Če je po eni strani izredna milost, da imamo Slovenci svojo državo, pa je po drugi vsaj tolikšna tudi milost, da jo Ustava opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno, v kateri je zagotavlja svoboda prepričanja, vere in govora.
Čudež slovenske države
Ko se človek ozre po svetu, hitro ugotovi, da je ogromen razkorak med številom ljudstev in držav. Če vzamemo, da je jezik eden od ključnih razpoznavnih znamenj narodne pripadnosti – seveda so izjeme npr. Judi – potem je vsaj toliko ljudstev, kolikor je jezikov. Teh pa je okoli sedem tisoč. Vsa ta ljudstva živijo v samo 195 državah. V Beninu (11,3 milijona prebivalcev) je npr. 56 domačih jezikov, na Salomonovih otokih (660.000 prebivalcev) blizu 80. Da se lahko državljani sporazumevajo in država deluje, so prevzeli kolonialni jezik: prvi francosko, drugi angleško. Samo v teh dveh deželah je torej okoli 140 ljudstev, ki nimajo svoje države, na svetu pa skoraj sedem tisoč. Ob teh številkah se Slovenci zavemo, kakšna milost je imeti svojo državo in da se ta imenuje po svojem narodu – Slovenija – in »temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe« (3. člen Ustave).
Prav tako so mnogo večja ljudstva brez svoje države in zatirana: Kurdov je med 30 in 45 milijoni, pa jih sosednji Turki, Arabci in Iračani ne priznajo; od desetih milijonov Ujgurov jih imajo danes kitajske komunistične oblasti dober milijonov v prevzgojnih koncentracijskih taboriščih enakovrednih Golemu otoku.
Vsega tega se velja spomniti ob prihajajočem Dnevu državnosti, 25. junija, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili namreč sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Ne glede na to, da sta bila osamosvojitev in zamenjava totalitarnega enopartijskega režima z demokratičnim izpeljana zakonito in mirno, tega centralistični komunistični režim ni mogel prenesti. Njegova vojska je z vso silo udarila po samostojni Sloveniji, da bi jo uničila. Toda volja do svobode in odpor Slovencev sta bila premočna, tako da so morale okupatorske sile Slovenijo po nekaj mesecih zapustiti in so svojo krvavo rihto nadaljevale južno od nas. Od tam so kmalu deset tisoči pribežali v osvobojeno Slovenijo, ki jih je gostoljubno sprejela in oskrbela.
Čudež demokracije
Velja ponoviti, da je naša država po Ustavi demokratična, pravna in socialna. Kot kaže praksa, so to načela, ki jih ni lahko prevesti v redno delovanje države in vsakdanje življenje. Še zlasti se jih oblast zelo trudi izigravati – pomislimo le na ignoriranje razsodb Ustavnega sodišča –, vendar se vedno najdejo tudi ljudje, ki si na podlagi teh načel upajo opozarjati in protestirati proti tem zlorabam. Dejstvo je namreč, da smo med tistimi redkimi državami na svetu, kjer so mirni protesti mogoči. Te dni gledamo, kako komunistične oblasti kruto obračunavajo z zagovorniki osnovnih človekovih pravic v Hong Kongu, islamistični Erdogan ima nabito polne zapore v Turčiji, o kaki svobodi izražanja ni mogoče govoriti v arabsko-islamskem svetu z izjemo Tunizije, morda še Maroka. Ruski svet s svojimi sateliti se vdaja bizantinskemu cezaropapizmu, ko vsake »volitve« prinesejo na prestol nekdanjega agenta KGB. Skratka, demokracija ni samoumevna!
Demokratični pokazatelj (Democratic Index) obravnava 167 držav in jih deli v štiri kategorije:
- polna demokracija (1-20),
- pomanjkljiva demokracija (21-75),
- mešani režimi (76-114) in
- avtoritarni režimi (115-167).
