V razvalinah gospodarskega sistema Slovenije najdemo (žal) čisto vse sektorje. Najbolj oškodovani sta gradbeno in finančno področje, žal, pa je pod težo neodgovornega in pohlepnega ravnanja peščice posvečencev v zadnjih dvajsetih letih danes še veliko “postranske škode”. Po pravici povedano je ta škoda vse prej kot postranska. “Nečasten vzdevek” pa so si manjša propadla podjetja, dejanski “subjekt” postranske škode prislužila samo zato, ker so največkrat bila samo sredstvo za prečrpavanje sredstev in njihovo kanaliziranje v druge namene.
Padli angeli
No, del “postranske” škode je postala tudi kultura. Zgodba Mladinske knjige (MKZ), ki je “začasni konec” dobila prejšnji teden z novim lastništvom, je zgovoren primer tega. Najbolj znana založniška hiša v Sloveniji je postala žrtev finančnih manevrov v sklopu padca finančne superstrukture, finančnega holdinga Zvon 2. Samo za kratko osvežitev spomina: MKZ je osrednja založba v Sloveniji. Njena je, med drugim, tudi največja knjigarna v Sloveniji, ljubljanski Konzorcij. Skratka, če na kratko povzamemo, gre za eno od tistih institucij, ki naj bi predstavljale eno od središč slovenskega kulturnega življa. Tiskanje in razširjanje knjig med ljudmi je seveda vse manj dobičkonosna dejavnost, je pa po drugi strani (še vedno) osnova za ohranjanje duha nekega naroda. Gre za dokaj oguljeno frazo, ki jo lahko slišimo kar nekajkrat letno, ob prazniku slovenske kulture, ob knjižnih sejmih, ob mednarodnih dnevih knjige. A očitno je to samoumevno samo, ko gre za besede. V praksi je to drugače. MKZ je bila del stečajne mase Zvona 2 in je bila obsojena na počasno hiranje: nedavni odkup, ki ga je opravil založnik Učila international, je brezupno stanje začasno nekoliko olajšal, čeprav je prihodnost še vedno zelo negotova. Pa ne gre samo za MKZ. Nedavno je, ob odsotnosti karšnegakoli glasnejšega zgražanja javnosti, poniknila in dokončno utihnila založba Nova revija: da, tista legendarna Nova revija, ki je leta 1987 s 57. številko revije odprla pot slovenski samostojnosti. Tudi Nova revija je doživela klavrno usodo: zaradi neplačanih davčnih obveznosti je sodišče na predlog davčne uprave pred slabima dvema mesecema uvedlo stečajni postopek. In to je to: padla angela slovenske kulture.
Nestrokovni lastniki
Zakaj se to dogaja? Pogled v obe zgodbi prinaša kompleksno megleno stanje slovenskega gospodarskega delovanja. Simptomov za stečaj Nove revije in za krizno stanje Mladinske knjige je več: že omenjena požrešnost finančnih krogov, ki so založbi obvladovali, tukaj je tudi velika mera nestrokovnosti in nepoznavanja sektorja založništva, nazadnje pa bi lahko zapisali, da ni bilo niti pravega odnosa do simbolnega pomena omenjenih institucij. Najbrž za vsem tem ni bilo niti občutka za zgodovinsko in kulturno vrednost teh dveh blagovnih znamk.
MKZ je od leta 2008 do lani skoraj prepolovila svoj promet: od slabih 150 milijonov evrov prihodkov leta 2008 jih je po neuradnih podatkih v lanskem letu (objavljenih v Financah) bilo samo še 80 milijonov evrov. Slabo poslovanje je prišlo do izraza tudi (in predvsem) pri poslovnih izidih: MKZ je dobiček zabeležila zadnjič leta 2009 (1,37 milijona evrov), od takrat pa so bili negativni rezultati, ki so v lanskem letu (tudi v tem primeru so podatki še neuradni) dosegli minus v višini 8 milijonov evrov. Kot smo že omenili, sta v ozadju za to zgodbo propad finančnega holdinga Zvon dva in pogubna praksa razpršenih lastništev, značilnih za Slovenijo. Logika je preprosta: isti družbenik ne more biti specializiran in enako dober na tako različnih področjih, kakršne so telekomunikacija (T-2), založništvo (MKZ), predelava cinka (Cinkarna Celje) ali trženje barvil, pokrivnih premazov in lakov (Helios). No, vse to je bilo med drugim v portfelju cerkvenih Zvonov. Posledice so danes katastrofalne. A vrnimo se na MKZ.
