Človekoljubnost: temelj državnosti in civiliziranosti

8
948

Če je po eni strani izredna milost, da imamo Slovenci svojo državo, pa je po drugi vsaj tolikšna tudi milost, da jo Ustava opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno, v kateri je zagotavlja svoboda prepričanja, vere in govora.

Čudež slovenske države

Ko se človek ozre po svetu, hitro ugotovi, da je ogromen razkorak med številom ljudstev in držav. Če vzamemo, da je jezik eden od ključnih razpoznavnih znamenj narodne pripadnosti – seveda so izjeme npr. Judi – potem je vsaj toliko ljudstev, kolikor je jezikov. Teh pa je okoli sedem tisoč. Vsa ta ljudstva živijo v samo 195 državah. V Beninu (11,3 milijona prebivalcev) je npr. 56 domačih jezikov, na Salomonovih otokih (660.000 prebivalcev) blizu 80. Da se lahko državljani sporazumevajo in država deluje, so prevzeli kolonialni jezik: prvi francosko, drugi angleško. Samo v teh dveh deželah je torej okoli 140 ljudstev, ki nimajo svoje države, na svetu pa skoraj sedem tisoč. Ob teh številkah se Slovenci zavemo, kakšna milost je imeti svojo državo in da se ta imenuje po svojem narodu – Slovenija – in »temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe« (3. člen Ustave).

Prav tako so mnogo večja ljudstva brez svoje države in zatirana: Kurdov je med 30 in 45 milijoni, pa jih sosednji Turki, Arabci in Iračani ne priznajo; od desetih milijonov Ujgurov jih imajo danes kitajske komunistične oblasti dober milijonov v prevzgojnih koncentracijskih taboriščih enakovrednih Golemu otoku.

Vsega tega se velja spomniti ob prihajajočem Dnevu državnosti, 25. junija, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili namreč sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Ne glede na to, da sta bila osamosvojitev in zamenjava totalitarnega enopartijskega režima z demokratičnim izpeljana zakonito in mirno, tega centralistični komunistični režim ni mogel prenesti. Njegova vojska je z vso silo udarila po samostojni Sloveniji, da bi jo uničila. Toda volja do svobode in odpor Slovencev sta bila premočna, tako da so morale okupatorske sile Slovenijo po nekaj mesecih zapustiti in so svojo krvavo rihto nadaljevale južno od nas. Od tam so kmalu deset tisoči pribežali v osvobojeno Slovenijo, ki jih je gostoljubno sprejela in oskrbela.

Čudež demokracije

Velja ponoviti, da je naša država po Ustavi demokratična, pravna in socialna. Kot kaže praksa, so to načela, ki jih ni lahko prevesti v redno delovanje države in vsakdanje življenje. Še zlasti se jih oblast zelo trudi izigravati – pomislimo le na ignoriranje razsodb Ustavnega sodišča –, vendar se vedno najdejo tudi ljudje, ki si na podlagi teh načel upajo opozarjati in protestirati proti tem zlorabam. Dejstvo je namreč, da smo med tistimi redkimi državami na svetu, kjer so mirni protesti mogoči. Te dni gledamo, kako komunistične oblasti kruto obračunavajo z zagovorniki osnovnih človekovih pravic v Hong Kongu, islamistični Erdogan ima nabito polne zapore v Turčiji, o kaki svobodi izražanja ni mogoče govoriti v arabsko-islamskem svetu z izjemo Tunizije, morda še Maroka. Ruski svet s svojimi sateliti se vdaja bizantinskemu cezaropapizmu, ko vsake »volitve« prinesejo na prestol nekdanjega agenta KGB. Skratka, demokracija ni samoumevna!

Demokratični pokazatelj (Democratic Index) obravnava 167 držav in jih deli v štiri kategorije:

  1. polna demokracija (1-20),
  2. pomanjkljiva demokracija (21-75),
  3. mešani režimi (76-114) in
  4. avtoritarni režimi (115-167).

Po lanskih meritvah je Slovenija v kategoriji »pomanjkljiva demokracija« in si z Litvo deli 36. mesto. To v svetovnih razmerjih niti ni tako slabo, vendar je ta dosežek naših politikov v primerjavi z dosežkih naših športnikov, gospodarstvenikov in znanstvenikov v svetovnem merilu precej podpovprečen, kvečjemu drugorazreden.

