Kultura vrtov

V zadnjem desetletju ali še malo dalj, smo vse bolj redko slišali ali brali misli o vrtovih in zeleni politiki v naših bivalnih okoljih, kaj šele o vrtni umetnosti. Če odmislimo številne prevode tujih knjig, s področja vrtnarstva, ki so z  bogatimi ilustracijami in sentimentalnimi opisi rastlin ter pomena vrtne kulture, naravnavale ljudi na raven preprostega domačega vrtnarjenja, imamo komaj še kaj – daleč od tistega, kar smo v drugi polovici prejšnjega stoletja že imeli. V letu 2016, pa smo izpod peresa Ines Unetič spet dobili poglobljen pogled na vrtove in parke, ki so jih urejevali naši predniki, na vse tisto, kar je za zdravo življenje in kulturo človeka potrebno. Urejeno bivalno okolje, opremljeno z rastlinami in čistim zrakom je nujen pogoj za zdravo življenje. Čim bolj se svet v tehnološkem smislu razvija, tem večje so potrebe po sožitju s prvinami narave, zlasti z rastlinami, torej s parki in vrtovi in tem večje so naše odgovornosti.

Omenjena knjiga obravnava prav to, pogled na okolje, v katerem ljudje živimo. Ne obravnava današnjega stanja, zato pa tem skrbneje raziskuje pretekle čase, zlasti čas evropskega razsvetljenstva, predvsem skrb za bivalno okolje, zlasti, za odprt zunanji prostor. Vse to se je poudarjeno začelo z italijansko renesanso in francoskim barokom. To je čas ko se je rodila kultura vrtov in parkov. Prav dobrodošle so raziskave in opisi razmer v takratni Ljubljani, ki jih knjiga izčrpneje obravnava. Maloštevilno meščanstvo in še bolj maloštevilno plemstvo je sledilo napredku, povezanim z vrednotenjem življenjskega okolja v evropskih prestolnicah, sicer z rahlo zamudo, zato pa vsporedno in  na višini takratne splošne kulture. Predstavljeni Zoisovi vrtovi v Ljubljani in pozneje na Brdu so bili pravi biseri takratnega časa. Ob številnih gradovih na področju mesta in podeželja so tudi nastajali urejeni parki z domačimi in tujimi rastlinskimi vrstami. Predstavljenih je še lepo število urejenih parkov Ljubljani in na širšem slovenskem prostoru. Grajski park v Dolu pri Ljubljani  je s svojo veliko potezno parkovno zasnovo preživel vse do konca druge vojne. V času Ilirskih provinc, ko je bilo naše mesto središče velikega zemljepisnega prostora in so k nam pospešeno prihajali novi pogledi na kulturo in življenje, zlasti v mestih, se je v Ljubljani rodila uradna mestna skrb za javno zelenje. Takrat je bil zasnovan Latermanov drevored, ki še obstaja in pomeni začetek urejevanja parka Tivoli.

Znamenite vrtne ureditve tistega časa in tudi poznejšega so povsod zaščitene kot kulturna dediščina in jih marsikje v veliki meri uspešno ohranjajo. Tudi pri nas imamo ustanove za zaščito nekdanje vrtne umetnosti, ki po drugi vojni, ko bi se dalo še kaj ohraniti, niso ustrezno delovale. V današnjem času sicer tudi delujejo, a dostikrat dokaj nebogljeno, ko na primer zahtevajo, da se v grajskem vrtu ohrani stara tepka, katero je nekdanji gospodar zasadil, da bi mu rodila plodove za kuhanje žganja in ne dovolijo, da bi namesto tepk zasadili ustreznejša druga drevesa. Za prenovo parka pač nimajo pravega posluha. Vrtovi in parki so žive umetnine, ki rastejo in odmirajo. Če jih želimo ohranjati, jih je treba redno oskrbovati in obnavljati ali celo na novo urediti.

Širša kulturna javnost, zlasti pa današnji prebivalci Ljubljane bi se morali še in še spraševati, ali smo tudi danes v koraku s časom, z vsem, kar se dogaja v urejenih mestih drugod, še posebej v industrijskih območjih, kjer se zbirajo in delujejo številni ljudje. Vprašanje se nanaša najprej na kulturno podobo prostora. – ali je zunanji prostor urejen tako, da upošteva civilizacijske potrebe današnjega človeka, ali pa je vse podrejeno zgolj tehničnemu delovanju industrije in trgovine. Sledi vprašanje ali so mesta kot celote in potem posamezni predeli  urejeni tako, da je bivanje prijetno ali vsaj  znosno? Gre za vprašanje ali je v prostoru prisotno zelenje, ali pa je vse podrejeno betonu, prometu in blišču vseh vrst? Že desetletja obstajajo statistična dognanja, da je v mestih z obilico zelenja manj duševnih in telesnih obolenj, da so stroški z oskrbo zelenja nižji od onih z zdravljenjem omenjenih bolezni tam kjer zelenja ni. Torej izgovor, da za javno zelenje v urbanih območjih ni denarja, je odveč. Ob vseh teh vprašanjih smemo reči, da  marsikatero naše mesto, ne sledi splošnemu razvoju okoli nas, da naših prednikov iz prejšnjih časov ne posnemamo dovolj dobro.

Glede razmer v Ljubljani sem se že javno oglašal. Zaenkrat ne kaže, da bi kaj zaleglo. Prej ali slej pa bo moralo priti do izboljšav. Omenjena knjiga nam narekuje, da je treba to povedati in kaj reči še o hišnih vrtovih, o zelenju in ureditvah ob naših domovih. Tudi v tem pogledu ne sledimo našim prednikom. Nekdanji redki premožni meščani, so ob svojih hišah poskrbeli tudi za zunanjo ureditev. Urejen vrt je že sam po sebi ogledalo hiše. Predvsem pa je bilo že takrat poudarjeno, da naj bosta vrt in potem dom z notranjo opremo vred, na enaki kulturni ravni. Hiša, skupaj z okoljem, vrtom je šele popolna celota urejenega doma. Dandanes imamo vse več petičnih prebivalcev, ki si postavljajo razkošne hiše in še bolj razkošno notranjo opremo, vrt pa kakor je, »samo, da nekaj raste« slišimo prav pogosto. Poleg reprezentativnih hiš se ob njih kaj rade pojavljajo še razkošne ograje, večinoma betonske in zidne, kakor da bi z njimi poudarjali ugled hiše. Kako različno od prijaznejših mej z rastlinami, o čemer podrobneje govori novejša knjiga Obrazi živih mej. Zidno ograjevanje pomeni zapiranje v svoj majhen svet, kakor to delajo v širšem muslimanskem svetu.

Pogled na vsebino in obliko, na kulturo nekdanjih vrtov in parkov, ki nam jo posreduje knjiga Kultura vrtov je prava potreba za današnji čas in je dobrodošla.