Krščanstvo, znanost in Evropa

2

Ko je ob prvem maju današnji papež Benedikt XVI poveličal v blaženega svojega predhodnika  Janeza Pavla II, so mediji spet sprožili primerjavo med obema papežema. Nekateri zagovorniki  Benedikta so se pri tem spomnili njegovega odmevnega govora v Regensburgu leta 2006, v katerem se je pokazal kot branilec temeljev evropskega krščanstva in s tem temeljev Evrope. Ta  govor je za  nekatere (muslimane) sporen, mnogi pa ga štejejo kot  doslej sploh najboljšega v našem stoletju, in primerljivega z govorom Aleksandra Solženicina na Harwardu leta 1978. Posvečen je Zahodu in njegovim demonom.

Kaj je, in kaj postaja Evropa. Papež najprej  ponovi staro učenje, da je Evropa rezultat združitve starozaveznega verovanja, grške filozofije in rimskega prava. V ozadju teh treh sestavin sta vera in razum. Torej je Evropa v bistvu združitev vere in razuma, združitev, ki se danes marsikomu zdi nerazumljiva in nemogoča. In vendar si papež, kot vrhunski intelektualec upa reči, da »vsakršno rahljanje  medsebojne povezave med vero in razumom v Zahodni misli pomeni izgubljanje evropske identitete.«In naprej: »Zahod brez krščanstva, ki povezuje vero in razum ni več Zahod.«

Ločena vera in razum. Osamljeni ter od vere  ločeni  razum,  ki  je posledica precenjevanja znanosti in ideologije napredka, zanikanja vere in prevzemanja  njenega mesta (scientizem) se ali preveč napihuje in si pripisuje absolutno moč na vseh področjih človekovega udejstvovanja. Scientizem pogosto uporablja neustrezne naravoslovno znanstvene metode za reševanje družbenih vprašanj.  Njegovo kraljestvo je bila Evropa prejšnjega stoletja, najbolj krvavega in najbolj zločinskega v vsej njeni zgodovini. Ohlapno navezane na tak razum so zrasle različne ideologije, vendar so bile vse enako krvave.  Ob osamljenem razumu so ostala  človekova bistvena vprašanja: »Kdo sem? “Od kod prihajam?” “Kam grem?”neodgovorjena

Vera brez razuma se raztopi v sentimentalni humanizem, prav tako ni uporabna podlaga za racionalno razmišljanje, izgublja pa tudi evangeljsko moč. Niti oba  skupaj, nepovezana vera in razum tako podhranjena, nista sposobna argumentirane razprave o vprašanjih, ki niso čisto empirična.

Na začetku vsega sta Razum in svobodna Ljubezen. Po Benediktovem spoznanju, je treba na začetku vsega priznati  kreativni razum. Ne naključje, ampak Bog, Stvarnikov razum, ki izbira iz ljubezni. Ne kar tako, ampak iz ljubezni. Na začetku vsega je torej Stvarnik, svobodno ljubeči Razum.

Človek, svobodno in ljubeče bitje je kot zrcalna  božja podoba nosilec preslikanih božjih vrlin, torej  svobodno ljubečega razuma. Kot  razumsko in ljubeče bitje je  prebivalec dveh svetov: materialnega in duhovnega. Z razumom raziskuje oba svetova: v realnem svetu odkriva skrivnosti velikega in malega sveta ter skrivnosti življenja, v duhovnem svetu ljubezni pa išče Božjo in svojo podobo, se uči medsebojnega sožitja med ljudmi in naravo. Je iskalec resnice, posebno verske.

Naravoslovna znanost ne nasprotuje veri. In kaj pravi o tem naša »vsemogočna« (naravoslovna) znanost? Najbolj znani krščanski filozof prejšnjega stoletja, Jacques Maritain  trdi, da znanost že s tem, da sploh je, priznava obstoj stvariteljskega  Razuma, saj če narava ne bi bila narejena razumno in  razumljiva, znanosti sploh ne bi bilo. Einstein pa pravi: »Najlepše in najgloblje doživetje je v občutku mističnega. V tem je čar vsake prave znanosti. Vsakdo, ki mu je ta občutek tuj, ki se ne more čuditi in obstrmeti od  začudenja, je enako dober, kot mrtev. Vedeti, da to, kar ne moremo prijeti, v resnici obstaja in se kaže kot najvišja modrost in najbolj svetleča lepota, ki jo naše zakrnele fakultete razumejo le v primitivni obliki – to znanje, ta občutek sta v  središču prave religioznosti.«

Kaj pa statistični procesi? Če je torej svet urejen in so (fizikalni ) pojavi ponovljivi je to znak za delovanje stvariteljskega Razuma.  V svetu atomov pa so fiziki ugotovili, da so posamični pojavi neponovljivi in nepredvidljivi. Če npr. usmerimo zelo oslabljeni curek svetlobe tako, da na zaslon z  dvema odprtinama padajo osnovni delci svetlobe (fotoni) posamično, ne znamo napovedati  katero odprtino si bo foton zbral.(Lahko gre npr. pri desetih poskusih sedem krat zaporedno skozi eno odprtino in trikrat skozi drugo, drugič pa ravno obratno). Prehodi so statistično porazdeljeni, ta porazdelitev, ki je v našem primeru odvisna od razdalje med odprtinama (in pomeni, da je potek poskusa odvisen od njegove izvedbe, torej od opazovalca) pa za znanost ni skrivnost in jo zna celo napovedati. Statistična porazdelitev dogodkov  je  nekaterim  raziskovalcem pomenila dokaz za neobstoj Prvega Razuma. Poglejmo kaj o tem pravi Einstein: » Veliki začetni uspehi kvantne (atomske) fizike me ne morejo prepričati v  znanstveno igro s kocko…(da so procesi statistični op. F.C.) Absolutno sem prepričan, da bomo nekega dne prišli do teorije (danes je še ne poznamo op. F.C.), ko pri procesih ne bomo napovedovali samo verjetnosti, ampak posamezne dogodke. …. Bog se ne kocka.« Za Einsteina bodo torej kvantni pojavi statistični samo dokler ne  bomo poznali boljše teorije in za nekatere skeptike bo Stvariteljski Razum do tedaj  na prepihu. 

http://www.zenit.org/article-16955?l=english

http://en.wikiquote.org/wiki/Albert_Einstein

http://www.ewtn.com/library/THEOLOGY/JM2404.htp

Foto: Wikipedia

2 KOMENTARJI

  1. Človek ima v sebi več življen : razumsko, duhovno in čustveno. Pristop do znanosti, religioznosti, umetnosti,… se odvija v vseh treh nivojih človekovega življenja in tako tudi le ti dobijo iste tri dimenzije življenja.
    Problem nastopi, ko se te stvari v človekovem življejnju pomeša, oziroma se ne loči: kaj je razumsko , kej religiozno in kaj čustveno.
    Torej konfilikt med znanostjo in vero je napačen, če je znanost zgolj simbol za razum in vera zgolj simbol za duhovno. Vsako od zgoraj naštetih dejavnosti je portebno obravnavati znotrej sebe (svojih treh dimenzij). Tako pridemo do korektnih analiz, ko obravnavamo razum v veri, vero v razumu, če predposatvim čustveni svet kot konstanto.
    Seveda pa obstajajo presečne teme, kjer se vera in znanost razhajata.
    Tak primer konflikta se v sodobni družbi vidi tudi v priemru človekovih moralnih zdrsov, ki jih znanost pripisuje disfunkicji človekovih možgan. Človeku se na ta način jemlje dimenzijo svobodne volje, ki je podlaga za moralnost. Človekova dejanja niso več svobodna, ker so deternimirana zgolj z pravinim delovanjem možgan Kot da človek ne more več vzgojiti sebe, kot da je zgolj prepuščen na milost in nemilost delovanju svojega možganskega procesorja.

Comments are closed.