Domala že trideset let z zanimanjem spremljam zatečene dogodke glede ekološke katastrofe v Beli krajini, ko so jeseni leta 1984 strokovnjaki v mariborskem Zavodu za zdravstveno varstvo, kasneje pa tudi v Ljubljani, ugotovili močno onesnaženje reke Krupe s PCB. Te dni so spet opravljali analize in razmere so še vedno alarmantne, čeprav so sledi o upadanju količine prisotnih PCB v vodi, usedlinah, v zemljini, v poljščinah, ribah, domačih živalih in navsezadnje še zmeraj tudi v ljudeh. Edino v zraku PCB-ja niso zasledili. Najhuje je ob večjih nalivih, ko na površino privre večja količina PCB, kar pomeni, da so v podzemnih kraških votlinah in kavernah prisotne še znatne količine teh toksičnih snovi. Takratni vodilni projektant za izgradnjo novega vodovodnega sistema oskrbe prebivalcev Bele krajine z zdravo pitno vodo Valentin Drčar, mi je malo kasneje ob neki priliki prizadeto pripovedoval, kako je do odkritja PCB (polikloriranih bifenilov) v izviru Krupe prišlo povsem slučajno: ob množici različnih snovi zajetih v analizah vodnega izvira Krupe, se je nekdo spomnil še na PCB.
Izvir rečice Krupe je bil do odkritja PCB potencialna rešitev vseh zadreg perečega pomanjkanja pitne vode v Beli krajini. Z vključitvijo tega vira, ki ima bogato vodnatost, v celotni vodovodni sistem Bele krajini bi lahko za desetletja dolgo rešili perečo pomanjkanje pitne vode na celotnem področju Bele krajine. Znano je, da so poliklorirani bifenili ksenobiotiki nerazgradljivi. So rumenkaste barve in odurno zaudarjajo in kot taki so ena najbolj toksičnih snovi, kar jih je ustvaril človek. PCB – ji povzročajo akutne in kronične poškodbe kože, jeter in pljuč, motnje metabolizma, endokrinega in imunskega sistema pri ljudeh in živalih. So mutageni, teratogeni in karcinogeni! Odkrili so jih že leta 1865, sintetizirali leta 1881, z industrijsko proizvodnjo pa so začeli leta 1929 v ZDA. PCB –je so množično uporabljali v distribuciji električne energije, zlasti v transformatorjih, kot odlične izolatorje. To prednost PCB – jev so izkoriščali tudi v takratni semiški Iskri pri proizvodnji kondenzatorjev vse od leta 1962 do 1984. Zaradi izredne toksičnosti in visoke stopnje splošne nevarnosti za zdravje vseh živih bitji, PCB-je lahko primerjamo z dioksini (TCDD – tetrachlorodibenzo – p – dioxin), ki so jih komercializirali z imeni kot askareli, piralen in klofen. Zato ekološko katastrofo v Beli krajini lahko primerjamo tudi s podobnimi katastrofami v svetu, vendar ne po načinu polucije ampak po stopnji dolgotrajne onesnaženosti in ogrožanja zdravja ljudi. Naj omenimo samo nekaj nesreč: nesreča v nemški tovarni BASF (1953), eksplozija v Sevesu pri Milanu (1976), sabotaža v indijski kemični tovarni v mestu Bhopal (1984), sežig več tisoč ton kemikalij za kmetijstvo v švicarski firmi Sandoz v Baslu (1986), razlitje naftnih derivatov iz skladišča pri Ortneku in onesnaženje izvira pitne vode za celotno Suho krajino v Globočcu (1998), in naj nazadnje ekološka katastrofa na Madžarskem (2010), z razlitjem strupenih snovi iz tovarne aluminija.
Po odkritju visokih koncentracij PCB v reki Krupi in njeni okolici so leta 1984 začeli izvajati sanacijski program, ki je vključeval konstrukcijo odlagališča odpadkov, obsežno okoljsko in zdravstveno študijo ter vzpostavitev rednega monitoringa. Pri tem je zanimivo, da se država »požvižga« na Ustavo in Zakon o varstvu okolja, saj se ves čas od pojava te ekološke nesreče do današnjega dne, obnaša skrajno brezbrižno do tamkajšnjega okolja, ljudi, flore in faune! Že samo površna analiza poročanja medijev o tem problemu zadnji trideset let zgovorno pričuje, kako malo je bilo državi mar za vse to. Med tem, ko je Dolenjski list dokaj tekoče obveščal bralce o razvoju dogodkov, v osrednjem dnevniku Delo vse do konca leta 1984, ne zasledimo niti enega članka na to temo! Popolnoma je jasno, da »novomeški« Zavod za zdravstveno varstvo ne more nositi celotno breme dokončne sanacije posledic te ekološke katastrofe in izvajati kakovostnega monitoringa. Tu so še potrebne analize usedlin v Krupi, kontaminacija zemljine in poljskih pridelkov. Težava ni v morebitni odsotnosti stroke in opreme, ampak v pomanjkanju denarja, katerega država nima ali pa ga za Belokranjce noče dati. Sicer pa, če je bilo državi malo mar za okoli dvesto delavcev v tovarni Danfoss v Črnomlju, ji je za ljudi okoli Krupe še toliko manj! Ali niso v nedeljo volitve?
Viri :
– S. Polič & H. Leskošek & M. Horvat: ACTA CARSOLOGICA (Onesnaženje kraške reke Krupe s PCB –ji), SAZU, Ljubljana, 2000.
– Zakon o varstvu okolja (ZVO – 1), UL RS št. 41 / 2004.
– Revija «Naše okolje« št. 3 in 4., Ljubljana, 1984.
– Revija »Ujma« št. 7, Ljubljana 1993.
Foto: Wikipedia
