Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča. Vmes ni nič. Ali eno ali drugo.

10
850
Krvava zarja Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča
Loški grad – v levem stolpu spodaj je bila mučilnica. (Foto: A. Škorc, 2016)

Nedavno je pri založbi Planet izšla biografija klene 88 letne Škofjeločanke Meri Bozovičar, pod naslovom Krvava zarja. V knjigi, ki jo je po njenem pripovedovanju napisal njen prijatelj Aleksander Škorc, je doživeto opisala tudi medvojno in povojno komunistično nasilje na Škofjeloškem. Njeno sporočilo je, da se bomo le z resnico osvobodili boleče preteklosti in se kot narod ozrli v lepšo prihodnost.

Partizan, ki je sprožil nemške represalije nad Ločani, je naredil samomor

Po vojni se je Gaj vrnil v Loko in se, kot je bil že prej, zaposlil v klavnici. A povojno življenje zanj ni bilo ravno lepo. Očitno ni imel nobenega miru, vest ga je morala močno gristi in če se mu je zdelo, da ga je kdo nekoliko preveč pogledal, je naravnost ponorel. Veliko kozarcev je izpraznil, bil je človek brez prijateljev, brez cilja, praktično brez življenja, bi lahko rekli. Bilo je okoli dveh popoldan in ravno smo se odpravljali domov, ko smo zaslišali strel. Pogledali smo skozi okno in videli grozljiv prizor. Gaj se je v zapravljivčku pripeljal iz klavnice in se pred Krono ustrelil.

O času prebitem v zaporu ni nikoli niti spregovorila, vendar so posledice, ki nam jih ni mogla prikriti, govorile same zase. Ko je naša mami prišla iz zapora na Rajhenburgu, si je povijala noge in to je pač postalo dejstvo, ki mu nihče ni posvečal posebne pozornosti. Si pač povija noge. Enkrat pa pride ati k meni in pravi: »A veš, da mami ponoči vstaja in gre v kuhinjo, kje od bolečine kar vpije. Izgleda da jo noge tako bolijo.«  In res je bilo tako hudo, da je mami obležala. Šla sem po doktor Grila, ki jo je prišel pogledat. Bila sem zraven in prav zgrozila sem se, ko sem videla njene noge. Vse je bilo v ranah in zdelo se mi je, da na nekaj mestih vidim celo kost. Tako grozne rane je imela. Bile so pa posledica mraza v zaporu.

Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča. Vmes ni nič. Ali eno ali drugo.

Zahrbtna, pokvarjena, tatinska, zločinska in bog ve kakšna še, je bila komunistična oblast, a oblast so ljudje in ljudje so tisti, ki so pokvarjeni. Če mi v tistih časih to ni bilo jasno in nisem razumela preganjanja naše družine, danes temu ni več tako. Še več, danes, mnogo let po dogodkih, ko sem v knjigi Črne bukve prebrala: »Vse trgovce in gostilničarje je treba obravnavati kot izdajalce, čeprav so delali za partizane, saj tega niso počeli iz svojega prepričanja, pač pa za svoje koristi.« Šele sedaj vem, da smo pravzaprav lahko srečni, da smo sploh ostali živi.

Ostanejo pa vprašanja. O ljudeh. O zlobi tistih ljudi, ki so se zbrali pod rdečimi prapori, se poimenovali ‘komunisti’, trdili, da delajo za narod, pa so vse pripadnike naroda, ki so si tekom življenja ustvarili nekaj več, tistega ‘več’ oropali. Preprosto so jim vse pokradli in krajo mirno uzakonili. Nekatere so za nameček še pregnali ali pa – zelo prikladno, če se želite iznebiti prič za svoja nedela – preprosto postrelili. Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča. Vmes ni nič. Ali eno ali drugo.

10 KOMENTARJI

  1. Vmes je marsikaj. Ne smemo se tako obtoževati. Kdo pa ima Boga? Kdo si upa o sebi trditi, da ima Boga? Ta je šele lažnivec. Kdo si upa reči, da je v nekom drugem hudič? Ta šele opravičuje komuniste za vse.

    • Življenje je en sam boj med Dobrim in Zlom. In kaj je vmes? Malo enega, malo drugega, zdaj več enega, drugič pa drugega.

  2. Ja, Bog ali hudič. Ta zadnji je zelo zvit, saj se velikokrat kaže kot bog. Zlahka mu je nasesti.

  3. Med Bogom in hudičem je veliko vmes. Vsa božja ljubezen je vmes. Kaj je v človeku? Kdo si upa soditi?

  4. Nepredstavljivo mi je sicer trpljenje teh ljudi v tistih časih. Kaj vse človek preživi. Kakšne krivice so bile to. In so ostale nepremagane še do danes. Zares nesrečne čase živimo, še dandanašnji.

  5. Hudic nikoli nima zadnje besede. V vsakem cloveku je potencial za obrat k dobremu. Ne pozabimo tega.

    • Zame je pa naslov dvoumen. Kot izbira je čisto prav. Če pa gledamo z vidika izvirnega greha, je pa tu še človek, ki nosi v sebi možnost reči Bogu: “Ne!” Torej je med Bogom in satanom še človek v vsej svoji grešnosti in nepopolnosti.

    • Človek je znotraj vsega tega.
      Če hoče, tudi satanu lahko reče “ne”. Problem je, da se tega ne zaveda in da sebe jemlje kot krono stvarstva.
      Šele ko se mu življenje sesuje, se začne iskanje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite