne glede na to, kaj o konkretnih problemih ukazuje verska ali druga ideološka avtoriteta).

        • Kar želim povedati je, da je za presojo etičnosti dejanja dovolj merilo sočutja in altruizma. Kdo je storilec dejanja, pa za presojo etičnosti ni pomembno, prav tako tudi ni važno mnenje kakršnekoli avtoritete. Lahko je kvečjemu dodatna spodbuda, če to mnenje sovpada s sočutjem, ne pa razlog.

          Trditi, da pa je etično to, kar trdi avtoriteta (oz. zaradi tega, ker tako trdi) pa bi pomenilo, da etičnost določa avtoriteta in ne sočutje, altruizem. Tako bi po tej (ne)logiki lahko trdili, da je npr. tudi ubijanje nedolžnih etično, če je avtoriteta tako trdila ali delala.

          Ali kot je izzval Hitchens:« navedite etično dejanje, ki ga vernik lahko naredi, neverni pa ga ne more«.
          Takšnega dejanja seveda ni, ker je etika neodvisna od avtoritete (Boga/Biblije/Cerkve/partije/maršala). Vsi, ne glede na vero, lahko delamo po merilih empatije in altruizma. In tako zaradi zrcalnih nevronov v možganih, ki so biološki vir sočutja, ter zaradi družbe, ki sankcionira ravnanja, ki bi sčasoma pomenila nevarnost tudi za nas same, navadno tudi delamo.

          Učenje avtoritete lahko sovpada z merili etike, ni pa nujno. In takrat, ko ne sovpada, bo pa ravno vernik v (katerokoli) avtoriteto storil neetično dejanje (npr. NY dvojčka), če ga bo storil le zaradi ukaza avtoritete. Zato je sklicevanje na avtoriteto pri presoji etičnosti dejanj napačno in celo dvorezno.

          Želim si, da bi presojali etičnost dejanj zgolj z merili sočutja (empatije) ter altruizma (iz njih namreč izhaja etika in ne iz določanja avtoritete), ne da bi morali iskati, kaj so o tem rekli Jezus, Tito ali mamica. Morda so res učili isto, morda pa ne (kot je primer tudi zgoraj). A ravnajmo le po sočutju in altruizmu in ne zato, ker je tako rekla neka avtoriteta.

          • Ananas, pravite naj ne ravnamo, ker je tako rekla neka avtorireta, hkrati pa ne prenehate deliti nauke. Kar pa se vaših meril zanimivih meril biti boljši tiče, sem vesel, da si 2000 let po Kristusu ne želite biti vsak dan mlajši. Še to: za presojo etičnosti tega komentarja bom zaprosil mamico, tako bom najbolj zanesljivo izvedel, ali sem ga polomil.

          • Delim le svoje mnenje. Lahko se z njim strinjate, ali pa ne. Nikomur ne grozim s peklensko dolino, če me ne bo poslušal;)

            Želim si in upam, da res ne boste ravnali po merilih sočutja zato, ker sem jaz (ali pa xy) tako zapisal (torej po avtoriteti), ampak zato, ker ste po razmisleku pretehtali, da je pomembno že samo merilo sočutja.

    • Gospod Jože,

      z vašo pripombo se načeloma strinjam in jo jemljem na znanje. Tudi sam nisem brez greha, to je jasno.

      S tviti je pa tako: veliko jih je, včasih pa se nekateri zapičijo zgolj v izbranega. Problem je, ker je v enem tvitu omejitev prostora in ni veliko prostora za razlago močnih besed. In ko duh uide iz steklenice, je že prepozno.

      Za našo družbo pa je problem predvsem v nadaljevanju revolucionarnih izročil avantgardnega sovraštva – navsezadnje ste v prejšnjem sistemu to sami občutili. In tudi sam ne želim, da se to nadaljuje. O rdeči zvezdi ter mentaliteti, ki jo zastopa, se da povedati veliko kritičnih besed na povsem civiliziran način. Čeprav se bo vedno našel kakšen, ki bo neskončno užaljen zaradi žalitev “tekovin revolucije”.

      Pozdrav in vse dobro v novem letu.

    • Res je, gospod Jože! Treba samo dodati, da pa kristjan mora odreagirati vsaj po vzoru: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23)

      Vendar se Jezus ni ustavil samo pri besedah: “In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize,” (Jn 2,15) In ko bomo mi kristjani tako temeljito počistili našo hišo, bo postala čistejša tudi vsa družba. Mimogrede, koliko let je škofija služila s pornografijo? Ima še vedno v lasti tisti sloviti pornografski kanal?

  9. Prevečkrat se pozablja, da je bistvo krščanstva ljubezen do Boga ( torej tudi do celotnega stvarstva, tako zemeljskega kot vesoljnega) in do ljudi.
    Sestavni del krščanskega verovanja je tudi večno življenje. Vendar večno življenje ni izhodišče verovanja, ampak zgolj posledica pozitivnega življenja medtem, ko je posledica negativnega življenja večno trpljenje.

