Temà nesvobode

0

Po tem, ko je padel berlinski zid, sta človeštvo zapustila vest in spomin. Pod komunizmom zatirane, trpinčene in pobite človeške množice niso bile vredne nikakršne pozornosti več. Kdorkoli je na področju umetnosti, filma, denimo, gojil upe, da bo enako kot s holokavstom, se je neznansko uštel. Pogledati v polpreteklost je dovoljeno in zaželeno le še tedaj, ko to storimo z nedvoumnim priokusom nostalgije in obžalovanja za zapravljeno priložnostjo. Vzdrževati je treba simbole in obredja iz prejšnjega režima, zacementirati obstoječo napredno interpretacijo zgodovine, da bi tako znova vzpostavili razmere za vrnitev vanjo.

Pismo o slepih tistim, ki vidijo

Denis Diderot se v tem pismu ukvarja z nadomestnimi zmožnostmi in čuti od rojstva slepih, kar ga kot materialista-empirista ter hkrati razsvetljenega racionalista zaposli ne le na organski, fiziološki, torej empirični in eksperimentalni ravni, pač pa še tem bolj na splošno psihološki, ontološki in gnoseološki ravni. Iz pripovedi slepih izlušči tudi nadvse zanimive svetovnonazorske konsekvence ter specifičen pogled na konkretne razmere v družbi; te razmere nato, upoštevajoč izkušnjo slepih in njihov predstavni univerzum, duhovito relativizira; na polju družbene morale pa mu morala slepca predstavlja izhodiščni korektiv in merilo, s pomočjo katerega jo je treba ovrednotiti na novo …

Diderot je v trideset let pozneje nastalem Dodatku prejšnjemu pismu (dodatku k Pismu o slepih tistim, ki vidijo) opisal zanimiv primer kovača, ki mu je tedaj razvpiti očesni kirurg Daviel z odstranitvijo očesne mrene po petindvajsetih letih temè povrnil vid. Toda medtem ko ni videl, je kovač svoje življenje nadvse učinkovito prilagodil svoji slepoti. Tako uspešno je izostril svoja preostala čutila, da je lahko nanja, zlasti na tip, prenesel vso težo zaznavanja stvari okoli sebe. Tudi potem ko je že davno znova videl, je še kar vztrajal ter zapiral oči, medtem ko se je premikal v prostoru, pri hoji in delu; vse tisto, kar videči počnemo z odprtimi očmi, je on še naprej počenjal miže. »Daviel ga je tepel in mu ponavljal: ‘Ali boš gledal, štor!’«

Kako dolgo še bomo zavestno ali nezavedno bežali od svobode in s tem od svoje odgovornosti za lastno usodo

Vendar, dodaja Diderot, pa bi na osnovi tega primera še ne smeli sklepati, da vid za nas ni zares pomemben: kakor se slepec lahko le postopno prilagodi svoji hibi, tako je tudi človeku, ki nenadoma spregleda, potreben čas, da uvidi vso prednost tega, kar bi se mu v drugačnih okoliščinah moralo zdeti samoumevno …

O čem vendar govori Diderot v svojem pismu tistim, ki vidimo? Parabolično, torej brez izrecnega vzporejanja – pa tudi brez sprenevedanja – spregovori o naši nesvobodi. Slepota predstavlja človekovo ujetost v temò nesvobode. Svoboda je kakor vid in videnje (zrenje), ki usmerja spoznanje in s tem umevanje smisla posameznika in družbe, človeške eksistence v njenem bistvu in v vseh določujočih jo vidikih ter podrobnostih.

Svoboda je jasno spoznanje in zanesljiva danost, ki nikakor ni povsem nadomestljiva z drugimi človekovimi darovi in danostmi, najsi bodo te še tako priročne, kadar in kolikor nam v vsej njeni daljnosežni konkretnosti umanjka prav ona sama.

Zgodba o kovaču, ki mu po dolgih letih povrnejo vid, ta pa mu je medtem postal odvečen, je še posebej pomenljiva za nas, Slovence: kako dolgo bomo še namesto za svobodo, ki nam je po desetletjih totalitarnega somraka vendarle že nekaj časa na dosegu roke, grabili in hlastali za njenimi nadomestki ter se zadovoljevali z njimi? Kako dolgo še bomo zavestno ali nezavedno bežali od nje in s tem od svoje odgovornosti za lastno usodo?

Kam se je zrušil berlinski zid?

“Berlinski zid se je podrl v obe smeri“?! Človek, ki je to izjavil, naš prvi predsednik, kot ga naslavlja njegov hagiograf, je misel najbrž kje pobral, podobno kot tak domislek pobere in prej ali slej zlorabi vsak demagog njegovega formata. Kaj je s tem mislil, to nas pravzaprav niti ne bi smelo preveč zanimati. Toda tisto, na kar se navedena metafora v resnici nanaša – to je vendarle vredno razmisleka.

Najprej se vprašajmo, kaj vse nam ponujata zahod in Evropa, odkar sta nas velikodušno vzela pod svoje okrilje?! Zadnje čase se zdi, da nam vsiljujeta  predvsem vsakovrstne zakonodajno-administrativne omejitve ter zlagano pokroviteljsko skrb za svobodo medijev in pravno državo, ki v praksi ne pomeni drugega kot krinko za novo obliko dominacije; ob tem pa povsem brez sramu še svoje tržne in migracijske presežke. Z izgovorom, da gre za skupne interese, nam jedrna EZ ponuja predvsem zaščito svojih. Ponuja nam svoje razvrednotene vrednote ter ideologijo iz druge roke – reciklažo proslulih idej marksizma in libertarstva.

