»Kulture smrti« kar noče biti konca

10
691

Verjamem, da se morajo grozno počutiti vnuki vpletenih v povojne poboje, ko zdaj ugotavljajo, kaj vse so počeli njihovi dedki.

Dolgo sem oklevala, ali naj se oglasim. Ker… nisem bila prepričana, če bom znala prav ubesediti, kar želim povedati…, ker nisem znana osebnost in zato: zakaj bi sploh kdo prebral in koga sploh zanima, kaj razmišlja neka »čisto navadna« ženska srednjih let…, ker…

A potem sem se odločila, da ni več nobenega »ker«. Kajti tako razmišljanje je preveč razširjeno in tudi zato se lahko dogaja, kar se. In ker so tudi »nekateri drugi« očitno prepričani v tako (ne)odzivnost večine, si dovolijo veliko… zelo veliko… pravzaprav odločno preveč! Poleg tega vsaj tisti, ki gremo kdaj k maši, vemo, da v uvodnem kesanju prosimo odpuščanja za vse, kar smo »dobrega opustili in slabega storili« (v tem vrstnem redu!).

Spet mi je prišel na misel članek Katarine Možina, ki je bil pred časom objavljen na portalu Časnika. Zakaj? Ker sem tudi sama ena izmed teh, ki jih opisuje. Ker sem tudi sama ena izmed tistih, ki so leta 1988 spremljali znani proces; ker sem leta 1989 stala na Kongresnem trgu, ko je Tone Pavček bral Majniško deklaracijo; ker sem se decembra 1990 z neverjetnim zaupanjem udeležila referenduma in brez najmanjše dileme obkrožila »da«; ker sem z neizmernim ponosom ter s solzami v očeh in na licih junija 1991 stala na Trgu republike, ko je bila razglašena naša država,… In ker danes samo upam, da vse to, kar se zdaj dogaja in je zelo daleč od tistega, kar sem takrat pričakovala, sodi »le« med otroške bolezni mlade države… A se bojim, da tole ni samo »šesta bolezen«, ampak bo potrebnih nekaj krepkih odmerkov cepiva.

Na kaj ciljam? Na marsikaj, a v tem trenutku se bom osredotočila na dogajanje okrog dveh, za katera naj kar takoj razkrijem, da ju tudi osebno poznam. To sta dr. Jože Možina in p. dr. Tadej Strehovec. In ker ju poznam, tudi vem, da vse to, kar razkrivata in za kar se zavzemata, ni neka »predstava za javnost«, ampak je nenehno teženje k resnici njuna osebna naravnanost.

Na začetku tretjega tisočletja izgleda, kot da dogajanjem iz preteklega stoletja vojn in drugih grozot ter razmahu »kulture smrti« kar noče biti konca. Neverjetno je, da razkrivanje resnice (spet) postaja kaznivo! Ja, resnica pogosto boli (kot prepeva slovenska skupina: »resnica je ptica, njena krila so meč«), a še vedno je resnica! In navsezadnje je osvobajajoča. Prej, ko se bomo z njo soočili in sprijaznili ter dogajanje okrog nas poimenovali s pravimi imeni, bolje bo za vse. Pa tu ne gre za nikakršno »potvarjanje zgodovine« ali »spodbujanje in razpihovanje sovraštva in nestrpnosti«.

Gre pa npr. za to, da je tolikokrat poudarjena »pravica do izbire« popačeno zreducirana na »pravico do splava«. A v 55. členu Ustave RS je zapisano: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.« (poudarek: KŠ). In dr. Strehovec se zavzema za to. Zavzema se za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti. Lahko si samo mislim, v kakšno pomoč so lahko ljudje njegovega kova (mladim) mamicam, ki se morda znajdejo v nezavidljivem položaju in so brez opore. Meni je sicer, hvala Bogu, med vsemi nosečnostmi ob težavah (ki jih je tudi bilo nekaj) mož trdno stal ob strani. To je bilo zlasti pomembno, ker sem bila deležna zelo pogostih pritiskov po dodatnih (invazivnih) preiskavah s strani moje takratne ginekologinje. Ti so bili še posebej izraziti potem, ko sem tovrstne preiskave zavrnila z besedami, da vem, da nekatere od teh lahko sprožijo splav, da zato ne želim tvegati in da tudi sicer v nobenem primeru ne mislim splaviti… Kar nekaj je bilo “zgodb iz čakalnice”, ko so me nekatere nosečnice začudeno spraševale, kako sem si upala (!) zavrnit te preiskave, ko pa ginekologinja tako avtoritarno nastopi in skoraj zahteva pristanek. Toliko o “svobodnem odločanju”…

Ja, trdo je to poimenovanje: »abortivni lobi«. In to, da je splav umor. Da je evtanazija umor. Še hujše od poimenovanj pa so travme soudeleženih pri teh dejanjih, ki potem pogosto ostajajo še bolj sami in brez opore. A to »zagovornikov pravice do izbire« ne zanima, veliko ostalih pa se pri teh temah previdno umakne. Žal tudi premnogi kristjani. Ker to še zdaleč niso lahke stvari, ker »zunanji opazovalci« nikoli ne razpolagamo z vsemi informacijami o dejanski situaciji,… A ne pozabimo, da so že v Jezusovem času nekateri, ki so se sicer imeli za njegove učence, ob njegovih besedah godrnjali in ga zapuščali: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6, 61). Kljub temu jih je neutrudno spodbujal: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8, 31-32). Prepričana sem, da so tudi to spodbude, iz katerih črpa dr. Strehovec – ne samo sedaj, ko je preganjan, ampak tudi sicer v življenju.

Zagotovo tovrstne spodbude tudi dr. Možini pomagajo vztrajati pri razkrivanju resnice o polpretekli zgodovini. In to kljub sprevrženim interpretacijam tistih, ki njegova prizadevanja predstavljajo kot potvarjanje zgodovinskih dejstev. Saj gre vendar ravno za nasprotno – za seznanjanje z dejstvi! Vse to, kar odkriva sam ali s svojimi sogovorniki (pa naj bodo to pričevalci ali zgodovinarji ali drugi raziskovalci), ni neka fikcija, ampak temelji bodisi na osebnih izkušnjah (katerih pač ni moč ovreči), bodisi na avtentičnih dokumentih. Kako so lahko npr. »nalogi za usmrtitve« iztrgani iz konteksta? Saj vendar ne gre za gostilniške debate v smislu »samo naj poskusi, pa mu zavijem vrat« ampak so ti dokumenti podpisani ter opremljeni z uradnimi nazivi in žigi! In seveda shranjeni v uradnih arhivih. Če sem malo provokativna: mar vsi tisti, ki dr. Možino napadajo in njegova prizadevanja označujejo za potvarjanje, sporočajo, da so v originalnih dokumentih iz tistega časa zapisane same laži? Ne verjamem. Verjamem pa, da se morajo grozno počutiti npr. vnuki vpletenih v povojne poboje, ko zdaj ugotavljajo, kaj vse so počeli njihovi dedki. Ker se tudi sama počutim grozno, ko ugotavljam vse razsežnosti dogajanj, ki so jih doživeli (in k sreči preživeli) moji stari starši. Dogajanj, o katerih se je v mojih otroških in mladostnih letih le šepetalo pri tesno zaprtih oknih in vratih (in še to zelo redko)…

Naj zaključim. Namen tega zapisa ni niti obsojanje niti poziv na »boj z ognjem in mečem«, pač pa razmislek o tem, kaj lahko vsakdo izmed nas naredi za prepoznavanje in širjenje resnice. Tudi v duhu še vedno aktualnih besed sv. Frančiška Asiškega: »O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!«

10 KOMENTARJI

  1. Bojim se, da ne spoštujete lastnih besed. Pravite, da vaš namen ni poziv na boj z ogenjem in mečem, vendar prav pozivate. Ali je v tem laž? Kdaj boste razumeli doseg vaših besed, ki jih nedolžno imenujete resnica, a so ogenj in meč.

  2. Veličina in demokratična zrelost ljudi v neki skupnosti se kaže prav v tem, kolikor je družba sposobna razpravljati in razmišljati iz različnih zornih kotov, da se dokoplje do skupne resnice. To potem tudi spoštuje! Slovenski družbeni prostor pa je zasičen s sovraštvom, lažjo in “resnico” skrajno agresivnih ljudi! Na njihovi strani so mediji (glavnina), glavnina politike in glavnina sodstva! Kako je to mogoče? Kako to, da Slovenci potrebujemo toliko časa, da stopimo vase in na svojo pot, se otresemo indoktrinacije in postavimo stvari na svoje mesto? Tako zelo počasi nam gre, le redki, preredki posamezniki to zmorejo! Premalo in prepočasi!!

  3. Gospa Kristina, ne se bati, prav nikogar ne obsojate, napisali ste zelo dober članek. Ljudje, ki napadajo Možino in Strehovca so namreč satanisti. In vsak tovrstni članek, ki bolj dobronameren ne bi mogeč biti, jih kot take še za malenkost razkrinkava. Ob teh ljudeh (če to sploh so) se mi vsiljujejo strašne misli, ki jih odrivam s skrajnimi napori. Npr. splošno sprejeto poimenovanje “abortivni lobi”, ki med njimi samimi povzroča nelagodje (vsaj tako se kažejo navzven, čeprav mislim, da so v sebi počaščeni) je v bistvu zelo dobrodušna oznaka za najhujšo obliko satanizma, to je – nasilje premočnih nad nemočnimi. Ni večje groze, kot je ta. Ko prebiraš imena raznih satanističnimi peticijami ala pravica do splava ipd, ti blodi po glavi vse mogoče, samo ne to, da gre pri podpisnikih za ljudi, ki jih skrbi za ženske in za demokracijo. Meni se moderno življenje kristalizira kot ves svet proti katolištvu.

    • Seveda nikakor ne mislim, da je ves nekatoliški svet satanističen, gre pa za privoščljivost in ljubosumje do katolištva. S sesuvanjem katolištva si svet koplje jamo.

    • Ker poznam kar nekaj teh ljudi iz tega kroga “satanistov”, lahko povem da si s tem označevanjem, “kopljemo sami svojo jamo”.
      Ker lahko bi rekli, da so to ljudje ki ne vedo kaj delajo. Ki se ne zavedajo pasti, v kateri so se znašli.
      Le kako bi v takem primeru odreagiral Jezus ?

      • Amelie, mislim, da ljudje vedo, kaj delajo, nevednost v Jezusovem smislu je samo prošnja Nedolžnega (Jezusa) Očetu, naj bo z nami vseeno prizanesljiv. To je ena izmed tistih prošenj (moliitev), ki pomenijo pravo revolucijo v razumevanju življenja, saj na prvo mesto postavljajo ljubezen. Pred Jezusom se na ljubezen nikoli ni gledalo na tak način, vedno zgolj skozi sebe. Tokrat pa se je rodila resnična empatija, ki je v nas. Mi jo moramo pustiti, da začne delovati. Če ji tega ne dovolimo, začnejo v nas prevladovati neki nadomestki, ki pa vsi vodijo v prepad. Če nekfo ni katoliške vere in se zaradi tega ne odpre ljubezni na empatičen način, je to samo slab alibi. Vsi ljudje se vsega zavedamo.

  4. Premehke so kakršnekoli obsodbe za umor otroka, ki je nastal kot posledica “zabave”.
    Možna morilca postajata že v tistem trenutku, ko se podajata v spolno igro, za katero vesta, da se ne bo nadaljevala v odgovornem odnosu. Takrat se igrata s tremi življenji. Pa še to: po lastni neumnosti izbirata osiromašeno inačico, zaradi katere bosta postajala vedno bolj nezadovoljna.
    O tem se premalo govori, čeprav se dobro ve, da zadovoljujoč spolni odnos sloni na sprejemanju in obdarovanju.
    To je potrebno govoriti otrokom, če želimo, da bi bili srečni, kakor tudi to, da ima punca oz. ženska vso pravico, da se bo tudi drugi dan počutila varna in ljubljena. Takšna je njena narava in ni potrebe, da jo kdorkoli spreminja.

  5. “… lahko sprožijo splav, da zato ne želim tvegati in da tudi sicer v nobenem primeru ne mislim splaviti …”
    Tako se govori! Tako je treba!

  6. Na tehtnici je po eni strani dobro vcepljena in negovana samokontrola, po drugi strani krvava smrt in najrazličnejše posledice, ki pridejo nad “mamico”. Od nezmožnosti ponovne zanositve preko različnih vrst psihičnih težav do nezaupanja in nespoštovanja same sebe.
    Šolam ne smemo dovoliti nobenih eksperimentov na področju osebne odgovornosti za spolno življenje. One ne bodo nosile posledic za zmote. Vse posledice bodo nosili starši in otroci. Pa tudi otroci njihovih otrok in vsa osiromašena družba.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite