Krščanstvo naj pomaga pri izhodu iz krize

8
34

Zagotovo je na Slovenskem edino  mnenje, s katerim vsi soglašamo to, da kriza, ki nas je zadela, ni samo gospodarska, ampak tudi moralna. O tem, kolikšen delež krivde je na zmanjšanju poštenja, pa imamo vsak svoje mnenje. Če se že ne moremo zediniti o načinih reševanja krize v gospodarstvu ali v politiki, ni čudno, da se ne  moremo poenotiti pri morali. Še bolj pa se razlikujemo v predstavah o tem, kakšna naj bo pri tem vloga krščanstva.

Najbrž ni treba posebej povedati, da so slovenska mnenja o tem vprašanju v Evropi med najbolj razpršenimi. Ne samo po različnosti mnenja, Slovenija prednjači v EU tudi po sovraštvu do krščanstva, saj smo edina država EU, ki v šolskih programih nima verske vzgoje. V zvezi z moralo je najbolj pomemben odnos do krščanstva, katerega učenje vsebuje v veliki meri prav moralna pravila. Od desetih Mojzesovih zapovedi, ki jih je od judovstva prevzelo tudi krščanstvo, jih je sedem s področja morale (spoštuj starše, ne ubijaj, ne nečistuj, ne kradi, govori resnico, bodi zvest, ne bodi nevoščljiv). Prav s temi zapovedmi je mali judovski narod, kljub hudim preganjanjem, prebredel tri zgodovinska tisočletja, imena judovskih mislecev pa so vpisana v temelje Zahodne kulture. Krščanstvo je te zapovedi v dvajset stoletjih, skupaj z dragocenimi evangeljskimi nauki, razširilo med  dve milijardi današnjih zemljanov.

Levica je svoj odnos do krščanstva prenesla iz komunističnega sistema

Po osamosvojitvi in vpeljavi demokracije v Sloveniji ostaja vedno bolj odprto vprašanje, zakaj odnos levice do krščanstva v Sloveniji danes ni boljši, kot je bil v komunističnem sistemu. Sproščena je samo svoboda besede, vse drugo, predvsem večinski odnos medijev, pa je zabetoniran na sovražnih temeljih. Če se kdaj zgodi, da je zaradi lepšega, nekaj napisanega o krščanstvu z naklonjenostjo, je v naslednjem trenutku prekrito z navalom prispevkov, ki to poteptajo. Zadnje čase smo priča ostremu napadu na katoliško Cerkev kot institucijo, z zbiranjem podpisov za  strogo in sterilno ločitev Cerkve od države, čeprav je ta ločitev v praksi dovolj radikalna. Zreducirana je na delno prispevanje države za obnavljanje kulturnih spomenikov in na minimalno socialno podporo duhovnikom. Marsikateri levičar obžaluje, da komunistični sistem do krščanstva ni bil še bolj oster, saj bi danes veliko lažje  držali Cerkev  “v šahu”.

Glas prof. Vojana Rusa je ostal brez odmeva

Tako stanje resnično preseneča, še posebno, ko v knjigi (sicer) neortodoksnega ideologa jugoslovanskega socializma, prof. Vojana Rusa (zbornik Etika in morala v sodobni družbi 1997), bralec najde naslednja njegova pozitivna spoznanja o krščanstvu: “S krščanskimi evangeliji se je začela epoha postopne in najgloblje vrednostne revolucije deset tisoč letne hierarhične in nedemokratične družbene ureditve človeštva. Ta revolucija je še živa in njen pomen za človeštvo in zlasti za Evropo še raste. Antropološke, etične in socialne vrednote evangelijev so že dolgo del realnosti Evrope.”

In dalje: V evangelijskih stališčih ali podobah (zadnje vsebujejo povsem jasne antropološke ideje) je prisotna antropološka in humanistična misel, ki je vse do danes najbolj radikalna, ker vse do danes najgloblje prodre v bistvo človeka in v njegovo dobro: vsi ljudje (tudi vsi glavni nosilci prvotnega krščanskega gibanja) so večplastna bitja duha in telesa, misli in ljubezni, osebnosti in socialnosti (interesov, potreb, odnosov), ki v svojem najglobljem človeškem bistvu  nihajo med svojimi izrazitimi notranjimi nasprotji.

V uradnem krščanstvu ni borbenosti

Krščanstvo  se je tem evangeljskim naukom, v okviru človeške narave, prizadevalo čim bolj približati. V zgodovini napake kristjanov niso bile majhne, a vseeno je krščanstvota veliki evangeljski duh posredovalo nepopačenega in to vsem generacijam do danes. To velja tudi za slovensko Cerkev. O tem pričajo npr. besede velikega pokojnika, nadškofa Alojzija Šuštarja, ob sklepu pastoralnega občnega zbora 22. Oktobra 1988: “Poslani smo za oznanjevanje in za pričevanje z življenjem. (Nadškof Šuštar je imel, pred smrtjo, zaradi klečanja pri molitvah, na kolenih rane). Tako pričevanje v življenju se mora pokazati v poštenosti, dobroti, ljubezni, medsebojni pomoči, pa tudi v pogumu in v vedrem pogledu v prihodnost, ko z zaupanjem sprejemamo in prevzemamo nalogo, ki nam jo daje Kristus. Bodimo vredni časov in nalog, ne bodimo majhni in malenkostni, temveč velikodušni in veliki v svojih načrtih, odločitvah in dejanjih!”

