Kulturna in državljanska vojna v Cerkvi

41
1028

“Kulturna” vojna ali celo – kakor je zapisal Financial Times – “državljanska vojna” znotraj Cerkve je s pismom nadškofa in bivšega nuncija Vigana dosegla nov vrhunec. Gre za to, da se je konservativni lobi v Cerkvi tokrat reformističnega papeža lotil s tistim, s čimer se je papež Frančišek doslej najbolj odločno spoprijel: z vprašanjem spolnih zlorab otrok v Cerkvi. Kakor piše Vigano, naj bi tudi papež Frančišek menda premalo skrbno in dosledno ravnal glede teh zlorab ali morda celo kaj pometel pod preprogo. Posredno za zlorabe krivi tudi istospolne (klerike, homoseksualni lobi v Cerkvi), torej tiste, do katerih prav papež Frančišek poskuša pokazati več odprtosti.

Kako naj se katoličan znajde v tej vojni, ki nikakor ni več le očem javnosti prikrit spopad za vatikanskimi zidovi? Ne, sedaj nestrinjanje s papežem v tej ali oni zadevi javno izražajo že škofje. Seveda imajo popolnoma prav. Papež se – razen, če ne izrecno uči nauka Cerkve – lahko tudi moti. Toda, ali se spomnite, da bi si kak škof upal v pontifikatu sv. Janeza Pavla II. javno reči, da se s papežem v čem ne strinja?

Papež Frančišek je prinesel nov veter tudi glede tega: zdaj je mogoče klerikom (in laikom)javno reči, da se s papežem v nečem ne strinjajo. Paradoksalno je, da reformistični papež to dopušča kot še vedno absolutni vladar, ki pa bi to svojo moč želel omejiti; v tem trenutku je le z absolutizmom mogoče doseči bolj konciliarno Cerkev. Namenoma sem se izognil izrazu ‘demokratično’ – alternativa sedanjim strukturam Cerkve ni demokracija v smislu glasovanja o verskih resnicah, ampak odprtost za Svetega Duha prek škofov in tudi laikov. Tu so bile Svetemu Duhu doslej postavljane ovire.

Tudi v našem domačem katoliškem prostoru je bilo začutiti nekaj privoščljivosti ob obtožbah nadškofa Vigana. Če torej papež Frančišek ni popolnoma brez graje v zadevi, do katere smo občutljivi vsi, malo bolj liberalni ali malo bolj konservativni laiki, mora oditi. In z njim bi odšla tudi prizadevanja za nujne spremembe v Cerkvi. V “zgodnji upokojitvi” bi tako reformni Frančišek delal družbo bolj konservativnemu Benediktu, ki je – v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah – moral oditi, čeprav so bile njegove ambicije po spremembah veliko manjše, na področju podajanja nauka pa jih pravzaprav ni bilo.

Ne vem, morda kateri od očitkov nadškofa Vigana do Frančiška tudi drži. Nekatera razkritja v zadnjih dneh bi bilo moč razumeti kot da je za nekatere zlorabe vedel ali bi bil vsaj moral vedeti, pa morda res ni ukrepal. A napake delajo, kakor se zdi v primeru pokojnega papeža Wojytle, tudi svetniki. Absolutna oblast rimskega škofa je tudi absolutna odgovornost, ki je človeška oseba v tako kompleksnem svetu preprosto ne zmore (več), še zlasti, če ne more biti povsem prepričana o lojalnosti podrejenih. (Tudi zato je reforma cerkvene organizacije nujna.) Spoprijemanje s posledicami pedofilskih škandalov je navsezadnje le vrh ledene gore želje po moči, s katero se bojuje Frančišek – klerikalizma. Seveda ne klerikalizma v specifičnem slovenskem marksističnem žargonu, ampak v pomenu, ki ga ima v mislih papež Frančišek, ko uporablja to besedo. Klerikalizem v tem pogledu je tudi pri nas še živ, o tem je pri nas med redkimi pisal dr. Janez Juhant v svojem (večinoma vljudno prezrtem) delu Občutek pripadnosti.

Kaj torej? Menim, da je predvsem potrebno preprečiti “vojno” med laiki, med t.i. “liberalci” in t.i. “konzervativci”. V Cerkvi (in cerkvi) bi moralo biti dovolj prostora za tiste, ki se želijo obhajati kleče in za tiste, ki zagovarjajo prejem na roko (spomnimo naj, da klečanje ni bila molitvena drža prvih kristjanov, ampak je bila to stoja!); za tiste, ki si kdaj zaželijo maše v latinščini in tiste, ki cenijo, da jih duhovnik gleda v obraz; za tiste, ki prisegajo na tradicijo v liturgiji in na tiste, ki iščejo njene času bolj razumljive oblike.

