Če malo karikiram, gre letni ciklus slovenske enotnosti nekako takole: začne se januarja v Dražgošah, sredi leta, junija, se nadaljuje v Kočevskem Rogu, decembra, konec leta, pa za boljši občutek na dan samostojnosti praznujemo še dan enotnosti. Nato se začne nov letni ciklus. In tako vsako leto znova.
O slovenski enotnosti sem nazadnje razmišljal ob lanskem 26. decembru, državnem prazniku. Vse, kar sem zapisal takrat, se mi danes samo še potrjuje. Slovenci imamo praznik enotnosti zato, ker po njej hrepenimo, in ne zato, ker bi jo živeli. V resnici smo globoko razklani.
Lekcija 44:44
Slovenski narod je na zadnjih volitvah dal sam sebi veliko lekcijo. Kljub resnični želji mnogih ljudi po spremembi, kljub novim obrazom, kljub zatrjevanju mnogih, da ne želijo biti ne levi ne desni, je končni rezultat znan – kirurško natančnih 44:44. (Tudi če je bilo včerajšnje glasovanje v parlamentu za odetenek drugačno.) Kot bi se resničnost znova kruto poigrala z nami.
Ne glede na to, kaj se bo zgodilo v prihodnjih dneh pri vzpostavitvi naše nove oblasti, bo slovensko narodno telo ostalo razdeljeno na pol. Nobena rešitev – ne 46. glas, ne nov volilni sistem, celo morebitno sodelovanje pri reformah in protikriznih ukrepih ne bo pomagalo, če se Slovenci ne bomo obrnili navznoter in odkrili tisto, kar nas resnično hromi.
Slovenci bomo kot narod in kot skupnost lahko živeli le, če se bomo poenotili v nekaterih ključnih pogledih ne na narod ali na gospodarstvo ali na naše mesto v svetu, ampak na človeka.
Dostojanstvo človeka ob spočenjanju in umiranju
Sodobna zahodna družba temeljni na konceptu človekovih pravic, svoboščin in njegovega dostojanstva. Zapisane jih imamo v deklaracijah in ustavah, varujemo jih z mnogimi zakoni, in mnogi si danes iskreno in predano prizadevajo, da bi jih bili vsi v naši družbi deležni.
Po drugi strani pa kot zakleto vedno znova teptamo človekovo dostojanstvo v dveh najbolj ranljivih trenutkih. Ob prihajanju na ta svet in odhajanju z njega. Ob spočenjanju in rojevanju. Ob umiranju in smrti.
Tragika nedostojnega spomina na umrle
Od vsega, kar se je dogajalo v zadnjih tednih in mesecih, me je najbolj pretresel dogodek v Dražgošah. Bil je dokaz, kako hudo je lahko poteptano človekovo dostojanstvo ne samo ob umiranju, ampak še 70 let po smrti.
Verjetno se tvorci dogodka, preveč preplavljeni z adrenalinom sle po oblasti, niso zavedali, kaj se je pravzaprav zgodilo. Dogodek, ki bi moral izražati predvsem pieteto do tragično umrlih domačinov in partizanov, se je sprevrgel v politizacijo najslabše vrste.
Največja tragika dogodka pa je bila v tem, da so ob tem zlorabili mrtve, na katere so prišli obudit spomin po 70 letih. Ne na mrtve, ki so se za svoje ideale borili na nasprotni strani, ampak tiste, ki so se borili na njihovi!
V vrtincu razklanosti
Dražgoše 2012 so bile zato tako zelo pretresljive. Pokazale so, da še vedno nismo dostojno pokopali mrtvih, ki so padli v bratomorni vojni. Ne samo da jih nismo pokopali, še več: nismo zmožni dostojnega spomina nanje.
Zato se nam bo junija 2012 znova zgodila bolečina Kočevskega Roga, znova bodo tiho vpile kosti, ki ležijo zložene v plastičnih gajbicah rovov Hude jame, mi pa ne vemo, kaj bi z njimi.
In decembrski praznik samostojnosti in enotnosti bo verjetno znova imel grenak priokus.
Zmoremo narediti spremembo? Ne glede na to, kdo bo na oblasti?
Vir: Iskreni.net