Tudi njegov sedanji naslednik nadškof, Anton Stres se je odpovedal mladostni zagnanosti in pristal v svetišču krščanske ljubezni. Na letošnjem srečanju sodelavcev Karitasa je povedal: “Kristjani smo poklicani, da v našem tako razdeljenem in sprtem svetu pričujemo za to ljubezen, ki edina ustvarja med nami edinost. Za to ljubezen pričujemo s svojim življenjem in s svojo besedo. A najmočnejše in najbolj prepričljivo in verodostojno pričevanje je naša dejavna ljubezen.”

V tem duhu je tudi njegova reakcija na zahteve po ostrejši ločitvi Cerkve od  države. Na svojem predavanju v Novi Gorici je dejal: “V katoliški Cerkvi besede ločitev nimamo radi, ker največkrat pomeni tudi spor in neprijaznost“. Ljubše mu je, če rečemo medsebojna neodvisnost in samostojnost. „Gre za to, da imata obe ustanovi, (Cerkev in država), ki sta zelo pomembni za življenje državljanov in imata za svoje člane iste ljudi, prijazen odnos, da druga drugo podpirata pri skupnih ciljih. Da sodelujeta.“ Saj od države, po njegovih besedah ni ločena samo Cerkev, ampak vsa civilna družba. Zato nadškof Stres od države pričakuje, da bo Cerkvi  prihajala naproti tako, kakor prihaja ostali civilni družbi.

Foto: Bolha.com

8 KOMENTARJI

  1. Iz tega zapisa je mogoče razbrati, da avtor meni, da ima RKC ekskluzivno pravico do posedovanja in posredovanja krščanskega etičnega sporočila. Še bolj plastično: RKC = krščanstvo.
    Hvalabogu, temu ni tako! Krščanstvo je nedvomno pozitiven etični nauk, RKC pa je pridobitniško-politična multinacionalka, ki si je ta nauk prisvojila in ga precej spremenila za doseganje lastnih sebičnih ciljev. Ljudje so jo zdaj končno spregledali, zato je v izjemno hudi krizi.

    • Zanimiv zaključek ste potegnili, gospod Janko. Vendar v teh krajih in časih se krščanstvo razglaša v glavnem preko katoliške Cerkve. Kje drugje je seveda drugače.

  2. In lisica naj kokoši vodi iz kokošnjaka.

    “…saj smo edina država EU, ki v šolskih programih nima verske vzgoje.”

    Seveda jo ima. Imenuje se Verstva in etika. In potem nam bo krščanski lažnivec pridigal o morali. haha

  3. Krščanstvo ni pomoč na poti iz krize, krščanstvo je pot iz krize.
    Trop pingvinov v mrazu preživi, tako da pingvini stalno krožijo, zunanji pri notranjosti in notranji navzven. enako velja za čebele v panju pozimi. Tega ravnanja je človevek v družbi nesposoben. Tisti na toplem niso sposobni odstopiti protora drugim, ker ne dojamejo, da bo tudi sami zmrznili. Človekova skorumpirana narava mu preprečuje izhod iz krize.
    S temeljnim priznanjem izvirnega greha krščanstvo sprejme bistvo problema. Ko je diagnoza pravilo postavljenja se zdravljenje lahko prične. Pot je samo ena in zdravilo ni gradnja na lastni korompirani naravi, marveč na sprejemanju božjega živenja ,ki nas popelje take kot smo, v nov svet.
    Človeštvo je v premanetni krizi in kristjan lahko živi z njo, ker se zaveda ,da je ta posledica skorumpirane narave. Kirstjan ne goji iluzij, da bi lahko bilo drugače, edino kar ve je, da je lahko on drugačen.

  4. Slovenska RKC naj uporabi svojo notranjo moč, da ne bomo vsak pol leta brali mariborske cerkvene pornografske T-2 in finančne afere, brez pravega moralnega epiloga.

  5. Krščanstvo je za mene nedvomno vera, ki odgovarja na osnovne človekove potrebe, ki so na prvem mestu potreba po smislu, po varnosti, svobodi, zasebnosti, zaupanju vase in v sobivajoče.
    Preziranje ali omaloževanje teh potreb vodi v bivanjsko tesnobo, strah pred drugimi, odtujenost samega sebi… Posledice teh strahov so depresija, homofobnost, agresivnost in podlaga za vse zločine proti človeštvu, kot smo jim bili priče v udejanjenih kolektivizmih dvajsetega stoletja.
    Mislim, da je odddaljevanje od vero človeštvo vedno vodilo v krizo. Najboljše pričevanje o tem so izumrle civilizacije, najbolj dosledno pa nam to predstavijo zgodovinske knjige Svetega pisma. Kriza je zelo prizadela tudi našo družbo. Cerkev kriviti zanjo je seveda popolnoma nesmiselno.
    Kriza je splošna izguba vere, ki se kaže domala na vsakem koraku, tudi v cerkvi sami.
    Rešitev ne bo prineslo iskanje krivcev zanjo temveč posamezniki, ki nesebično v luči božjega razodetja pogumno odgovorijo na božji klic in potrebe tistih, ki si sami ne morejo pomagati. Med temi pogumnimi so tudi nekateri politiki, ki svoje delo opravljajo pošteno in kljub nasprotovanju medijev vztrajajo v dobrem. Večino njih narod spozna in začne ceniti šele leta po njihovi smrti.
    Bleferji pridejo do slave z raznimi spletkami in podkupovanji a to ne obrodi trajnejših sadov. Laž ima kratke noge, le da narod dostikarat veliko stane, žal prevečkrat tudi dragocenih življenj.
    Zato se zatecimo k molitvi za zdravo pamet, da bomo lahko prepoznali znamenja časov in tiste, ki med nas prihajajo z dobrimi nameni in preoznali tiste vovkove, ki jih mediji prikazujejo v bleščečih ovčjih kožuhih.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite