V nekdaj velikem Rimu je oblast imela na voljo ukrep kruha in iger (lat. panem et circenses), s katerim je za svojo kruto osvajalsko politiko dosegla tihi pristanek javnosti. Slabih dva tisoč let od zlatih mirnih rimskih časov si ljudje z uokvirjanjem v miselne vojne idej režejo lastne veje in soustvarjajo sivo vsakdanjost. Miselni domet posameznikov sega do abstrakcije države in nazaj od tega konstrukta do možganskih hemisfer, ki se Sizifovo trudijo za (od)rešitev zemeljskih muk in odrekanj. Kolosejski princip iger ni deloval niti v Rimu in tudi v postmoderni družbi (slovenska) država nima pomirjevalnih tablet za lačne in trpeče množice, saj jih niti ne more imeti.
Kdo vas hrani z vsakdanjim kruhom?
Medijsko-komunikacijski prostor ima v informacijski dobi monopol nad abstraktnim razmišljanjem in dojemanjem družbe. Že sam naslov pričujoče kolumne se razteza od polja dobesednega do polja metaforičnega. Abstraktno dojemanje in soočenje idejnih konceptov je potrebno za pluralno demokracijo, vendar se ideološke medijske vojne osredotočajo na abstrahiranje, kar pomeni, da se pri tem odmisli čutna dimenzija človeka. Človeška bit presega državo, saj je človek ustvaril državnega suverena z Družbeno pogodbo. Zato človek ne more uresničiti neke ekonomske ideje ali zakona, ampak lahko uresniči edino le sebe. Slovenski javni prostor je poln kriznih razmišljanj in medijskega poročanja o regresiji, javno-zasebnem konfliktu in zavoženosti, ki samo še dodatno greni in razburja ljudi, ki se ne odločijo za uporabo miselnega filtra, s čimer bi zavarovali notranja občutja pred abstraktnim razmišljanjem. Če že želite piti ta kelih krize, potem si povejte in analizirajte vse, kar je v moči abstraktnega dojemanja. Lahko tuhtate in modrujete o tem, kdo dejansko pije in kdo plača, od katere politične ideje boste bolj razigrani in siti, lahko pa dodatno izbirate med tem, ali boste svojo življenjsko igro igrali in ne le gledali. Lahko tudi razpravljate o tem, kdo dela in Slovencem reže kruh in kdo ne, lahko se celo prerekamo o tem, da neko delo, četudi družboslovno, ne bi naenkrat imelo več svoje vrednosti. Celo šport je danes velik biznis in ljudje od tega tako ali drugače tudi živijo. Na misel mi pade npr. čistilka na barcelonskem stadionu Nou Camp. Ob misli na slovenske športne uspehe je očitno, da je šport tisti, ki namesto politike uresničuje rimski pomirjevalni duh kruha in iger, čeprav gre »na žalost« le za čustveno hrano. Metaforično gledano slavni nogometaš ali izvrstna smučarka ne dajeta kruha, ampak igre in zabavo – za določeno ceno. Zadnja nogometna stavna afera, ki jo preiskuje Europol, kaže, da gre pri »veri« v neko nogometno ekipo za navadno čustveno ironijo. Kaj je torej vaš vsakdanji kruh, v kaj vi verjamete? Mnogi pričakujete nek gospodarski in državni čudež, a brez prave vere in resnega osebnega delovanja tega ne bo. Lahko se strinjate s tistimi, ki v časopisih pišejo o tem, da se v Sloveniji ne splača delati in še sami nehate delati. V kolikor verjamete v to, boste morda res lahko ostali brez službe, kar pa še ne pomeni, da dela pri nas ni.
Kako igrate življenjsko igro?
Lahko tudi opazujete finančne in ekonomske kolumniste, kako se prerekajo z javnim sektorjem in sindikati ter primerjajo zasebne plače z javnimi. Mnogi (od gospodarstvenikov, politikov in ljudstva) trobijo v en rog, da je treba gospodarske metode vpeljati v politiko in državno upravo. Ob tem le-ti pozabljajo, da je cena dela (produkta, storitve) v gospodarstvu predvsem odvisna od trga, medtem ko se v javni upravi dodeli uradniški naziv, ki je merilo uradnikove plače. Firma, ki v krizi posluje z dobičkom, lahko zaposlenim izplačuje nagrade in delovno uspešnost. V državni upravi vsaj za zdaj to ni možno. Tisti, ki bo pridno in dobro delal, bo za »nagrado« dobil še več dela, in sicer namesto kakšnega uradnika z dolgim stažem in visokim nazivom. Garač bo dobil igro (misel na delo) in kruh (misel na gotovo plačo). Gre za problem odgovornosti – pri lenem, da ne dela dovolj in pri pridnem, da se ne ceni dovolj. Slovencem je v interesu (dober) javni servis, v slovenskih družbenih podsistemih (političnih, gospodarskih, vzgojno-izobraževalnih, družinskih, prostočasnih itd.) pa ves čas očitno dominira logika nacionalnega, skupnega in splošnega interesa, ki je ohromila občutek za uresničevanje posameznika oz. realizacijo zasebnega. Namesto stalnega prerekanja z javnim in ekonomijo nacionalnega interesa, se lahko tisti, ki vam je blizu klasična liberalna ekonomska misel in ki predpostavljate osebne in družbene relacije na temelju odgovornega posameznika ter njegove notranje integritete, konkretno zavzamete za zasebno pobudo, saj možnosti nikoli ne manjka (npr. primer vzgoje in izobraževanja). Ob tem ni zaman misel, da je merilo ustvarjanja človek in ne predznak javno oz. zasebno. In spet smo pri paradoksalni miselni konstrukciji kruha in iger, saj je na eni strani težava s predznaki v tem, da je javno in nacionalno neoporečno, medtem ko je na drugi strani država s svojimi sistemi dežurni krivec za vse kar se zgodi. Iz tega vrtinca bi pomagalo že manj jamranja, kako smo neoperativni in nezmožni ter kako je na tujem bolje. Vsak dan je možnost za odločitev, da se splača živeti, delati in verjeti. Stavite na trajne civilizacijske vrednote, ki presegajo dane politične in ideološke sisteme. Stavite nase, na odgovornega posameznika. Dana vam je možnost, da se kljub družinski in družbeni pogojenosti sami odločate, kako boste živeli, ko vstopate v zunanji svet in soustvarjate družbeno stvarnost.
Da bo lepše, si gre predstavljati, da je življenje igra. Kot majhen otrok se igraš z majhnimi avtomobilčki, kot odrasel človek pa z velikimi. Otroške igrače Barbik in Kenov zamenjajo prave družine. Igranje poklicev in uporaba namišljenega denarja zamenjajo resni posli in resnični denar. Otrok pri igri »kupca in prodajalca« z veseljem in optimizmom kupuje prodajno blago, zakaj tako ne bi storil tudi odrasel človek pri plačevanju položnic in kupovanju dobrin? Ne ideje, ampak vsak za delo zmožen in sposoben človek je odgovoren za lastni kruh, ne glede na katerikoli življenjski poziciji že igra.
Slika: www.moviebazaar.de
