Kučan se s svojo tovarišijo še vedno ne more posloviti od enopartijskega sistema

18
Franci Feltrin: Epidemija demence pri velikem številu odgovornih v državnih službah
Mene ne prepričajo trditve, da Andrej Šiško s svojo štajersko vardo ruši ustavno ureditev.  Po vsem javno povedanem in ozadju, ki se skriva za tem, nam ustavno ureditev, s pritajeno preobrazbo, spreminjajo beli ovratniki pod vodstvom starih komunistov. Ti želijo, da krenemo s poti, ki smo jo na plebiscitu množično začrtali leta 1990. Prav tem poizkusom se moramo odločno upreti, če želimo zaustaviti vse negativne pojave v politiki in naši družbi. To je tudi edina pot do svobodne, poštene in demokratične družbe za vse. Ne samo za izbrance s partijskim pedigrejem.

Po voščilih za božične praznike, za dan samostojnosti in enotnosti in lepih željah v letu 2020, ki so jih nam namenili naši politiki, bi smeli upati, da bomo v novo leto zakorakali z vrednotami kot sta enakost in medsebojno spoštovanje. Politiki pa bodo več pozornosti namenili sodelovanju v dobrobit vseh državljank in državljanov Slovenije. Tako so pač izzvenela njihova voščila.

Seveda bi morali aktualni politiki politične in osebne zamere prepustiti preteklosti. Državniške in politične naloge pa bi morali opravljati v duhu ustavne prisege – za narodov blagor – in ne za blagor svojih strank. Žal sem bil s tem optimističnim upanjem v veliki zmoti.

Kučan se s svojo tovarišijo, ki ga obkroža, še vedno ne more posloviti od enopartijskega sistema

Najprej sem bil neprijetno presenečen, kako je prvi predsednik države Slovenije in dolgoletni politik »tovariš« Milan Kučan komentiral slavnostni nagovor aktualnega predsednika države Boruta Pahorja, ki ga je imel ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Naj spomnimo, po Kučanu je bil Pahorjev govor »pravljičen«. So bila dejanja slovenske osamosvojitve za Milana Kučana pravljica? Je bil kot prvi predsednik samostojne Slovenije iz pravljice?

S to nenavadno izjavo je potrdil, da se s svojo tovarišijo, ki ga obkroža, še vedno ne more posloviti od enopartijskega sistema, od katerega je minilo že tri desetletja – kljub zamrznjeni partijski knjižici. Predsednik Borut Pahor je v govoru, ki ga je imel na slavnosti v počastitev dneva samostojnosti in enotnosti, zgolj povzel dogodke, ki so se zgodili tistega prelomnega časa, ko smo de jure in de facto osamosvajali in osamosvojili Slovenijo. Glede na današnje negativne kritike nekdanjih komunističnih politikov in njihova na takratna politična dejanja, se lahko vprašamo, ali se nekateri še vedno želijo oz. na želijo vrniti v preteklost komunistične diktature.

Beli ovratniki plenijo preostalo nekdanjo skupno lastnino

Da se predstavniki starih političnih sil ne strinjajo novo družbeno ureditvijo, je pesek v oči resničnim problemom, ki so posledica sistemske korupcije. Plenjenje preostale nekdanje skupne lastnine izvajajo beli ovratniki in ne delavci v gospodarstvu. Vse se dogaja po preizkušenem scenariju »primite tatu«. Ko plenilci s prstom kažejo na tatu, ki je ukradel sendvič za golo preživetje dneva, brez skrbi, da bi za dejanja odgovarjali, plenijo državna podjetja.

To je potrdil tudi letošnji slavnostni govornik v Dražgošah, ki pa imen političnih strank in njihovih voditeljev ni omenil. Bilo resnično nenavadno, da bi se kaj takega drznil omeniti, saj so nekateri od teh plenilcev bili le nekaj metrov oddaljeni od govornikovega mikrofona. Že dolgo pa je znano, da se popolni odpustki za kriminal belih ovratnikov delijo v Dražgošah, kjer se vsako leto zberejo titofilni in yugonostalgični romarji, da proslavijo veliko »zmago« nad okupatorjem. Za katero danes vemo, da je bila velika prevara v korist takratnih komunistov, žrtev pa so bili vaščani te gorske vasi pod Jelovico.

Čaščenje napačnih, celo namernih odločitev takratnih komunističnih voditeljev

Partizanstvo, kot je zapisano v vseh zgodovinskih knjigah, januarja leta 1942, ko so se dogajale Dražgoše, pri zaveznikih še ni bilo priznano kot koalicijska vojaška sila v boju proti nemškemu okupatorju, pač pa ena od paravojaških formaciji pod zavajajočim imenom OF. Danes, skoraj tri četrt stoletja po teh dogodkih, lahko prihod partizanov v Dražgoše razumemo zgolj kot izzivanje nemške vojske v povsem propagandne namene. Na ta način jim je na nek način, žal s številnimi žrtvami Dražgošanov, uspelo v ljudeh prebuditi sovraštvo do okupatorja in prepričati ljudi, da so partizani edini, ki se borijo z Nemci. Partizanske vrste so po Dražgošah po pričakovanjih postale nekoliko številčnejše.

Beg partizanskega partijskega vodstva pred Nemci na Jelovico in poboj nemočnih domačinov, ki so ga izvedli Nemci, danes pa brezglavo čaščenje kot največje partizanske zmage, ki to ni bila, je čaščenje napačnih, neodgovornih odločitev takratnih komunističnih voditeljev. Vsakoletna komemoracija bi morala potekati v duhu pietete, biti bi morala na vaškem pokopališču, kamor so bile žrtve prenesene in pokopane.

O tem pričajo številni dokumenti in še živeči Dražgošani. Tako kot ni več zastave z rdečo zvezdo in nikoli ni bilo vojaškega pokrivala titovke, na kateri bi bili prišiti rdeča zvezda in še zastava Slovenije. Kar smo lahko videli na zborovanju titofilnih romarjev v Dražgošah, je nedopustna maškarada. Nič nimam proti rdeči zvezdi, saj je rdeča od slovenske krvi, pač pa to ni simbol samostojne države Slovenije.

Negativnim pojavom v politiki in celotni družbi se je potrebno odločno zoperstaviti

Prav tako ni mogoče spregledati božično »rasistično« čestitko državnega sekretarja na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki jo je Jernej Štromajer namenil slovenskim vernikom. Božična čestitka ne ponižuje samo vernikov, pač pa je prizadela celoten slovenski narod in njegove krščanske korenine, na katerih je nastal in danes še vedno stoji.

Če bi tako čestitko napisal nekdo, ki ne opravlja državne funkcije, bi izzvenela »butasto« in v prazno. Kot je to prikazano v filmu Sam doma. Ker pa jo je napisal in objavil na družbenem omrežju človek z vrha ministrstva za šolstvo, ima bistveno globlji ideološki pomen, kot si lahko na prvo žogo sploh lahko mislimo.

Zavedati se moramo, da pod Štromajerjevo »taktirko« spadajo vse vzgojno izobraževalne ustanove v državi; od vrtca, osnovne šole…preko akademskih krogov do nam ljubih športnikov. Je njegovo »zakasnelo« opravičilo dovolj? Po mojem osebnem prepričanju NE!

Prav tako mene ne prepričajo trditve, da Andrej Šiško s svojo štajersko vardo ruši ustavno ureditev.  Po vsem javno povedanem in ozadju, ki se skriva za tem, nam ustavno ureditev, s pritajeno preobrazbo, spreminjajo beli ovratniki pod vodstvom starih komunistov. Ti želijo, da krenemo s poti, ki smo jo na plebiscitu množično začrtali leta 1990. Prav tem poizkusom se moramo odločno upreti, če želimo zaustaviti vse negativne pojave v politiki in naši družbi. To je tudi edina pot do svobodne, poštene in demokratične družbe za vse. Ne samo za izbrance s partijskim pedigrejem.

18 KOMENTARJI

  1. Vprašam vas:

    Zakaj ni v duhu slovenske ustave:

    – Pohoda demokratične osvoboditve, uveljavitve demokracije in
    čaščenja človekovih pravic in svoboščin?

    Zakaj se povsod šopiri protiustavno čaščenje:
    – totalitarizma in njegovih simbolov
    – slovenski genocid in izničevanje človekovih pravic in svoboščin?

    Zakaj ne uveljavimo slovenske ustave in preprečimo njeno kršitev?!

    – totalitarizem in njegove simbole
    – slovenski genocid

  2. Berlinski zid je padel, slovenski partijski zid pa se je dvignil nazaj, ker je le počepnil, ni bil porušen. Za to prevzemite odgovornost oboji, zlasti tisti, ki sze ga postavili, sicer bo konec obojih.

  3. Slovenska ustava je naš temeljni pravni akt, dogovor in razvojni cilj, kakšen družbeni sistem imamo in hočemo imeti.

    Bistvo slovenske ustave sta demokracija in človekove pravice.

    Tisti, ki častijo totalitarizem, njegove simbole in kršenje človekovih pravic, grobo kršijo slovensko ustavo. Tega jim ne bi smeli dopustiti!

    Kršitev slovenske ustave pa je najhujša kršitev

  4. V rokah imamo pravno in politično najmočnejše orožje, to je slovensko
    ustavo, ki nas prosi, da jo uveljavimo – uresničimo.

    Če nismo uresničili osamosvojitvene cilje, jih nismo prav zaradi tega, ker nismo uresničili slovensko ustavo v njenih bistvenih postavkah:
    – demokraciji
    – človekovih pravicah in svoboščinah
    – temeljih slovenskega naroda, zlasti njegovi kulturni dediščini
    – učinkovitem delovanju državnih sistemov…

    Rabimo le jedrnat program uveljavitve ustavnih ciljev in njegovo uresničitev!

  5. Ko gre za uresničitev slovenskih ustavnih ciljev, je pravno in politično nedopustno vsakršno oviranje.
    Kršitelje in zaviralce pa je treba odstaviti in postaviti na pranger ničevosti!

  6. Premalo se ve, da tista čestitka z umazanimi živalmi ni bila samo žaljivka, ampak tudi zelo konkretna grožnja. Kdor si je namreč ogledal del tistega filma Sam doma, je lahko videl, da je možak, ki je izrekel “čestitko”, takoj za tem začel streljati s strojnico proti tistim, ki jim je “čestital”. Ponovljena grožnja torej, ki so jo Slovenci pred desetletji že doživeli in zadnja leta ponovno slišali, saj je bilo že jasno izrečeno, da so bili povojni poboji premalo temeljiti in napisano, da bodo kristjane spet klali. Grožnja je bila dotičnemu, ki jo je izrekel, naročena iz ozadja, ki nam vlada.

    • Uf, nisem vedel, da je v filmu to “voscilo” uvod v mnozicno pobijanje. Ce je tako, je zadeva prav grozljiva. In je drzavni sekretar Stromajer oseba evidentno bolna na duhu. Takega rabiatno agresivnega tipa kot je on ali Mihe Kordisa v normalni demokraticni drzavi ne bi nikoli gledali dolgo na neki javni funkciji.

      Ne verjamem pa, da so mu ta zapis narocili. Ker jim ne koristi. Ker vzbuja mnogo vec averzije kot odobravanja. Primitivec pac, ki je spontano dal duska svojemu sovrastvu.

    • Bo Primc “kulturno, dostojanstveno in mirno” rešil zagato.

      zadeva je bila naštudirana, načrtna, ne dvomim.

  7. Bo Primc “kulturno, dostojanstveno in mirno” rešil zagato.

    Zadeva je bila naštudirana, načrtna, ne dvomim.

  8. Dober članek, ki te prepriča. Samo … ne vem, kako v Sloveniji združiti vse dobre ideje in dobre namene in dobre ljudi v enotno silo, ki bi prinesla spremembe?! Spoznal sem, da mnogi Slovenci hočemo isto, ne moremo se zediniti edinole okrog liderja, ki bi izpeljal projekt nekakšne antirevolucije. Ki pa ne bi smela biti krvava, saj bi bili potem enaki kot okrvavljeni rdeči blazneži. Ime, ki ga bi obkrožil jaz, je še vedno Janša. Trudim pa se razumeti, zakaj se mnogim Janša zameri, zlasti tistim, ki pridejo z njim v osebni stik. Očitno zna biti neprijeten človek. Mogoče je tak po karakterju. Ob izjemnih intelektualnih in organizacijskih sposobnostih je pač takšen … Toda, hkrati je očitno, da imajo ljudje, ki se mu približajo, svoje računice, nekaj hočejo .. hočejo seveda zase. Ali pa precenjujejo svoj pomen … Je kdo, ki bi mi pomagal razvozlati ta vozel kompleksne zavistnosti, ki že trideset let slabi fronto proti edinemu resničnemu sovražniku – rdečemu zmaju. Zmaju, ki nima sedem glav, ampak je njihovo število neznano.

    • Morda pa je “projekt nekakšne antirevolucije” tisti, za katerega se ne ve kaj je. Kako potem pritegniti ljudi? Če je kri vsa razlika med vami in rdečimi, potem je mnogo premajhna razlika.

Comments are closed.