»Filozofija se je rodila v trenutku, ko se je ugotovilo, da obstaja kritična razlika med zunanjim videzom in realnostjo… Filozofirati pomeni poskus odpreti vrata, ki nam omogočajo, da prestopimo prag zunanjega videza in vstopimo v kraljestvo realnosti. Filozofija zahteva pogum, saj ne vemo, kaj je na drugi strani vrat preden jih ne odpremo…Filozofija zahteva tudi odkritost, da lahko opišemo to kar vidimo, tako kot je, brez olepševanja in brez omalovaževanja.« (Donald Demarco)
Ko Hegel opisuje nastanek Rima, vzpostavi tesno povezavo med načinom nastanka države in njeno posebnostjo. Pravi, da se država, ki temelji na nasilju, mora tudi vzdrževati z nasiljem. Ko se v Sloveniji prepiramo o izvoru in zaslugah za nastanek slovenske države in slovenske državnosti, lahko na grobo izluščimo dve konkurenčni si interpretaciji. Po eni se je zasnova slovenske državnosti konkretizirala predvsem v uporu proti okupatorju (in posledično v državljanski vojni) med drugo svetovno vojno, po drugi interpretaciji pa šele z osamosvojitveno vojno, ki je ravno pretrgala popkovino z režimom, ki je nastal po drugi svetovni vojni. Kot ponavadi, se Slovenci tudi pri tem vprašanju delimo nekje na pol. Sam menim, da obe interpretaciji delno držita in si nista nujno v nasprotju. Slovenci imamo oba elementa v svojem zgodovinskem spominu in razumevanje tega pojava je eden izmed ključnih elementov za razumevanje naše identitete.
Z drugo svetovno vojno se je v Slovence naselil arhetip Kajna in Abela ali Romula in Rema. Druga svetovna vojna je rodila enega zmagovalca, ki je drugega pahnil v izgnanstvo in simbolično smrt. Z osamosvojitveno vojno je delno oživel drugi brat, ki sedaj terja svoj delež. Drug drugemu odrekata legitimnost in pravico do predstavljanja resnične identitete slovenstva. Če sprejmemo interpretacijo, da se je slovenska zavest o državnosti (delno) rodila tudi med drugo svetovno vojno, smo prisiljeni tudi priznati, da je ta zavest rojena v nasilju in prevarah. Zato se je ta ideja, tako kot v antičnem Rimu, lahko ohranjala in se še lahko ohranja le s podobnimi metodami. Naša nesposobnost in nepripravljenost, da se soočimo z najtemnejšimi globinami naše identitete, se kaže vsak dan predvsem preko umetnega ustvarjanja zunanjega videza, kot je obujanje boljševiških mitologij, čaščenje domnevnih zgodovinskih bitk in herojev ali demoniziranje ideološkega nasprotnika. Živimo v navideznem svetu, kjer nekateri storijo vse, da se vzdržuje določen videz, pa naj bo še tako popačen. Nimamo poguma, da priznamo tudi lastne temne strani in kar je gnilega. To je ravno v nasprotju s temeljnim postulatom filozofije, kot jo izrazi ameriški profesor Donald Demarco. Nobena družba ne more dolgoročno obstati, če v njej ne prevladuje ljubezen do resnice. Dlje ko se ji bomo izogibali, bolj bo pritiskala na nas. Šele ko bomo kult laži, prevar in sprenevedanj zamenjali s kultom resnice, bomo Slovenci lahko zaživeli v svobodni in odprti družbi.
Pripis uredništva: razmišljanje našega avtorja je bilo najprej objavljeno v Slovenskem času, št. 37
Foto: Centroaletti