  10. Načela svetovnega etosa, ki so na internetu, so odlično pomagalo za oblikovanje komentarjev v časniku.

  11. Namen in smisel komentarjev bi moral biti predvsem, kako prispevati k naši duhovni rasti. K duhovni rasti, s katero etično, moralno in kulturno bogatimo sebe in slovensko skupnost. S takšnim pristom, bomo uravnoteženo prispevali tudi k naši in slovenski materialni rasti.

  12. Dobro napisano.

    Dodati bi se dalo le, da tudi v cerkvenih logih deluje podoben mehanizem “strahu in poguma”.

  13. Morala protestnikov, belih ovratnikov je «na cesti«?
    Obetajo se novi protesti, povsem legalno. Mogoče celo koristno, da pridemo vsaj do spremembe izbora politične elite, s pomočjo preferenčnega glasu, če ne celo z večinskim sistemom. Skrajni in pravi čas je za to spremembo, za demokracijo, dovolj je strankokracije.
    Vendar tudi drži. Ko so leve vlade kar z zakonom 13 let kršile lastninske ustavne pravice delavcev, desnica pa ni nič ukrenila, -mnogi delodajalci niso plačevali prispevkov, brez dovoljenja zaposlenih-, ni bilo nikogar od belih ovratnikov na cesti, čeprav gre za moralno sramoto stoletja.
    Sramota podobna nekaznovanemu »ropu stoletja«, plenjenju skupnega premoženja.
    Pobalinska solidarnost, samozadostnost »uglednih« belih ovratnikov!
    Beli ovratniki med protestniki torej nimajo potrebne morale, potrebne za spremembe.
    Kaj so tedaj počeli naši kulturniki, kaj pa očetje naroda, zavetniki delovnega ljudstva, zagovorniki prava in ustave, vse je zatajilo, ko se je krivica samo delavcem godila.
    Hipokrizija, sramota naroda, predvsem «večne elite«!

  14. Zapomnite si: brez celovite obsodbe vseh spornih menedžerskih dejanj Slovenija nima prihodnosti. Ne danes, ne jutri, nikoli!

  15. Janko pravi: “Levičarju je po svoje lahko, nima nad sabo imperativa po resnici, pravičnosti in poštenosti. Kristjan ga pa ima. Zato je toliko bolj potreben kritike, kadar se ga ne drži.”

    Tale je res močna. Zato lahko Janko žali in pljuva po vsem, ni se mu treba opravičiti, ni važno če je krivičen in nepošten. On lahko. Kristjan pa mu mora odpuščati, nastavljati drugo lice. In Janko to celo od njega zahteva in sodi njegovo vero! Nisi besede vreden, Janko!

    • Janko me spominja na Štruklja, ko vladi očita, da ne dovoljuje drugačnega mnenja, sam pa se obnaša enako – če ne razmišljaš kot on, si neoliberalec in te bo z vsemi sredstvi ustavljal.

  16. Nekaj je tako dobrih in argumentiranih zapisov, zlasti Ananasov, da mi bodo prišli še prav življenju!

    • Kaj pa je gospod Ananas zapisal takega, da bo prišlo prav? Mogoče to, da ne potrebujemo poslušati Jezusa, temveč le sebe? Citiram: “Želim si, da bi presojali etičnost dejanj zgolj z merili sočutja (empatije) ter altruizma (iz njih namreč izhaja etika in ne iz določanja avtoritete), ne da bi morali iskati, kaj so o tem rekli Jezus, Tito ali mamica. Morda so res učili isto, morda pa ne”

      • G. AlFe, nikjer nisem zapisal, da bi morali poslušati le sebe, kot napačno trdite. Ne obstajata le dve možnosti, npr. poslušati ukaze avtoritete in se ne ozirati na nikogar razen na sebe.

        Zapisal sem namreč , da bi morali ravnati izključno po merilih sočutja ter altruizma. In to ne glede na to, kaj pravi neka (katerakoli že!) avtoriteta. Lahko sicer pridemo po teh merilih in po ukazu avtoritete do istega zaključka, ni pa nujno. Če bi torej ravnali samo po teh merilih, je čisto vseeno, kaj pravi avtoriteta, naše ravnanje bo sočutno in altruistično, torej etično. Če pa nam je važno bolj, kaj pravi avtoriteta, pa bomo ravnali neetično vsakič, ko bo tudi avtoriteta ravnala neetično.

        Skratka, nikakor ne trdim, da bi morali poslušati le sebe!
        Ampak, in to je ključno, da po našem razmisleku in tudi izmenjavi mnenj z drugimi o razlogih, zakaj je (seveda po merilih sočutja, altruizma, strpnosti) neko dejanje etično in zakaj ne (torej ob poslušanju vseh drugih) ter pretehtanju razlogov za in proti, a le po logičnih argumentih (argument avtoritete v stilu »zato, ker je mamica tako rekla« ni logični argument; prav tako ne ad hominem napad), po merilih, ki tvorijo etiko, torej sočutje, solidarnost, strpnost, altruizem, spoznamo, katero dejanje je etično, torej npr. sočutno, in katero ni etično.

        Menim torej, da je dobro poslušati (in nato pretehtati) vse, tudi mnenja drugih o tem, katera bi bila bolj sočutna rešitev in svoje ravnanje popraviti, če po tehtanju mnenj o izpolnjevanju etičnih meril ugotovimo, da ravnanje ni bilo etično.

        Seveda tudi ni nič narobe preveriti tudi zapise o tem, kaj naj bi menil Jezus (ali pa Buda, ali pa Tito), ampak za presojo etike bodo relevantni le, v kolikor pojasnjujejo razloge za etičnost ravnanja z merili sočutja, ne pa v delu, ki pravijo »ker sem jaz tako rekel« ali »ker boš za to nagrajen oz. sicer kaznovan«, to pač ni argument za to, ali je dejanje etično, ali ne.

      • Ali če ponazorim s primerom: če vas smem, g. AlFe, prositi za mnenje; hipotetičen primer:
        zaročenca, zaljubljena več let, zgledna katolika(!), že komaj čakata poroko. Teden dni pred poroko pa zaročenec doživi prometno nesrečo in postane invalid ter impotenten. Kaj naj naredi zaročenka oz. me zanima predvsem, kaj bi naredili vi kot nekdo (npr. župnik, ki ju je zaročil), pri katerem bi se želela poročiti? Seveda, domnevam, da vas bo tudi pri odgovoru, tako kot pri vsem, vodila Ljubezen;)
        Željno pričakujem Vaš odgovor.

          • Ni bistveno, kaj pomeni zgledna katolika. Npr. da spoštujeta vse božje oz. cerkvene zapovedi.

            Hvala za odgovor, samo da preverim, če prav razumem:
            bi ju poročili, če se oba s tem strinjata in si to želita?

        • Iz vašega odgovora (»nič proti njuni volji«), g. AlFe, izhaja, da bi ravnali po merilu sočutja, ter da poudarjate voljo zaročencev. Torej bi ju želeli poročiti, če bi si še vedno tako želela.
          Tak odgovor je res v skladu z merili sočutja, strpnosti, človekovega dostojanstva, skratka etike, vendar bi s tem (čeprav ste upoštevali le sočutje, a ne šli hkrati poiskat, kaj pravi Katekizem- avtoriteta – Cerkev), po mnenju Cerkve kršili božji (nespremenljivi) zakon!

          Gre namreč za v samem bistvu resničen(!) primer, ki ni osamljen. Zaročenca se nista smela cerkveno poročiti, ker Cerkev (oz. Bog, v katerega verujete) odreka poroko impotentnim ( če pa postane impotenten dan po poroki, zakon o stane veljaven…).
          To prepoved določa Cerkveni Katekizem v kanonu 1084, in sicer kot božji zakon, torej od Cerkve nespremenljiv (za razliko od celibata, ki ga bi Cerkev, če bi želela, smela ukiniti).

          G. AlFe, v svojem odgovoru ste ravnali po merilih sočutja, altruizma, solidarnosti, strpnosti in ljubezni, ter zato seveda odgovorili, da »nič proti njuni volji«, torej naj se poročita, če si to še vedno oba želita.
          Naj torej imata svojo ljubezen, ki ni le telesna (čeprav jo lahko izrazita tudi telesno, a ne na vse možne načine kot ostali). Zakaj jima tega ne bi omogočili? Zakaj bi jima branili njuno naklonjenost? Naj jo doživita na njima ljub način in si obljubita zvestobo in ljubezen, če jo čutita drug do drugega in se sprejemata takšna, kakršna sta, in si želita preživeti življenje drug z drugim ne le kot prijatelja, ampak kot zaljubljenca, kot mož in žena.

          Vidite, po merilih sočutja in ljubezni ste dali en odgovor, po katerem bi dva zaljubljenca lahko živela svojo ljubezen, pa čeprav sta med tekom svojega odnosa (že po zaročni zaobljubi) doživela nesrečo enega od njiju in zato ne bi mogla imeti spolnih odnosov in svojih otrok.

          Ampak po mnenju avtoritete (Cerkve – katekizma – božjega zakona) pa bi s tem kršili božji zakon, in bi morali dati drugačen odgovor, torej zavrniti poroko zgolj zato, ker je zaročenec postal impotenten (pa čeprav za prepoved ni razlogov ljubezni, sočutja, etike). In vsaka njuna medsebojna naklonjenost (npr. telesna), ki bi pomenila več kot prijateljstvo, bi bila s strani Jezusove Cerkve seveda (ker nista poročena) dejanje proti Bogu oz. greh…

          Resnična primera (v Italiji in Braziliji):
          http://afp.google.com/article/ALeqM5hGUXgSnOGPqT7Tj6E24LGVeKx94Q
          in
          http://dsq-sds.org/article/view/379/505

Comments are closed.