Pedofilija ni le moralni spodrsljaj, ne gre za to, da se je odrasel človek “spozabil” z odraslo osebo, ne gre prvenstveno za dejanje zoper čistost. Gre za težko zlo in v sekularnem smislu težko kaznivo dejanje. Gre predvsem za dejanje moči, usmerjene zoper osebo sámo v njeni telesni, duševni in duhovni razsežnosti . Pot tej zlorabi odpirata potlačena spolnost in zaprtost v ozke kroge moči. Zlorabam je zato moč zapreti pot z zdravim krščanskim pogledom na spolnost in celibat ter s prevetritvijo cerkvenih struktur, v katerih bo več prostora za laike, ženske in tudi za istospolne. Da, tudi zanje; prav bo, če bo papež Frančišek pometel tudi s homoseksualnim lobijem (v smislu nelegitimnih, enako netransparentnih vzvodov moči v Cerkvi), vendar pa bo hkrati odprl vrata v Cerkev istospolnim kot osebam, za katere doslej Cerkev ni imela sporočila, oz. je za sporočilo veljalo to, kar je Jezus očital farizejem: ljudem nalagate bremena, ki jim jih ne pomagate nositi.

Biti katoliški duhovnik danes je izredno težko; družba jih prikazuje tako rekoč kot potencialne pedofile: še otroka ne smejo več pobožati po glavi ali potrepljati po ramenih. Pedofilska kriza tako potiska duhovnike nazaj v zakristijo, stran od laikov, zlasti stran od mladih. To je za Cerkev in duhovniški poklic velika nevarnost. Laiki moramo pomagati tistim duhovnikom, ki se tega obupnega stanja zavedajo in ga čutijo (vsi se ga žal ne), da se osvobodijo tega nemogočega pritiska. To je moč storiti z odprtim, partnerskim odnosom med duhovniki in laiki; ni več mogoče živeti v situaciji, ko gospod župnik odločajo o vsem v župniji, od obnove strehe do liturgije. V tem smislu bo verjetno potreben tudi kak poseg v kanonično pravo na področju upravljanja župnij. Duhovniki naj bodo predvsem duhovni ljudje, ne verski managerji.

Ena od stvari, ki se jih bo treba lotiti je prevetritev duhovniške formacije. Ali je moč v današnji družbi doseči pri 25-letih duhovno, emocionalno in intelektualno zrelost, ki jo potrebuje duhovnik? Mislim, da je to možno le pri zelo redkih; to očitno vedo jezuiti. Zato bi bilo potrebno – razen izjemoma – za kandidate za duhovniško službo sprejemati precej starejše, že izoblikovane osebnosti. Tudi manj zrela osebnost je lahko delivec zakramentov (saj je le njihov posrednik), zelo težko pa je tak mladenič resen sogovornik, svetovalec in duhovni spremljevalec ljudem današnjega časa. Na kasnejša leta bi morali pomakniti tudi prejem prvega obhajila in birmo. Slednje npr. v svojem odmevnem delu s strašnim naslovom Why the Irish chruch deserves to die? predlaga tudi irski katoliški duhovnik Joe McDonald, ki kritično govori o vsakoletnem “zakramentalnem tekočem traku”. McDonald med drugim predlaga oblikovanje novih skupnosti duhovnikov in laikov, ki bi bili središča nove pastorale.

Lahko bi o reformah razmišljal naprej: več stalnih diakonov med poročenimi, redovnice – kot prve diakonese … Ampak naj me ne zanese predaleč! V tem trenutku potrebujemo predvsem ponotranjenje ob samem bistvu naše vere, ob samem bistvu, kaj Cerkev je. Samo to lahko prepreči razkole in drsenje Cerkve in krščanstva v ne-relevantnost, pa tudi pohujšanje laikov. Prosto po McDonaldu: umreti je potrebno želji po moči, da bi lahko zaživeli pristno Cerkev.

41 KOMENTARJI

  1. Katastrofalen članek, ki:

    1) v slogu Grega Burkea, Torniellija & Co. (pri nas Družine in Radia Ognjišče) skuša demonizirati nosilca sporočila (Vigano je tu predstavljen kot del “konzervativnega lobija”) in se požvižga na sporočilo samo. Gre za strategijo molka, ki se jo je šel Vatikan od papeževega povratnega leta iz Dublina do predvčerajšnjem. Sedaj (ko so videli, da s tako strategijo ne pridejo nikamor, saj izpadejo samo še manj kredibilni) so menjali ploščo in obljubljajo pojasnila (http://press.vatican.va/content/salastampa/en/bollettino/pubblico/2018/09/10/180910c.html).
    Medtem seveda lovijo s policijo Viganoja okoli po svetu… (https://www.churchmilitant.com/news/article/the-hunt-for-vigano-vatican-spies-tracking-whistleblower).
    Toliko o Frančiškovi neabsolutističnosti, o kateri se pisec razpiše v članku. MMG: je gospod Sedej že slišal za knjigo The Dictator Pope izpod peresa Henryja Sireja, ki na dolgo in na široko razkriva peronistične manire sedanjega papeža? Ne: ta papež ni zainteresiran za dialog s tistimi, ki njegove agende ne podpirajo, saj jih sistematično preganja in izriva iz dialoga.

