Domala pred pol drugim mesecem letošnje zgodnje jeseni je smrt globoko zasekala v slovensko znanstveno, politično, publicistično in kulturno tkivo, ko je umrlo precej pomembnih slovenskih mož. S svojim dejavnim življenjem in kulturo, ki so jo ustvarjali, so se za zmeraj zapisali v zgodovino slovenskega naroda. Plaz je s svojo smrtjo že avgusta sprožil politik in bančnik dr. Andrej Bajuk (1943 – 2011), sledili pa so mu jedrski fizik akademik dr. Robert Blinc (1933 -2011), priljubljeni in nepozabni godec Lojze Slak (1932 – 2011), mojster v oblikovanju lesa kipar Stane Jarm (1931 – 2011), novinar in pesnik Ladislav Lesar (1939 – 2011), pesnik, prevajalec in urednik Tone Pavček (1928 – 2011), pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in kritik Janko Messner (1921 – 2011) in novinar Vladimir Šlamberger (1933 – 2011). Če bi Severin Šali še živel, bi vsem tem zgoraj navedenim umrlim še enkrat napisal tole pesem: (Pred pesnikovo gomilo), ki jo je posvetil prijatelju Cenetu Vipotniku: »Saj še ni tako davno, kot da je bilo včeraj, bil si med nami, a zdaj si senca v zboru umrlih…«
Kot pravo nasprotje tej »moriji« slovenskih prvakov pa so slovensko kulturno življenje v tem času zaznamovali pomembni kulturni dogodki. Bili so kot nekakšen poziv k nesmrtnosti življenja, ki ga kultura daje njenim ustvarjalcem. Na Primorskem so v Štanjelu odprli stalno razstavo o delu arhitekta Maksa Fabianija, na Vrsnem pa so predstavili knjigo o življenjski poti in ustvarjanju »goriškega slavčka« Simona Gregorčiča. Nadalje so koroškega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca v Ravnah ovekovečili z izdajo E – zbornika o najpomembnejših zapisih o delu in življenju tega tenkočutnega pisatelja. Navsezadnje pa je mestno gledališče Ljubljansko izdalo zbirko besedil njihovega dolgoletnega igralca Zlatka Šugmana (1932 – 2008).
Foto: občina Komen