Holding v lasti mariborske nadškofije je skupno razpolagal z 69 odstotki MKZ, do katerih se je postopoma dokopal vključno do leta 2006. Negativne številke so se začele pojavljati vzporedno z razkrivanjem stanja v obvladujočem holdingu. Konec leta 2010 so v Zvonu dva prvič razkrili, da imajo težave s sprotnim poplačilom dolgov, v začetku januarja 2011 je postala javna novica o njegovi insolventnosti, 21. januarja pa je L’Espresso objavil članek o neplačanih dolgovih mariborske nadškofije v višini 800 milijonov evrov. Januarja 2012 je po stečaju holdinga Zvon dva njegov 70 odstotni delež pristal pri bankah upnicah (Abanka, NLB in Hypo banka): te so skušale delež prodati po najvišji možni ceni. Izklicna cena je bila takrat 22,56 milijona evrov, ki pa je bila potem pošteno zmanjšana in je prejšnji teden pristala na nekaj več kot 5 milijonov evrov.
Konec z Novo revijo
Z Novo revijo je bila zgodba nekoliko drugačna, čeprav so bili njeni končni učinki po svoje še hujši. Založba Nova revija je od 25. februarja v stečaju. Usodni so bili neplačani davki v znesku med 500 tisoč in milijonom evrov. Zaradi tega je postopala davčna uprava, ki je pri sodišču dosegla uvedbo stečaja. To pa še ni vse. Razpoložljivi podatki in pisanje medijev namreč sestavljajo sliko, po kateri je imela Nova revija blokirane račune več kot 1.100 dni vse od decembra 2010, prav tako je tudi v tem primeru nastopila plačilna nesposobnost. Vzrokov naj bi bilo več, čeprav že spet brez natančno opredeljenih odgovornosti. Tudi v tem primeru se krivda zvrača z enih pleč na druga. V letih 2009 in 2010 založba ni izpolnila predvidenega knjižnega programa, dogovorjenega ob podpisu pogodbe za sofinanciranje z Javno agencijo za knjigo (JAK). Zato kasneje ni mogla več kandidirati na razpisih JAK. In to je bila tudi tista pot, kakorkoli že tlakovana (eni govorijo o dobrih namenih, drugi o škodljivi špekulaciji), ki je vodila v pekel. Tukaj pa si velja postaviti še eno vprašanje: zakaj pri tem, ko je ugašala Nova revija, ni nihče od pomembnežev (tudi v kulturnih krogih) stopil na plan in zavpil: “Kaj se pa gremo? A je to normalno”? Tudi v tem primeru gre za nenadomestljivo vlogo kulture in vsega, kar je Nova revija pomenila. Nič, samo tišina. Oglušujoča tišina. Še posthumno ni nihče Novi reviji “zblebetal” dolžnostnega De profundis. Toliko o pomenu kulture in njeni vogi.
David, ki je prevzel Goljata
MKZ je do nadaljnjega rešena. Seveda, težave še niso odpravljene. Mnogi namreč skeptično ugotavljajo, da je kupec Mladinske knjige dokaj manjši založnik Učila international z le nekaj zaposlenimi, manjšim obsegom knjigarn na terenu in izdajo v višini približno 300 naslovov letno. Skratka, primarno vprašanje je, kako bo malim Učilom (njihov šef je Srečko Mrvar) uspelo nad gladino obdržati zgubaški MKZ? Vprašanje je seveda vmesno, a dejstvo, da je bil večinski delež MKZ le prodan, je morda še pomembnejše. Skratka, MKZ se je izvil iz začaranega kroga bank upnic prejšnjega družbenika. Zdaj ima ponovno “polnopravnega lastnika”. In še podrobnost, ki ni zanemarljiva v tem obdobju. Novi lastnik je založnik in ne predstavnik kakega drugega čudnega lobija, ki s knjigami in knjigotrštvom nima nič.
V Sloveniji, žal, obstajajo tudi taki primeri že omenjenega razpršenega lastništva, ki je za “institucijo knjiga” vse prej kot pozitiven.Državna založba Slovenije je pod vodstvom Bojana Petana začela ponujati zelo široko paleto storitev; prevzela je med drugim tudi Terme Čatež in Marino Portorož. Kaj je v tem skupnega z založništvom, lahko sami sklepate. In kje je danes DZS? Njeni slabi krediti so bili preneseni na slabo banko. Pa tudi to najbrž samo po zaslugi nekaterih pravih poznanstev. Drugače bi z veliko mero verjetnosti tudi DZS bila že ad acta.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
Foto: Novi glas