    2) s tem, ko pisec predlaga za rešitev pričujoče krize še dodatno liberalizacijo Cerkve, ne razume, da je vzrok te krize ravno liberalizacija Cerkve, ki jo je vpeljal II. vatikanski koncil. Če ne verjamete berite Benediktovo Pismo irskim katoličanom (t. 4), kako je pedofilsko-homoseksualni problem v duhovščini nastal, ker so po koncilu škofje (v duhu “usmiljenja”, o katerem smo veliko že slišali v tem pontifikatu) vse manj izvajali kanonske sankcije nad kršilci. Primerjajte tudi Zakonika cerkvenega prava iz leta 1917 (kan. 2359§2) in iz leta 1983 (kan. 1395§1), pa poglejte, kateri od teh dveh členov je bolj ohlapen. Če vas zanima kako je postala homoseksualnost postala vse bolj razširjena v semeniščih po koncilu pa berite knjigo Michaela Rosea z naslovom Goodbye, good men. Dobro vprašanje za naše “centralno” semenišče v Ljubljani bi bilo, če so postopki o katerih govori Rose pri nas kaj bistveno drugačni. Kolikor vem po pripovedovanju več (bivših) semeniščnikov so več ali manj natanko taki. Avtorjevo predstavitev vsebine knjige si lahko pogledate tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=sPNt-VbF1t0.
    Skratka, ne, g. Sedej, rešitev ni v večji liberalizaciji, ampak točno v nasprotno smer, kot jo nakazujete Vi.

    3) Kakorkoli že: očiščenja Cerkve, ki se je začelo sedaj, ne bo ustavil niti Greg Burke, niti Tornielli, niti g. Sedej. Velike porote po zveznih državah bodo opravile svoje delo. Homoseksualistični škofje bodo morali oditi (prim. kard. Wuerla, ki se počasi poslavlja od Washingtona). Marijina zmaga, napovedana v Fatimi pred 100-leti je pred vrati.

      • Draga Marta,
        dolgo časa sem tudi sam mislil tako, kot Vaš pokojni župnik, toda sedaj sem se prepričal, da je problem navzoč že v besedilih koncila. Primerjajte npr. besedilo zadnjega (16.) dokumenta koncila (deklaracija O človekovem dostojanstvu), kjer je govora o verski svobodi kot naravni pravici vsakega človeka in okrožnico Quanta cura blaženega Pija IX., kjer izrecno obsodi točno ta nauk (človek namreč nima pravice do zmote, verska svoboda kot naravna pravica pa točno pomeni). Oglejte si nedavni članek v Novem glasu, kjer to natančneje prikažem. Podobno je s koncilskimi nauki o ekumenizmu, dialogu s svetom, kolegijalnosti…
        Poleg tega: kdo je interpretiral koncil in ga apliciral tako, da smo dobili sedanje katastrofalno stanje Cerkve? Isti škofje (razen redkih izjem), ki so bili na koncilu in so volili njegove dokumente. A so volili besedila, ki jih niso razumeli? Tako glasovanje bi bilo nično in je torej celoten koncil ničen. Če so jih razumeli ustrezno, potem so jih tudi ustrezno aplicirali (in intepretirali).

    • Perfekcija.
      Perfekcija širokega znanja in briljantne čustvene inteligentnosti, da o naravni korajžnosti širokega nabora duha sploh ne pleteničim.
      V tem / za tem je rešitev in je napredek!
      Ampak.
      Ja na koncu pa je najboljši, realni ocvirek , tudi onim zagretim “institucionalcem” iz R.Ognjišča, iz Družine in iz Nadškofije .
      MARIJA ZMAGUJE, TO JE JASNO KO BELI DAN!
      Ivo Kerže da vedeti nekaj svežega :DA! AMPAK ZMAGA SE VOZI ZA VOGALOM.
      Marija je povedal svoje, iz Vatikana pa so prikrivali, pleteničili in razlagali brez glave, samo z repom…
      Saj je vseeno – ampak bedno tudi !

      BOG POMAGAJ!

  2. – »Toda, ali se spomnite, da bi si kak škof upal v pontifikatu sv. Janeza Pavla II. javno reči, da se s papežem v čem ne strinja?«
    Spomnite me, prosim, kakšnih posebnih teoloških dilem, ki naj bi jih JPII povzročal in bi jim bilo treba nasprotovati. Medtem ko je (lanska?) zamenjava prefekta za nauk vere (lahko – vsaj meni) pokazatelj, da se ‘nekaj dogaja’ tudi na doktrinalnem področju. Prav tako kot se z žalostjo spominjam nekaj (nepremišljenih?) papeževih izjav, ki jih je moral papež (ali njegovi sodelavci) pojasnjevati, omiliti, popraviti …

    – »Papež Frančišek je prinesel nov veter tudi glede tega: zdaj je mogoče klerikom (in laikom) javno reči, da se s papežem v nečem ne strinjajo.«
    Pometanje pod preprogo ali v kot ne rešuje problemov. Dialog in pogovor se zdi boljša ponudba za iskanje rešitev in pravih odgovorov. Tako da izražanje dvomov in pomislekov se mi ne zdi nekaj nezaslišanega (lahko pa razpravljamo o primernem načinu). Priznam pa, da me bega in spravlja v negotovost ne-odgovor: molk namesto pojasnila ali razlage. Ne samo v zadnjem primeru …

  3. – »… več prostora za laike, ženske in tudi za istospolne, … za katere doslej Cerkev ni imela sporočila …«

    Marsikje je že zdaj (pre)več prostora, ne samo za ženske (prazne cerkve …), hkrati pa je žensk marsikje preveč, celo zelo blizu oltarja (kdo ve, zakaj je Jezus obhajal zadnjo večerjo (samo) z apostoli?? Verjetno ne zaradi navad tistega časa, saj je sicer učil in nagovarjal tudi ženske). Po eni strani (vsaj nekateri) vidimo pogubne učinke feminizma in t. i. enakopravnosti, po drugi strani pa še naprej rinemo v to smer – dokler ne bomo še tistih par moških ‘odgnali’???

    Če preskočimo razpravljanje o ‘prirojeni’ in ‘pridobljeni’ (pa še mogoče ‘namišljeni’ oz. ‘javnomnenjsko povzročeni’) istospolni usmerjenosti (ja, težko je dobiti objektivno znanstveno podlago, ki bi vse skupaj prikazala v dejanskih razmerjih): Vsak je najprej in predvsem človek in kot takemu gre vse človeško dostojanstvo in spoštovanje. Tako homo- kot hetero-spolnik: v C(c)erkvi je prostor za vse in za vse velja 10 Božjih zapovedi: vsak ima svojo pot odrešenja, ki ga lahko doseže kljub svojim človeškim omejitvam. Katekizem KC zgolj izpostavlja, da so »homoseksualna dejanja po notranje neurejena« in »nasprotujejo naravni postavi« ter »v nobenem primeru jih ne moremo odobravati«. Obenem navaja, da si niso »sami izbrali svojega homoseksualnega stanja: za večino od njih pomeni to stanje preizkušnjo. Sprejemati jih je treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo …« (KKC 2357 – 2359). Ločuje torej med usmerjenostjo in dejanji. Tako kot pri poročenih graja vsake poskuse nezvestobe ali ‘neurejenosti’.

    Bolj pa se zdi, da bi se želelo določene predpise, dogme, navodila prilagoditi za tiste, ki iz različnih razlogov nočejo (ali res ne morejo?) v polnosti sprejemati Cerkvenega nauka (usmiljenje ali ‘usmiljenje’? usluga ali ‘medvedja usluga’?).
    Iz predgovora knjigi Zadnji pogovori (papeža Benedikta): »… se teologi, ki jih slavijo kot napredne, v bistvu samo prilagajajo zares malomeščanskim predstavam in večinoma služijo le javnemu mnenju (mainstream) …« in »Naivno bi bilo misliti, da si je treba samo nadeti drugo oblekico in govoriti tako, kakor govorijo vsi, in bo kar naenkrat vse v redu. Ne, vrniti se moramo k pristnemu oznanjevanju in takšnemu bogoslužju, da bo spet zažarela skrivnost mašnega slavja … Gre za to, ‘da ohranimo Božjo besedo v njeni veličini in čistosti – proti vsem poskusom prilagajanja in razvodenitve’.«

  4. – »Na kasnejša leta bi morali pomakniti tudi prejem prvega obhajila in birmo.«
    Ne, tudi premikanje ‘v starost’ ne bo rešilo problema (moje mnenje): nobeno cvetje ne uspeva brez zalivanja (pa gnojenja, negovanja). Pa če smo pri rožicah: velikokrat se lepše ‘primejo’ mladi poganjki kot večje rastline … In tudi zakramenti ne dajo sadov sami od sebe, temveč se vedno predpostavlja in potrebuje človekovo privolitev ter sodelovanje – ganljiva slovesnost ob prejemu zakramentov pač ne zadostuje, če je vse usmerjeno zgolj v ‘kljukico pri zakramentu’. (Zelo) poenostavljeno: otroku, ki ima ‘zaledje’ krščanske družine (z redno molitvijo in mašo), bo zgodnji prejem zakramentov v spodbudo in pomoč, otrokom, ki take izkušnje nimajo in je ne živijo, pa tudi višja starost ni jamstvo in pogoj vernosti. (Izredni Božji posegi so pač … izredni. A hvala Bogu tudi zanje.)

  5. Zelo se strinjam z duhom in podrobnostmi tega zapisa. Dobronameren in konstruktiven, ne razdiralen pristop. Ocenil bi, da je demokracije znotraj Cerkve ta hip celo prevec. Papeza se ne sme tako napadati od znotraj, kot se Franciska, ce se zeli dobro katolistvu. Ne zasluzi se tega. V mnogih pogledih je zgleden in izjemen clovek in duhovni pastir.

  6. Glede na clanek naj ponovim svojo dobronamerno misel, naj Cerkev vendarle malo prevetri svoje ucenje glede spolne morale in ga naredi bolj realisticnega in sozvocnega s sodobno znanostjo. Janzenizem tu dela mnogo skode. Pubertetniki na ta racun mnozicno zapuscajo Cerkev. Duhovniki si gradijo negativno samopodobo ob skusnjavah. Ki jih resujejo recimo s pornografijo. Cerkev bi lahko promovirala ljubeco odnosno spolnost, namesto da jo gleda v luci skusnjave, greha, umazanosti. Ce celibat greni stevilne duhovnike in jih dela slabse ljudi, potem nima smisla, da je obvezen za vse duhovnike. Kaj je bilo narobe, ce je bil recimo Martin Luther King porocen duhovnik? Je bil zato slabsi duhovnik, kristjan, voditelj gibanja?

    • Luter je zavozil vse. Prek njega so moč dobili levičarji in muslimani. Vsi trije pa so proti katolištvu, v tem je point. Lutrove in post-komunistične parole so enake. In kjer je zdaj on, je tudi Mohamed. Kmalu pa bo še kdo iz Vatikana.

      • Tukaj se strinjam z Davidom. Prav nič ni več prikrito, da se je ves svet zarotil proti katoličanom. Tudi ostale krščanske religije samo potuhnjeno čakajo, koliko škode bo narejene na “telesu” katolištva in koliko koristi bo ostalo zanje. Katolištvo je zanesljivo največja in najgloblja religija na svetu. V prvi vrsti zato, ker izrazito predpostavlja enakopravnost in enakovrednost drugega človeka, torej gre za eno samo empatijo. Kot razumem Jezusa, je celotna njegova Cerkev v naših srcih. To pomeni, da so vsi odkloni, kot je npr. nagnusna pedofilija, stvar pekla in ne nebes, čeprav si ti formalno član Cerkve. V nebesih “papirji” nimajo vrednosti. Pomembno je le srce. Vsa liturgija, z zakramenti vred, niso vredni nič, če v srce ni obrnjeno k Bogu.

      • Omenjal sem cloveka 20.stoletja, ne zacetnika reformacije. Sicer katolistvo danes vsebinsko daje Luthrovim kritikam Cerkve tistega casa v marsicem prav. Ekumenska naravnanost, ki ni takticna poteza, ampak globoka vsebina, je tudi izraz te spremembe in zmoznosti razumne samorefleksije.

  7. Kriza je seveda še veliko globlja. Gre se za vrsto satanizma: kdorkoli masovno vabi množice kristjane preklinjajočih hord v Evropo, seveda služi satanovi nameri razbitja krščanske kulture in evropske civilizacije. Kot je napovedal sveti peter Pij leta 1960, da bo Cerkev kmalu pod satanovim vodstvom, in da bo on k sreči prej umrl, da tega ne bo gledal, se to zdaj dogaja. Sprevračanje Božjega nauka po svojih idejah, ljubezen do tujerodnih in divjevernih, ne pa ljubezen in skrb do domačinov, milijone ljudi odvrača od takšne skrajne in zblojene Cerkve. Svojo vero iščejo v zavetju svojega doma, a jo žal tudi izgubljajo.

    Pedofilija je le površinski madež notranje rakave tvorbe. Vse pa se je začelo s profanimi teološkimi potvorbami Božje besede. Za Cerkev je Bog postal nekaj oddaljenega, zato lahko greši, za izgovor pa si izmisli nekakšen nov, popravljeni nauk. Ko so tako vzgajane cele generacije škofov, imamo st(r)anje, ki ga imamo.

  8. Vigano je sprva trdil, da je Benedikt kaznoval McCarricka in da je Frančišek preklical kazen in ga s tem ščitil zato mora nujno odstopiti. Kakšen teden kasneje je v neki reportaži nekoliko spremenil svoje trditve: Benedikt naj bi kardinala le “zasebno” opozoril in povabil k temu, da se umakne iz javnosti. Se pravi, da o tem ni nobenega dokumenta. Očitno pa Benedikt pri tem ni vztrajal saj ga je nato večkrat sprejel v Vatikanu. V nobenem primeru pa Vigano ni mogel povedati na podlagi česa trdi, da je Frančišek kakorkoli ščitil McCarricka.
    Zanimivo, da celo Steve Bannon (ki ni ravno papežev prijatelj!) za Reuters izjavil, da ne moreš na podlagi nekih “poročil” pisem in pričevanj se postaviti pred papeža in mu reči: mislim, da moraš odstopiti. To ni resno!
    Problem pedofilije je veliko bolj kompleksen, ki se ne začne in konča gejevskem lobijem (ki se, mimogrede, ni začel s Frančiškom). Povsod, kjer je neka “oblast” je nevarnost zlorabe: v športu, umetnosti, Cerkvi, politiki, šolstvu, itd. Zanimivo, da se nihče ne želi ukvarjati z pedofilijo v raznih športnih društvih, v šolskem prostoru, v baletu, gledališču… Menda je v Ameriki med protestanti še veliko huje kot pa v katoliški Cerkvi, pa se nihče ne želi v to vpletati. Tudi tisti katoliki ne, ki jim je menda veliko do Cerkve in bi zato najraje križali papeža. Prav tistega, ki je konec koncev še največ naredil zato, da bi se to končalo.

    • No, can, če že hočete, Viganojev očitek je, da Frančišek ni le ignoriral vsaj njegovih opozoril, da je McCarrick serijski spolni predator (znan je bil npr. po tem, da je semeniščnike privatno redno vabil v svojo obalno vilo, o njegovem nadlegovanju semeniščnikov so v Vatikanu vedeli že okrog l. 2000), temveč da je tega kardinala “povzdignil” v svojega glavnega “svetovalca” za področje ZDA. Vatikanisti so že davno pred izbruhom te afere poročali, da je bil McCarrickov vpliv odločilen pri vseh pomembnih škofovskih imenovanjih v ZDA (npr. Cupich v Chicagu, Tobin v Newarku itd.).

      Če to drži, je to precej resen očitek, se vam ne zdi? Seveda je mogoče, da so papeža njegovi svetovalci zavedli glede dejanske McCarrickove krivde, ampak v tem primeru bi pričakovali, da papež dobesedno “ponori”, da skratka te ljudi, ki jim je zaupal, takoj pokliče na zagovor in jih sankcionira. Začne lahko npr. pri svojem glavnem svetovalcu kardinalu Maradiagi (predsedniku skupine kardinalov C9), ki je bil pred kratkim zelo kredibilno obtožen prikrivanja pravega homoseksualnega krožka v svojem semenišču v Tegucigalpi; glavna oseba je bil Maradiagov tesni prijatelj pomožni škof Pineda, ki je medtem odstopil.

      Skratka, jaz vidim največji problem v tem, da nič ne kaže, da bi se papež skušal resno soočiti s korupcijo (najvišje vrste) v njegovih lastnih najožjih krogih. Vaša trditev, da je prav on največ naredil za preprečitev teh svinjarij, se mi zato zdi neutemeljena.

  9. No, da je ta papež naredil res največ, kar je zmogel, je bosa trditev. Vsi vemo, da je prikrival pedofilijo v lastni škofiji, zavrnil srečanje z žrtvami, napisal lažno knjigo, da bi rešil svojega župnika, a vse k sreči zaman – župnik je v kehi, papež pa osramočen. Tudi njegove reakcije na poročila o tem zlu kažejo, da jih je vedno avtomatsko, sistematično in v skladu s politiko Cerkve, najprej zavrnil. Ni se zmenil zanje. Zmenil se je, ko so bili dokazi veliki kot luna. To pač niso znaki kakšne svetosti, ampak bolj pristranskega birokrata. Žal. Rezultati so znani vsemu svetu.

    • No, to, da vsi vemo, “da je prikrival pedofilijo v lastni škofiji, zavrnil srečanje z žrtvami, napisal lažno knjigo, da bi rešil svojega župnika…” je bosa trditev. Npr. jaz tega nisem nikjer zasledil. Torej tega ne vemo vsi 🙂 Bom pa vesel, če ste tako dober, da me razsvetlite in poveste kje je moč to prebrat, da bomo “vsi” to vedeli. Hvala!

      • Potem si ignoriral enourni dokumentarec na Tv Lj, kakšno leto nazaj, kjer je bilo ogromno o tem, govorile so priče, njegovi bivši farani, ki ga že 10 ali koliko let prosijo za sprejem. Govoril je argentinski sodnik, ki je povedal, da se niso pustili zavarati tisti knjigi, in so pedofila poslali v zapor, saj je bilo dokazov obilo. Žal sem pozabil naslov filma, nisem pa pozabil obrazov tistih ljudi. Teden dni vnaprej so dokumentarec napovedovali in še tisti, ki ne hodijo v Cerkev, so čakali, da ga vidijo.

        Ostalo, kako je papež reagiral npr. glede čilskih svinjarij, pa menda veš. Reagiral je, kot Milan Kučan glede naše osamosvojitve, ki mu mi bila intimna opcija – začel je sodelovati šele, ker je bil primoran glede na situacijo.

        Zato pravim, da je kriza Cerkve veliko globlja, kot si Cerkev danes sploh upa sprejeti. Pravzaprav gre v šizmo, kar si “protestantski” lobi v njej zelo želi.

        • Ok, hvala. Zdaj vsaj vem o čem gre beseda.
          Najprej je treba pojasniti nekaj stvari. Obtožba ni dovolj, da bi duhovnika kaznovali. Velikokrat se je zgodilo, da so škofje duhovnika takoj kaznovali na koncu se je pa izkazalo, da je bila obtožba lažna. Kaznovani duhovnik pa je kljub temu imel uničeno življenje. Zato se pričakuje nekaj več kot le obtožba. Seveda se pa v času preiskave duhovnika umakne iz javnosti in se mu dodeli primerno nalogo. Lansko leto je bil pri nas oproščen duhovnik, ki se je več let na sodišču boril zoper krivično obtožbo. Nekaj podobnega ste lahko v teh dneh brali tudi v Časniku. Torej obtožba še ni krivda. Seveda poleg civilne preiskave tudi Cerkev opravi poizvedovanje. Tega ne napravi predstojnik sam ampak nekomu to naroči.
          Če vzamemo najprej primer Čila. Papež se je iz prve roke pozanimal: nuncij (ki naj bi bil papeževe oči in ušesa), kard. Errazuriz (član komisije za prenovo kurije) in drugi škofi. Vsi so mu zagotovili, da je vse laž oz., da “levičarji želijo škoditi Cerkvi.” S tem je šel papež v Čile in kmalu spoznal, da so ga vsi potegnili za nos. Takoj, ko se je vrnil v Vatikan je poslal osebnega predstavnika, da na terenu izve resnico. Ko je postalo jasno je poklical celotno škofovsko konferenco v Vatikan na zagovor. (Kard. Errazuriz sprva ni hotel iti in se zgovarjal na zdravje. Pa ga je sam papež poklical in primoral, da se pridruži ostalim škofom. Od takrat se več ne pokaže v Vatikanu. V teh dneh ima C9 svojo sejo in čeprav je Errazuriz del tega telesa je ostal doma…) Kaj konkretno se je tam dogajalo se ne ve. So se pa škofje posuli s pepelom in ponudili svoj odstop. Vmes je papež seveda v Vatikan povabil nekaj žrtev zlorab in se z njimi mudil v osebnem pogovoru.
          Ob tem se lahko vprašamo: kako to, da so McCarricka imenovali za nadškoga in nato kardinala, ko se je že tedaj šušljalo o določenih “razvadah” tega osebka. Očitno v celotnem aparatu Cerkve ne dela vse tako kot bi moralo. V tem primeru in podobno v Čilskem.
          Kar se tiče Argentinskega primera Grassi. Julio Cesar Grassi je duhovnik škofije Moron. Se pravi, da je njegov predstojnik škof omenjene škofije ne pa nadškof iz Buenos Airesa. To je tako kot, če bi se podoben primer zgodil v Prekmurju pa bi odgovornost terjali od Ljubljanskega nadškofa Staneta Zoreta. Zore nima nobene oblasti v Prekmurju in lahko kvečjema pokliče Štumpfa in ga pobara kaj se dogaja. Tako tudi Bergoglio v Moronu ni imel nobene oblasti in je neumno to terjati od njega.
          Ja pa tako. Če bi papež Frančišek ob prvem sumu takoj ukrepal, ne da bi se prej ugotovilo kaj je res in kaj ne, bi ga napadali, ker ne ščiti lastne duhovnike in jih pusti nezavarovane. Če počaka, da se prej ugotovi verjetnost krivde pa ga bodo obtožili, da ščiti pedofile. Kakor je rekla moja mama: kakor se obrneš imaš rit odzadaj 🙂

  10. No, v tem linku zgoraj vidiš, če ti je res kaj mar, žrtve iz njegove škofije, ki jih zanemarja že dolga leta. Mislim, da je stvar zelo prepričljiva. Sprejemati milijone muslimanov, klicati homoseksualce po telefonu na dom, svoje farane pa takole?
    Jokaj, narod Cerkve, izgubljen si.

  11. Zanimivo bi bilo slišati, kaj si g. Sedej konkretno predstavlja pod zahtevo, da je treba “istospolnim kot osebam” v Cerkvi dati več prostora. Cerkev namreč “istospolnih kot oseb” nikakor ne zavrača, obstaja vrsta skupnosti, ki si v popolnem sozvočju z naukom prizadevajo za pastoralno skrb zanje (npr. “Courage”).

    Skladno s tem se ne morem znebiti občutka, da si “progresivci” pod tem “odprtjem” pravzaprav predstavljajo opustitev nauka, da so homoseksualna spolna dejanja sama po sebi vedno in povsod grešna. Tako npr. znani jezuit J. Martin, ki nikoli javno ne pove tega dela nauka, piše zgolj o “mostograditeljstvu”. Skratka, lepo bi bilo, če bi slovenski “progresivci” bili glede tega jasnejši.

    Sicer se pa večinoma strinjam s pomisleki, ki sta jih podala marta in g. Kerže. Če kdo meni, da bo večja “liberalizacija” rešila Cerkev, živi v namišljeni deželi. Če bi to držalo, bi zahodne protestantske “mainline” skupnosti danes cvetele, so pa še v mnogo hujši krizi.

    • Tako je. Kmalu bo preko 40.000 denominacij protestantizma. V pravoslavju se samostani polnijo, ko je red strikten, post resničen, selekcija stroga in so očetje očetje.

      V katoliško Cerkev vstopa luteransko švedstvo. Katero pelje v levičarstvo, to pa v islam. Razkol Cerkve je tik pred vrati. Žal ga bo v veliki meri kriv današnji papež. Da se kaj takega ne zgodi, se je treba pustiti voditi Svetemu Duhu, ne pa le osebnim navdihom. So torej navdihi in navdihi, loči pa jih duh razločevanja, ki ga pri nas ni več. Muslimani so enaki kristjanom, evangelij koranu, duše v čistosti pedofilom, padli papeži pa svetniškim? To je NORIŠNICA.

  12. Moj pogled na problem je, da je pedofilija “nedeljiva”. Gre za problem, ki je razširjen na vsa področja in razrede. Nedeljiva je zato, ker je vir eden – satan. Upam da, zato ker sem si dovolil takšne poenostavitve, nisem videti kot bolan privrženec teorije zarote. Da je vir tega največjega zla satan, je namreč čista logika. Zlo lahko imenujemo tako ali drugače, zlo, satan, temni angel, Lucifer, negativna energija in lahko mu nadenemo še tisoč imen, vedno pa na situ ostanejo zla dejanja, ki so nedeljiva in neprestano kužijo Dobro, s katerim mejijo. Zato sem prepričan, da če se v primeru pedofilije omejimo samo na Cerkev, pravzaprav sami poglabljamo Zlo. Po moji presoji je potrebno Zlo, ki je v Cerkvi, povezati z Zlom zunaj nje in šele zdaj zavzeti položaj sodnika ali razsodnika. Jaz sem prepričan, da je peklenska ambasada na Zemlji gejevski lobi. Obkrožen je s številnimi obrambnimi obroči, ki ga branijo na fantastične načine. Zame je npr. že poudarjanje agresivnega feminizma navadna manipulacija, ki preusmerja pozornost od pravega središča problema. Gejevski lobi, ki je razširjen v vse pore našega življenja, je tisti posrednik Zla v materialni svet. Gejevstvo skorajda nima zveze s homoseksualnostjo, čeprav so vsi geji homoseksualci. Homoseksualnost je, glede na zakonitost življenja, ki je na vseh straneh in dimenzijah omejeno, tako rekoč normalna stvar. To je del življenja. Življenje poteka vedno tako: črno – belo, blizu – daleč, veliko – majhno … toda vmes med temi razdaljami je na milijone odtenkov. Problem je torej to, za kaj se odločiš v življenju: za Dobro ali Zlo. Samo za to gre v osnovi.

  13. can: “Če bi papež Frančišek ob prvem sumu takoj ukrepal, ne da bi se prej ugotovilo kaj je res in kaj ne, bi ga napadali, ker ne ščiti lastne duhovnike in jih pusti nezavarovane. Če počaka, da se prej ugotovi verjetnost krivde pa ga bodo obtožili, da ščiti pedofile. Kakor je rekla moja mama: kakor se obrneš imaš rit odzadaj.”

    Ja, v redu, ampak da toliko let sploh ne sprejmeš žrtev, niti ne odgovoriš na pisma, napišeš pa kontra-knjigo, da bi zavaral sodišče, v njej pa denunciraš otroke … nekaj ne štima, res. Tako se preiskava sploh ne more začeti. In ravno v tem je poanta takšnega ravnanja. Sodeloval je tudi nadškof g. Bergoglio. To so pač dejstva, kot je Kristus po treh dneh od mrtvih vstal.

    • David: “Temu zlu Cerkve ni konca in ni konca in ni konca in ni konca: Ni čudno, da leze proti peklu.”
      =======================

      Pedofilija se pojavlja povsod kjer so otroci v bolj trajnem stiku z odraslimi. Tako je splošno znano da je največ pedofilije v širšem družinskem krogu, babice, dedki, vnuki, učitelji, učenci. Tako, da je ta pekel malo bolj širok kot je samo Cerkev. Ob splošnih napadih na Cerkev se seveda pedofilija v njenih vrstah potencira, kadar pa se kak učitelj telovadbe spravi na kakega otroka se to skuša minimalizirat.
      Kolikokrat gre samo za neutemeljene napade na Cerkev se niti ne ve, ker se razrašča splošna teza, da otroci ne lažejo (A res?). Problem je pa tudi, da pri množičnih obtožbah ne gre več za otroke pač pa za odrasle osebe, ki podajajo obtožbe za 20 ali več let nazaj, za osebe ki so tekom življenja mogoče postale zagrizeni ateisti, ki so pripravljeni narediti marsikaj za rušitev Cerkve.

  14. Pri ocenjevanje stanja pedofile tako v družbi kot v Cerkvi je dobro imeti pred očmi dvoje:

    1. Še danes mnogi, mnogi mislijo, a pedofilija nastane zaradi nezmožnosti odnosa z žensko, zaradi celibata in podobno. Zato so včasih imeli kot ukrep premestitev stran od “ljubljene” osebe. NE! Podofilija sodi v območje PSIHOPATOV!

    2. Še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila pedofilija povsem LEGALNA v večini držav. Še danes je nekatere kulture sploh nimajo, poglejte v islam! In kjer krščanstvo “crkuje”, tam se pedofilija legalizira:
    Italijanski sodnik oprostil pedofila – gre za ljubezen!
    https://novice.svet24.si/clanek/novice/kronika/52b2df15d1d21/italijanski-sodnik-oprostil-pedofila-gre-za-ljubezen

  15. Riki, tine ti je povedal: kadar delajo zlo policist, župnik, učitelj, zdravnik in sodnik, je to za umret. Praktično bi za te poklice moral obstojati starozavezni ali pa šeriatski zakon sekanja rok, nosov in rezanje … Tako huda je razlika, če greši pijani grdi stric ali pa dobri prijazni stric. Cerkev je Kristus in kdor jo predstavlja, mora biti Kristusu podoben, kolikor je to le mogoče. Pedofilija pa ni v nobeni podobnosti z njim, ampak s hudičem.

    Enako velja za “mehko” zagovarjanje tega sistematičnega institucionaliziranega zla.

Prijava

Za komentiranje se prijavite