Eno je govoričenje naših politikov, še zlasti oblastnikov, o njihovi demokratičnosti, drugo pa so njihovi rezultati, ocena: pomanjkljivo demokratični. Zato se v zvezi s tem zastavlja vrsta vprašanj.

Bi pomanjkljivo sposobnemu zdravniku zaupali, da vas operira? Zakaj dovoljujemo in omogočamo, da nas vodijo pomanjkljivi demokrati? Ali zato, ker smo sami takšni? Verjetno je več možnosti, da nas bodo vodili polnokrvni demokrati, ko bo takšna tudi večina slovenskih državljanov in bodo malikovalci totalitarca Tita in jugonostalgiki v manjšini. Zato pa je potrebna vsaj dvojna sprememba miselnosti. Prva zadeva odnos do totalitarne komunistične preteklosti in njenih vrednot, drugi pa za uskladitev z vrednotami, s katerimi je zahodno krščanstvo zgradilo zahodno civilizacijo kot matrico demokracije.

V suženjstvo zakleti

Po čem drugem naj ljudje presojajo režime, kakor po njihovih delih … in po njihovem koncu. Konec dober, vse dobro, pravi ljudska modrost. Če je v povedanem zrno resnice, potem je moralo biti nekaj hudo narobe s Titovim komunističnim režimom, ki se je končal v krvi in uničevalnih taboriščih, pač tako, kakor se je sicer tudi začel. V tem se razlikuje od sovjetskega režima, ki mu je zmanjkalo sape tako rekoč v postelji in ne v bojnih jarkih. Zato titoističnemu režimu ne delamo krivice, če mu nastavimo sovjetsko ogledalo, in to ob pomoči nobelovke (2015) Svetlane Aleksijevičeve.

Beloruska pisateljica ugotavlja, da je imel »komunizem blazen načrt: spremeniti človeštvo samo, ne le družbe. In to je dejansko delovalo. Iz marksistično-leninističnega laboratorija je prišel nov tip človeka: homo sovieticus.« Nastal je v taboriščnem okolju in državljanski vojni, svojo predstavo o dobrem in zlu, o herojih in izdajalcih je izdelal v stalnem vsestranskem spopadanju s »sovražniki« in zato zanosno izgovarjal besede: eliminirati, likvidirati. Srce »novega človeka« je bilo polno sovraštva, zavisti, praznoverja. Režim mu je dal novo preteklost, v katero je verjel in se zanjo boril. Čistke so postale zmage nad reakcijo in izdajalci, korak naprej v svetlo prihodnost (tu je težko ne pomisliti na Zvezo združenj borcev za vrednote NOB).

Še bi lahko sledili Nobelovki, a vse to je znano, pomembna je njena strahotna ugotovitev: »Resnična tragedija homo sovieticusa je v tem, da se svojega stanja ni zavedal, da je bil zanj popolnoma slep.« Pisateljica pravi zase, da tako kakor drugi tudi sama ni videla svoje »sužnosti«, še več, rada je bila »sužnja« in ji je bilo »zelo hudo, ker sta se revolucija in državljanska vojna zgodili pred njenim časom«.

Ostajamo v »suženjstvo zakleti« in do demokratične osvoboditve je še daleč!

Prvi vzrok pomanjkanja demokracije pri nas je prav v tem, da se velika večina ljudi ne zaveda, kako v temeljih jih je komunizem spremenil. Če ponovimo za Nobelovko: ne zavedajo se svoje sužnosti in radi so sužnji. Naš režim še naprej goji to stanje duha na vse mogoče načine, najbolj odkrito z medijsko propagando, idealiziranjem komunistične preteklosti, pretanjenim diskreditiranjem demokracije in dajanjem v nič upor proti totalitarizmu in vojno za samostojno in demokratično Slovenijo. Domoljubje in narodno zavest se prikazuje kot nekaj zavrženega, nečloveškega in nehumanega, kot nacizem in fašizem. Ostajamo v »suženjstvo zakleti« in do demokratične osvoboditve je še daleč!

Krščanstvo: podstat demokracije

Drugi korak k tej osvoboditvi pa je ponovno odkritje in sprejemanje demokratične vrednostne podstati. To pa je nesporno zahodno krščanstvo. Več razlogov je botrovalo pozabi ali zanikovanju tega dejstva. V zadnjem stoletju so v tem prednjačili nedemokratični režimi, ki so v zahodnem krščanstvu prepoznali svojega edinega pravega sovražnika. Mnogi dobronamerni so se spotikali ob klerikalizem. Ta je namreč večkrat zasenčil evangeljsko sporočilo in vrednote in bil deležen upravičenih kritik in zavračanja. A tem kritikom se je zgodilo to, da so zaradi premajhne kritičnost do svojih pogledov s klerikalizmom zavrgli tudi krščanstvo samo. Zaradi drevesa niso videli gozda.