Evropa nas poučuje, kako moramo gledati na svojo preteklost, ki nje nikoli ni zadevala.

Pričakovali smo, da se bo na zahodu, ne le doma, kjer smo mislili, da bo to sine qua non našega nadaljnjega obstoja, po padcu zidu neznansko povečala radovednost, ki bo usmerjala založništvo, filmsko industrijo ter druge medije, študijsko in raziskovalno dejavnost – vse z namenom, da bi svet čim prej dojel in dokončno obsodil ideološko in civilizacijsko zablodo, ki je povzročila človeštvu toliko gorja kot nobena druga: dolga desetletja trajajoč teror in despotizem diktatorskih komunističnih režimov. Pričakovali smo, da bo svobodni svet podobno, kot je takoj po njunem padcu začel vsestransko raziskovati in tematizirati teror nacizma ter fašizma (in to počne v skorajda nezmanjšani meri še danes), želel raziskati ter predstaviti tudi resnico o imperiju zla, ki so ga predstavljali propadli in ga še danes predstavljajo nekateri preživeli komunistični režimi; da bo, skratka, sindrom komunizma za dalj časa zaposlil svetovno kulturno in znanstveno javnost.

Toda kmalu se je izkazalo, da za to ne bo politične volje, da je politika iz pragmatičnih razlogov opustila sleherno resnejšo željo po očiščevalnem procesu, skozi kakršnega je po drugi svetovni vojni morala iti Nemčija, in bi zdaj per analogiam skozenj morali vsi nekdanji komunistični totalitarni sistemi. Namesto tega nas je z zahoda postopno preplavila ideologija progresistično in kozmopolitsko naravnane salonske in akademske levice ter nas skušala perfidno indoktrinirati s prepričanjem, da je desetletja tleči upor in hkrati sen disidentov na vzhodu zgolj zatohlo nazadnjaštvo, ki dandanes prejkone kvarno vpliva na razvoj, na globalizacijo in nastajajoči novi svetovni red – s tem ko spodbuja nezdravi in sebični nacionalizem, z drugo besedo: fašizem.

Nič videti, nič slišati, ničesar vedeti

Vsemu temu pa se lahko upre le antifašizem, menijo na skrajni levici, katere program v prenekaterem pogledu prevzema prav jedrna Evropa. Komunistična levica namreč teži k napredku in svetovni revoluciji, z njo pa k preseganju in ukinitvi nacij, zagovarja torej internacionalizem, če že ne kar anacionalnost kot tako.

Antikomunizem pa je v očeh naprednih ideologija in praksa nazadnjaštva: zagovarja nacionalnost, tradicijo, različnost spolov in samobitnost ras ter kultur, s tem pa menda tudi sistem bele supremacije in dominacije, eksploatacije, krivic in vsesplošne neenakosti …

Po padcu berlinskega zidu sta človeštvo zapustila vest in spomin. Pod komunizmom zatirane, trpinčene in pobite človeške množice niso bile vredne nikakršne pozornosti več. Kdorkoli je na področju umetnosti, filma, denimo, gojil upe, da bo enako kot s holokavstom: da bo odslej zaželena tudi umetniška obravnava Gulaga, duševnega in fizičnega nasilja ter uničevanja ljudi in narave, množičnih likvidacij in pobojev, holodomora v Ukrajini, montiranih procesov, pogromov proti izdajalcem in sovražnikom režima, delovanja politične policije, zlovešče indoktrinacije ter demagogije in kulta osebnosti, se je neznansko uštel.

Film na vzhodu je le še redko kdaj posegel v nevralgično preteklost, zanimal ga je predvsem aktualni trenutek: razpad vrednot in morale, kriminal, trgovina z orožjem – pretežno skozi oči in usodo družbenih obstrancev – in le tu in tam je bilo v zgodbah mogoče najti tematsko in personalno povezavo akterjev z bivšim režimom, s prežitkom tega, kar se je po padcu zidu umaknilo v družbeno podtalje in nam od tam kot paradržava znova zavladalo.

Pogledati v polpreteklost je dovoljeno in zaželeno le še tedaj, ko to storimo z nedvoumnim priokusom nostalgije in obžalovanja za zapravljeno priložnostjo.

Vzdrževati je treba simbole in obredja iz prejšnjega režima, zacementirati obstoječo napredno interpretacijo zgodovine, da bi tako znova vzpostavili razmere za vrnitev vanjo.

Demokratični socializem ali ekosocializem, kakor mu tudi rečejo, je navezava na prezgodaj zavrženo priložnost. Vpričo nas jo pospešeno obujajo in jo nameravajo znova vsiliti človeštvu. Na tak način strukturirane postsocialistične družbe so hkrati lahek plen globalnih urejevalcev sveta, Sorosa et consortes. Kdor je proti njim, je kajpak tudi proti razvoju in napredku: je ksenofob, homofob, zatohel in prestrašen nacionalist, domoljub, ki beži pred drugačnostjo, zategadelj nenehno priziva izredne razmere in se trudi vzpostaviti avtokratski, če že ne odkrito fašistični režim …  Za vse, kar sam naklepaš – obtoži svoje nasprotnike!