Po lanskih meritvah je Slovenija v kategoriji »pomanjkljiva demokracija« in si z Litvo deli 36. mesto. To v svetovnih razmerjih niti ni tako slabo, vendar je ta dosežek naših politikov v primerjavi z dosežkih naših športnikov, gospodarstvenikov in znanstvenikov v svetovnem merilu precej podpovprečen, kvečjemu drugorazreden.
Eno je govoričenje naših politikov, še zlasti oblastnikov, o njihovi demokratičnosti, drugo pa so njihovi rezultati, ocena: pomanjkljivo demokratični. Zato se v zvezi s tem zastavlja vrsta vprašanj.
Bi pomanjkljivo sposobnemu zdravniku zaupali, da vas operira? Zakaj dovoljujemo in omogočamo, da nas vodijo pomanjkljivi demokrati? Ali zato, ker smo sami takšni? Verjetno je več možnosti, da nas bodo vodili polnokrvni demokrati, ko bo takšna tudi večina slovenskih državljanov in bodo malikovalci totalitarca Tita in jugonostalgiki v manjšini. Zato pa je potrebna vsaj dvojna sprememba miselnosti. Prva zadeva odnos do totalitarne komunistične preteklosti in njenih vrednot, drugi pa za uskladitev z vrednotami, s katerimi je zahodno krščanstvo zgradilo zahodno civilizacijo kot matrico demokracije.
V suženjstvo zakleti
Po čem drugem naj ljudje presojajo režime, kakor po njihovih delih … in po njihovem koncu. Konec dober, vse dobro, pravi ljudska modrost. Če je v povedanem zrno resnice, potem je moralo biti nekaj hudo narobe s Titovim komunističnim režimom, ki se je končal v krvi in uničevalnih taboriščih, pač tako, kakor se je sicer tudi začel. V tem se razlikuje od sovjetskega režima, ki mu je zmanjkalo sape tako rekoč v postelji in ne v bojnih jarkih. Zato titoističnemu režimu ne delamo krivice, če mu nastavimo sovjetsko ogledalo, in to ob pomoči nobelovke (2015) Svetlane Aleksijevičeve.
Beloruska pisateljica ugotavlja, da je imel »komunizem blazen načrt: spremeniti človeštvo samo, ne le družbe. In to je dejansko delovalo. Iz marksistično-leninističnega laboratorija je prišel nov tip človeka: homo sovieticus.« Nastal je v taboriščnem okolju in državljanski vojni, svojo predstavo o dobrem in zlu, o herojih in izdajalcih je izdelal v stalnem vsestranskem spopadanju s »sovražniki« in zato zanosno izgovarjal besede: eliminirati, likvidirati. Srce »novega človeka« je bilo polno sovraštva, zavisti, praznoverja. Režim mu je dal novo preteklost, v katero je verjel in se zanjo boril. Čistke so postale zmage nad reakcijo in izdajalci, korak naprej v svetlo prihodnost (tu je težko ne pomisliti na Zvezo združenj borcev za vrednote NOB).
Še bi lahko sledili Nobelovki, a vse to je znano, pomembna je njena strahotna ugotovitev: »Resnična tragedija homo sovieticusa je v tem, da se svojega stanja ni zavedal, da je bil zanj popolnoma slep.« Pisateljica pravi zase, da tako kakor drugi tudi sama ni videla svoje »sužnosti«, še več, rada je bila »sužnja« in ji je bilo »zelo hudo, ker sta se revolucija in državljanska vojna zgodili pred njenim časom«.
Ostajamo v »suženjstvo zakleti« in do demokratične osvoboditve je še daleč!
Prvi vzrok pomanjkanja demokracije pri nas je prav v tem, da se velika večina ljudi ne zaveda, kako v temeljih jih je komunizem spremenil. Če ponovimo za Nobelovko: ne zavedajo se svoje sužnosti in radi so sužnji. Naš režim še naprej goji to stanje duha na vse mogoče načine, najbolj odkrito z medijsko propagando, idealiziranjem komunistične preteklosti, pretanjenim diskreditiranjem demokracije in dajanjem v nič upor proti totalitarizmu in vojno za samostojno in demokratično Slovenijo. Domoljubje in narodno zavest se prikazuje kot nekaj zavrženega, nečloveškega in nehumanega, kot nacizem in fašizem. Ostajamo v »suženjstvo zakleti« in do demokratične osvoboditve je še daleč!
Krščanstvo: podstat demokracije
Drugi korak k tej osvoboditvi pa je ponovno odkritje in sprejemanje demokratične vrednostne podstati. To pa je nesporno zahodno krščanstvo. Več razlogov je botrovalo pozabi ali zanikovanju tega dejstva. V zadnjem stoletju so v tem prednjačili nedemokratični režimi, ki so v zahodnem krščanstvu prepoznali svojega edinega pravega sovražnika. Mnogi dobronamerni so se spotikali ob klerikalizem. Ta je namreč večkrat zasenčil evangeljsko sporočilo in vrednote in bil deležen upravičenih kritik in zavračanja. A tem kritikom se je zgodilo to, da so zaradi premajhne kritičnost do svojih pogledov s klerikalizmom zavrgli tudi krščanstvo samo. Zaradi drevesa niso videli gozda.
Da gre za usodno pomoto, je dovolj že pogled na demokratičnega pokazatelja. V oči namreč bode dejstvo, da so v demokratičnem okviru, polnem ali pomanjkljivem, države zahodne civilizacije in še nekaj drugih, vse druge pa prisegajo na druge civilizacije in z njimi povezane religije. Več kakor očitno je, da tisto, po čemer se zahodna civilizacija razlikuje od drugih, je njen navdih, duh, ta pa je, naj je to komu všeč ali ne, zahodno krščanstvo. Na to opozarja danes vse več kritičnih in neobremenjenih zgodovinarjev, ki jim strokovna poštenost ne dopušča, da bi dejstva prirejali, ignorirali ali razlagali ideološko.
Ne nazadnje, že vse prejšnje stoletje je tudi vodstvo Katoliške cerkve poudarjalo, kako v duhu krščanskega vrednostnega kompasa ni sprejemljiva nobena ozkosrčnost, izključevanje, sebičnost, ne individualna ne kolektivna. V poslanici za letošnji svetovni misijonski dan, objavljeni na binkošti, se je papež Frančišek spomnil stoletnice apostolskega pisma svojega daljnega predhodnika Benedikta XV.
»Splošnost odrešenja, ki ga Bog podarja v Jezusu Kristusu, je spodbudila Benedikta XV., da je zahteval, naj se preseže sleherno nacionalistično in etnocentrično zapiranje […] V svojem apostolskem pismu Maximum illud je spomnil, kako morajo kristjani zaradi vesoljnega božanskega poslanstva Cerkve izstopiti iz izključujoče pripadnosti svoji domovini in svojemu rodu. Prav tako je treba prerasti sleherno neprimerno etnično in cerkveno vmešavanje, ko se kakšna kultura in skupnost odpira odrešenjski novosti Jezusa Kristusa.«
Sekularistični fundamentalizem resna grožnja za demokracijo
Če smo na začetku opozorili na sodobne avtoritarne režime, ki se načrtno borijo proti demokraciji, pa papež Frančišek zelo upravičeno opozori na resno grožnjo ki jo za demokracijo in vesoljno bratstvo predstavlja sekularistični fundamentalizem.
»Ko preplavljajoča sekularizacija postane očitno in kulturno pogojeno zavračanje dejavnega Božjega očetovstva v naši zgodovini, preprečuje, da bi se sleherno pristno bratstvo izražalo v vzajemnem spoštovanju življenja vsakega človeka. Brez Boga Jezusa Kristusa se sleherna različnost zvede na peklensko grožnjo in s tem povsem onemogoča kakršno koli bratsko gostoljubje in rodovitno enotnost človeškega rodu.«
