Verjamem, da se morajo grozno počutiti vnuki vpletenih v povojne poboje, ko zdaj ugotavljajo, kaj vse so počeli njihovi dedki.
Dolgo sem oklevala, ali naj se oglasim. Ker… nisem bila prepričana, če bom znala prav ubesediti, kar želim povedati…, ker nisem znana osebnost in zato: zakaj bi sploh kdo prebral in koga sploh zanima, kaj razmišlja neka »čisto navadna« ženska srednjih let…, ker…
A potem sem se odločila, da ni več nobenega »ker«. Kajti tako razmišljanje je preveč razširjeno in tudi zato se lahko dogaja, kar se. In ker so tudi »nekateri drugi« očitno prepričani v tako (ne)odzivnost večine, si dovolijo veliko… zelo veliko… pravzaprav odločno preveč! Poleg tega vsaj tisti, ki gremo kdaj k maši, vemo, da v uvodnem kesanju prosimo odpuščanja za vse, kar smo »dobrega opustili in slabega storili« (v tem vrstnem redu!).
Spet mi je prišel na misel članek Katarine Možina, ki je bil pred časom objavljen na portalu Časnika. Zakaj? Ker sem tudi sama ena izmed teh, ki jih opisuje. Ker sem tudi sama ena izmed tistih, ki so leta 1988 spremljali znani proces; ker sem leta 1989 stala na Kongresnem trgu, ko je Tone Pavček bral Majniško deklaracijo; ker sem se decembra 1990 z neverjetnim zaupanjem udeležila referenduma in brez najmanjše dileme obkrožila »da«; ker sem z neizmernim ponosom ter s solzami v očeh in na licih junija 1991 stala na Trgu republike, ko je bila razglašena naša država,… In ker danes samo upam, da vse to, kar se zdaj dogaja in je zelo daleč od tistega, kar sem takrat pričakovala, sodi »le« med otroške bolezni mlade države… A se bojim, da tole ni samo »šesta bolezen«, ampak bo potrebnih nekaj krepkih odmerkov cepiva.
Na kaj ciljam? Na marsikaj, a v tem trenutku se bom osredotočila na dogajanje okrog dveh, za katera naj kar takoj razkrijem, da ju tudi osebno poznam. To sta dr. Jože Možina in p. dr. Tadej Strehovec. In ker ju poznam, tudi vem, da vse to, kar razkrivata in za kar se zavzemata, ni neka »predstava za javnost«, ampak je nenehno teženje k resnici njuna osebna naravnanost.
Na začetku tretjega tisočletja izgleda, kot da dogajanjem iz preteklega stoletja vojn in drugih grozot ter razmahu »kulture smrti« kar noče biti konca. Neverjetno je, da razkrivanje resnice (spet) postaja kaznivo! Ja, resnica pogosto boli (kot prepeva slovenska skupina: »resnica je ptica, njena krila so meč«), a še vedno je resnica! In navsezadnje je osvobajajoča. Prej, ko se bomo z njo soočili in sprijaznili ter dogajanje okrog nas poimenovali s pravimi imeni, bolje bo za vse. Pa tu ne gre za nikakršno »potvarjanje zgodovine« ali »spodbujanje in razpihovanje sovraštva in nestrpnosti«.
Gre pa npr. za to, da je tolikokrat poudarjena »pravica do izbire« popačeno zreducirana na »pravico do splava«. A v 55. členu Ustave RS je zapisano: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.« (poudarek: KŠ). In dr. Strehovec se zavzema za to. Zavzema se za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti. Lahko si samo mislim, v kakšno pomoč so lahko ljudje njegovega kova (mladim) mamicam, ki se morda znajdejo v nezavidljivem položaju in so brez opore. Meni je sicer, hvala Bogu, med vsemi nosečnostmi ob težavah (ki jih je tudi bilo nekaj) mož trdno stal ob strani. To je bilo zlasti pomembno, ker sem bila deležna zelo pogostih pritiskov po dodatnih (invazivnih) preiskavah s strani moje takratne ginekologinje. Ti so bili še posebej izraziti potem, ko sem tovrstne preiskave zavrnila z besedami, da vem, da nekatere od teh lahko sprožijo splav, da zato ne želim tvegati in da tudi sicer v nobenem primeru ne mislim splaviti… Kar nekaj je bilo “zgodb iz čakalnice”, ko so me nekatere nosečnice začudeno spraševale, kako sem si upala (!) zavrnit te preiskave, ko pa ginekologinja tako avtoritarno nastopi in skoraj zahteva pristanek. Toliko o “svobodnem odločanju”…
Ja, trdo je to poimenovanje: »abortivni lobi«. In to, da je splav umor. Da je evtanazija umor. Še hujše od poimenovanj pa so travme soudeleženih pri teh dejanjih, ki potem pogosto ostajajo še bolj sami in brez opore. A to »zagovornikov pravice do izbire« ne zanima, veliko ostalih pa se pri teh temah previdno umakne. Žal tudi premnogi kristjani. Ker to še zdaleč niso lahke stvari, ker »zunanji opazovalci« nikoli ne razpolagamo z vsemi informacijami o dejanski situaciji,… A ne pozabimo, da so že v Jezusovem času nekateri, ki so se sicer imeli za njegove učence, ob njegovih besedah godrnjali in ga zapuščali: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6, 61). Kljub temu jih je neutrudno spodbujal: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8, 31-32). Prepričana sem, da so tudi to spodbude, iz katerih črpa dr. Strehovec – ne samo sedaj, ko je preganjan, ampak tudi sicer v življenju.
Zagotovo tovrstne spodbude tudi dr. Možini pomagajo vztrajati pri razkrivanju resnice o polpretekli zgodovini. In to kljub sprevrženim interpretacijam tistih, ki njegova prizadevanja predstavljajo kot potvarjanje zgodovinskih dejstev. Saj gre vendar ravno za nasprotno – za seznanjanje z dejstvi! Vse to, kar odkriva sam ali s svojimi sogovorniki (pa naj bodo to pričevalci ali zgodovinarji ali drugi raziskovalci), ni neka fikcija, ampak temelji bodisi na osebnih izkušnjah (katerih pač ni moč ovreči), bodisi na avtentičnih dokumentih. Kako so lahko npr. »nalogi za usmrtitve« iztrgani iz konteksta? Saj vendar ne gre za gostilniške debate v smislu »samo naj poskusi, pa mu zavijem vrat« ampak so ti dokumenti podpisani ter opremljeni z uradnimi nazivi in žigi! In seveda shranjeni v uradnih arhivih. Če sem malo provokativna: mar vsi tisti, ki dr. Možino napadajo in njegova prizadevanja označujejo za potvarjanje, sporočajo, da so v originalnih dokumentih iz tistega časa zapisane same laži? Ne verjamem. Verjamem pa, da se morajo grozno počutiti npr. vnuki vpletenih v povojne poboje, ko zdaj ugotavljajo, kaj vse so počeli njihovi dedki. Ker se tudi sama počutim grozno, ko ugotavljam vse razsežnosti dogajanj, ki so jih doživeli (in k sreči preživeli) moji stari starši. Dogajanj, o katerih se je v mojih otroških in mladostnih letih le šepetalo pri tesno zaprtih oknih in vratih (in še to zelo redko)…
Naj zaključim. Namen tega zapisa ni niti obsojanje niti poziv na »boj z ognjem in mečem«, pač pa razmislek o tem, kaj lahko vsakdo izmed nas naredi za prepoznavanje in širjenje resnice. Tudi v duhu še vedno aktualnih besed sv. Frančiška Asiškega: »O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!«
