Krščanstvo prišteto med totalitarizme sem na različne načine v naših medijih srečal že večkrat. Nek komentator pa je za tovrstni napad na krščanstvo izrabil nekaj stavkov našega sodelavca Gregorja Greifa. Njegov stavek: “Neomajna in jasna (krščanska) identiteta nujno ne predpostavlja totalitarnosti (“nimajo namreč vsi vere” 2Tes 3,2), ampak sprejemanje različnosti”, je predelal v trdilni stavek. “Neomajna in jasna (krščanska) identiteta predstavlja prav totalitarizem in k temu Vatikan od nekdaj teži. Zato bi bilo potrebno spisek totalitarizmov v famozni deklaraciji EU dopolniti s katolicizmom, oziroma klerikalizmom.”
Ob zahtevi sem se zgrozil, saj obsodba EU velja za zločinska totalitarizma nacizem in komunizem, ne pa za vse pojave in institucije v zgodovini zahoda, od antike naprej, katerih delovanje lahko opišemo z besedo totalnost ali totalitarnost. Med take smemo šteti tudi krščanstvo, vendar je po zadnjem koncilu storjenih več korakov v smeri k vse bolj univerzalnemu krščanskemu nauku. Med temi koraki sta najbolj izraziti izjavi o zemeljski resničnosti ter o zveličanju nekristjanov in nevernih.
Pokoncilski nauk
Kategorija “zemeljskih resničnosti” pomeni človeku razumljive danosti in pojave v naravi, ki so bili začrtani ob stvarjenju in so danes enaki (npr. sile med atomi, sile med masami, naravni zakoni). To spoznanje krščanstva pomeni velik korak v smeri k razumevanju in sodelovanju z ateisti in naravoslovjem.
Stara trditev krščanstva da “izven Cerkve ni zveličanja”, je sama po sebi v nasprotju z učenjem, da je “Jezus Kristus Odrešenik vseh ljudi”. Nasprotje med tema dvema izjavama je odpravil pokoncilski nauk, da se lahko zveličajo tudi vsi drugi zemljani, če le spoštujejo navodila svoje vesti.
Če dodamo še obe temeljni zapovedi krščanstva: “Ne stori tega drugim, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili”, in (maksima) “stori drugim to, kar želiš, da bi drugi tebi storili”, moramo krščanstvo videti kot najbolj odprto skupnost, kot pravo nasprotje totalitarizma. Poleg tega papež nima divizij, ne taborišč, ne policije itd., torej je krščanstvo ne samo antitotalitaristično, ampak to, kar je že vedno bilo: odrešenjsko in bratsko.
Krščanstvo pri nas osovraženo
In vendar je pri nas krščanstvo ne samo nezaželeno, ampak osovraženo. Sovraštvo med levico in desnico, posebno s strani levice , je pred vojno z vsakim letom postajalo bolj in bolj strupeno. Višek je doseglo med komunistično revolucijo. V titovini pa je bilo krščanstvo na vse načine onemogočano. In zatirano.
Pričakovali smo, da bo po osamosvojitvi vse drugače, pa se je to uresničilo le delno. V slovenskih šolah še vedno ni verouka, česar skoraj ne najdemo v kaki evropski državi. Zaradi tega sta etika in morala pri nas na stranskem tiru. Kljub temu, da mnogi razumniki opozarjajo naša vodstva, ki so v večini leva, o potrebi, da se družba vzpostavi na etičnih osnovah, se nič ne spremeni. Poleg tega je iznakaženi socializem v Sloveniji zamenjal še bolj iznakaženi kapitalizem, ki nas vleče v gospodarski in moralni prepad, za katerega imajo največ zaslug tajkuni, ki izhajajo iz omrežja prejšnjih oblastnikov.
Tako Slovenci nismo zapadli v na splošno predvidljive težave kapitalističnega sistema, na katere nas je v imenu krščanstva opozoril priljubljeni papež (danes svetnik) Janez Pavel II, ko je v okrožnici »Stota obletnica, Centesimus annus, (CA)« potrdil, da Cerkev ceni demokratično ureditev. Demokracija se izkazuje za najboljšo možno obliko vladanja in udeleževanja državljanov v političnem življenju. Kot predstavnik »totalitarističnega Vatikana« pa opozarja, da današnje demokracije sicer načelno bazirajo na pravičnosti v smislu prava, zrela demokracija pa mora sloneti na pravičnosti in ljubezni. Samo pravičnost ni dovolj. Taka, zrela demokracija je celo za tradicionalne demokratične družbe v megleni prihodnosti, slovenska pa se skriva za daljnimi obzorji.
Celo za dosego navadne demokracije bi bilo potrebno, da bi postala Slovenija za krščanstvo bolj odprta. Šele tedaj bi se lahko zgledovali npr. s cvetočo Avstrijo, ki smo ji bili še pred desetletjem dokaj tesno za petami, danes pa smo veseli, da daje kruh mnogim našim, predvsem tudi mladim sodržavljanom. Najti v Sloveniji prijazen prostor za krščanstvo bo v tem procesu najtežja naloga. Pri tem se bo morala potruditi tako Cerkev kot katoličani, v veliki meri tudi država.
Zaključimo z mislijo vodje Centra za socialne študijev v Palermu Bartolomeja Sorgeja o katoliškem socialnem nauku: “Cerkev ne posega na tuja področja, ampak prispeva k resničnemu razvoju človeka, ko preko posredovanja učiteljstva želi s socialnim naukom ponovno uveljaviti celovito pojmovanje osebe, ko brani nedotakljivost človekove svobode in njegovih temeljnih pravic ter ga osvešča o njegovi presežni in nadnaravni vrednosti. Evangelizacija je dejansko najtesneje povezana z uveljavljanjem človekovega dostojanstva.”