Da gre za usodno pomoto, je dovolj že pogled na demokratičnega pokazatelja. V oči namreč bode dejstvo, da so v demokratičnem okviru, polnem ali pomanjkljivem, države zahodne civilizacije in še nekaj drugih, vse druge pa prisegajo na druge civilizacije in z njimi povezane religije. Več kakor očitno je, da tisto, po čemer se zahodna civilizacija razlikuje od drugih, je njen navdih, duh, ta pa je, naj je to komu všeč ali ne, zahodno krščanstvo. Na to opozarja danes vse več kritičnih in neobremenjenih zgodovinarjev, ki jim strokovna poštenost ne dopušča, da bi dejstva prirejali, ignorirali ali razlagali ideološko.

Ne nazadnje, že vse prejšnje stoletje je tudi vodstvo Katoliške cerkve poudarjalo, kako v duhu krščanskega vrednostnega kompasa ni sprejemljiva nobena ozkosrčnost, izključevanje, sebičnost, ne individualna ne kolektivna. V poslanici za letošnji svetovni misijonski dan, objavljeni na binkošti, se je papež Frančišek spomnil stoletnice apostolskega pisma svojega daljnega predhodnika Benedikta XV.

»Splošnost odrešenja, ki ga Bog podarja v Jezusu Kristusu, je spodbudila Benedikta XV., da je zahteval, naj se preseže sleherno nacionalistično in etnocentrično zapiranje […] V svojem apostolskem pismu Maximum illud je spomnil, kako morajo kristjani zaradi vesoljnega božanskega poslanstva Cerkve izstopiti iz izključujoče pripadnosti svoji domovini in svojemu rodu. Prav tako je treba prerasti sleherno neprimerno etnično in cerkveno vmešavanje, ko se kakšna kultura in skupnost odpira odrešenjski novosti Jezusa Kristusa.«

Sekularistični fundamentalizem resna grožnja za demokracijo

Če smo na začetku opozorili na sodobne avtoritarne režime, ki se načrtno borijo proti demokraciji, pa papež Frančišek zelo upravičeno opozori na resno grožnjo ki jo za demokracijo in vesoljno bratstvo predstavlja sekularistični fundamentalizem.

»Ko preplavljajoča sekularizacija postane očitno in kulturno pogojeno zavračanje dejavnega Božjega očetovstva v naši zgodovini, preprečuje, da bi se sleherno pristno bratstvo izražalo v vzajemnem spoštovanju življenja vsakega človeka. Brez Boga Jezusa Kristusa se sleherna različnost zvede na peklensko grožnjo in s tem povsem onemogoča kakršno koli bratsko gostoljubje in rodovitno enotnost človeškega rodu.«

8 KOMENTARJI

  1. Velik izziv političnih vodstev evropskih držav, ustanovljenih na pretežno enonacionalnih osnovah, je, kako vzdrževati ravnovesje med ohranjanjem nacionalnih vrednot (jezik, kultura in tradicija), na katerih je bila nacionalna država kot entiteta utemeljena, ter med  sprejemanjem in vključevanjem vrednot predstavnikov različnih narodov, ki so in še bodo postali državljani iste državne entitete.
    Meja med tem, da bi politika zašla v pretirano enonacionalno obrambo ali pa v skrajni multikulturalizem, ki spodkopava temelje narodne pripadnosti, je zelo tanka.

    Bratsko gostoljubje in rodovitna enotnost človeškega rodu? Da, ljudje bi morali biti ciljno naravnani v to smer, človekoljubje je najboljši smerokaz za dosego tega cilja.
     
    A kdo ve, na kakšne in na koliko stranpoti bo človeštvo še zašlo na poti do tega cilja…

  2. Poanto dobrega zapisa gospoda Ocvirka vidim v stavku: “…nas bodo vodili polnokrvni demokrati, ko bo takšna tudi večina slovenskih državljanov…”
    Nam nič ne pomaga, če se posmehujemo Šarčevemu vaškemu klovnovstvu na resni politični sceni, Cerarjevi jokavosti, da se je vse zarotilo proti njemu, izključevalski koaliciji z manirami kravjih kupčij, pojav hitro pokvarljivih instančnih strank s kratkim rokom uporabnosti itd., itd. Zakaj se nam to dogaja? Ker to slovenski državljani s katastrofalno nizko politično kulturo dovoljujemo. Ker je naša demokracija samo formalna, navidezna. Volitve, zlasti pa njihova abstinenca, so samo zunanji odraz demokratičnega deficita. Trdo bo treba delati, da se izvlečemo iz te tranzicijske mlakuže. V razvoju demokracije se žal ne da delati preskokov. Preveč ovir je nastajalo petdeset let – največ v naših glavah.

  3. Škoda, da ne razvijamo republiko. Demokracija je stranska stvar. Bog nam bo še Šarce pošiljal, če bomo kar naprej tako sprti med sabo. Vsak z vsakim, ne samo med opozicijo in pozicijo, čeprav niti med tema dvema ne divja vojna. Boljševiška demokracija je na obeh straneh. Desnica bi najraje prislila volilce, da glasujejo zanjo. Če pa ne bi, pa naj vse crkne, si mislijo. To ni način, to ni državotvornost, to ni skrb za narod.

  4. Da, posledica nezavedanja, kako jih je komunizem zavedel in prikrivanje, da jih še zavaja in da ima ta namen še poglobiti, gre eno z drugim, zato tak bes, ko se kaj razkrije, da to ne bi prišlo v zavedanje, v zavest! Zato tudi uvaja sovražni govor za stvari, ki to razkrivajo od prej in sedaj, ki razkrivajo, da je “novorek” jezik-orodje laži, da lahko ostajajo “v suženjstvo zakleti”. Že “krščanski” socialist Kocbek je vse razumel in vse razumel narobe, ko je kot kristjan stopil na stran antikristicizma. Če kdo ne razume, da je to res, dokazuje tudi to, da so mu slednji postavili spomenik!
    Praksa kaže, da je pri nas mešani režim in sedaj je od te generacije, ki prihaja odvisno alise bo pustila peljati žejno čez vodo , tudi uradno v totalitarizem ali bo vzela stvari v svoje roke in končno uvedla demokracijo uravnoteženega stanja, kjer različne politične opcije kontrolirajo ena drugo tako, da volivci zaupajo oblast bolj demokratičnemu in uspešnemu.
    Verske skupnosti, katerih vera temelji na podlagi istega Boga, so dolžne iskati ekumenizem – kar jih združuje in ne kar jih odvrača. Tudi kristjani in musimani. Vsak boj enega proti drugemu ponuja razpoke, v katere zabijajo uničujoče kline nedemokratične ideologije, zlasti sekularizma.

    • Ne vem, če so politiki pripravljeni med seboj biti na odru, prepuščeni nam na izbiro… To je pa nekoliko naivna demokracija. Da bi politiki bili ljudem za klovne, kdo je uspešnejši, kdo bolj demokratičen. Potem je pa že bolj realna trenutna slika.

  5. Tako je, kot je avtor opisal. Demokratičen pomeni biti svoboden in odgovoren. Tega v tej deželi mnogi niso sposobni. Še več, ne želijo biti. Radi so “sužnji”, da z njimi upravljajo drugi. Izgovarjajo se na vse mogoče. Na boga, da on tako hoče, na to, da si to zaslužimo, da je tako najbolje itd., samo da jim ni treba sprejeti odgovornosti in jim kaj storiti.

    Videti je, da je ta generacija slovenskih državljanov za demokracijo izgubljena. Za to preprosto ni zrela. Slovenska hlapčevska mentaliteta, ki jo je dobro opisal Cankar, temelji na specifičnem, pretirano vdanem in slepem odnosu do avtoritet. Že v daljni preteklosti so jo izoblikovale zgodovinske in verske razmere. Morda bodo naslednje generacije kaj boljše.

  6. Dan državnosti že-a po ostalinah sodeč smo še vedno sovjetska kolonija. Četudi stare sovjetske zveze ni več(je sploh kdaj bila?),to nostalgikov ter pravljičarjev ne ovira in presneto redke so Svetlane, ki se jim končno odpre oko…

  7. Ja, človekoljubje je odsev plemenitosti, vsega tistega najboljšega, ki zagotavlja vrednotni napredek.

    Je odsev spoštovanja resnicoljubja, ki je gibalo napredka.

    Je odsev demokracije, ki je nasprotje režimskega nasilja in laži.

    Je odsev medsebojnega spoštovanja, sodelovanja, razumevanja in ustvarjalnega sodelovanja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite