Neodgovorno opletanje z besedo mesija v zadnjih mesecih se mi globoko studi. Ker živim sredi civilizacije, ki jo je zaznamovalo krščanstvo, dobro vem, kako velika skušnjava je v teh krajih mesijanski kompleks. Zato mi ni prav nič všeč, ko s tem tekstom še sam prilivam olje na ogenj.
Utvara mostogradnje
Za jezik me je potegnil prvak Slovenske ljudske stranke. Očitno ga je relativna javnomnenjska konjunktura zadnje čase opogumila k poskusu vrnitve na pota stare slave, zaradi katerih se je stranka enkrat že znašla na robu obstoja. Žerjav je vsaj toliko pošten, da je z včerajšnjimi spremembami statuta dokončno pokopal iluzijo o svoji druščini kot zbirni desnosredinski grupaciji, ki je že nekaj mesecev po veliki združitvi obstajala zgolj na papirju. Manj srečno roko je imel, ko je v isti sapi znova zajahal paradnega konja mostogradnje in postregel s Svetom za Slovenijo 2020 kot nekakšnim kolektivnim mesijo. Tu je kajpak vsaj po mojem mnenju udaril krepko mimo.
Kakor je namreč samomorilsko pričakovati, da bo moč sedanje zagate reševati mimo obstoječe demokratične ureditve in proti njej pod strumnim vodstvom kakšnega prosvetljenega absolutista, je enako neumno in neproduktivno polagati upe v nekakšen kolektivni gremij slovenskih modrijarhov ali svetih starcev. Značilno za agrarne korenine Žerjavovih je, da ni vsaj med javno razkritimi imeni potencialnih rešenikov nobene svete starke (čeprav se bojim, da vem, na katero bi izbor padel, če bi se je umni predsednik usmilil). Ne vem, morda bi se mi zdel predlog čisto soliden ali vsaj neškodljiv, če ne bi začeli takoj opletati z imeni izbrancev. Tako pa me kljub nekaterim spoštovanja vrednim posameznikom v tem “jagodnem izboru” ne moti toliko dejstvo, da je povprečna starost kandidatov za slovenske eforje kakšnih 75,4 let, kot to, da so med njimi tudi osebki, ki so bili s svojim mnenjskim cikcakom, za katerega se je sicer v ključnih trenutkih zmeraj izkazalo, da je trdno na strani gospodarjev domovine, med glavnimi zagovorniki in podporniki trenutne družbene arhitekture v zatonu. S tem pa je njihovo “modrijanstvo” bolj del težave kot rešitve zanjo.
Žerjav ima (tudi) prav
Kajpak SLS ni povsem v zmoti. Zelo res je, da večina še vedno presoja kakršne koli predloge po tem, kdo jih je podal, ne po tem, kaj je njijhova vsebina. Res je tudi, da Slovenija potrebuje vodstvo, ki bo upoštevalo različne poglede na preteklost, sedanjost in prihodnost, predvsem zato, ker so ti iz zgodovinskih razlogov in zaradi poti, po kateri smo stopali zadnjih dvajset let, nemara celo bolj vsaksebi kot v nekaterih drugih primerljivih okoljih. Zdi se, da je omenjeno vsaj od daleč razumel le Borut Pahor, čeprav je zgodovinska legenda po načelu De mortuis nil nisi bene podobne težnje post festum pripisala enemu njegovih tozadevno bistveno bolj problematičnih predhodnikov.
Tragika zatona sedanjega premierja je prav v tem, da utegne ustvariti vtis, kot da Slovenija ne prenese voditelja, ki ima ob svojih posluh še za druge. Vendar Pahorja ni pokopal njegov slog, pokopalo ga je pomanjkanje osnovne politične in človeške podpore. In v tem je hkrati problem vseh megalomanskih “mostograditeljskih” projektov Slovenske ljudske stranke od bratov Podobnik naprej. Res je, potrebno se je odpreti in potrebno se je odreči ekskluzivizmu. A omenjeno je možno šele tedaj, ko vem, kdo in kaj sem sam, in ko imam izoblikovana jasna izhodišča, ob katerih se lahko srečam z drugim. Če tega ni, ne pri razširjenem kmečkem sindikatu ne pri klubu lokalnih šerifov ga ne more biti, se odpre pot v politično karikaturo in na politično obrobje, kot se je kljub sijajnim obetom zgodilo SLS pod vodstvom možakarja, ki si je za edini cilj zadal obračun z Janezom Janšo in so ga predvčerajšnjim po dolgem času spet potisnili bolj v ospredje. Mostogradnja pač nikoli ne more biti edina točka strankarskega programa.
Ravno tako Slovenije 2020, ki se bo morala na mnogih področjih dosledno posloviti od preteklosti, ne kaže prepuščati ljudem, ki so ravno to preteklost gradili in se jim že po logiki stvari po vsakršni minulosti rado kolca.
Foto: Reporter
