Krščansko socialni nesporazum

3
195

socializem_V zadnjem času je v mojih mislih nemalokrat odmevala sintagma »krščanski socializem«. Pred kratkim sem slišal nekaj komentarjev, da je novi papež Frančišek socialno čuteči človek in da utegne katoliško Cerkev voditi v smeri, ki bi, za razliko od njegovih predhodnikov, ki so to nazorsko usmeritev zavračali, sprejela socializem kot neko alternativo izkoriščevalskemu kapitalizmu. Kljub temu, da je bilo o tem že marsikaj napisanega, bom poskusil orisati, kje se lahko skriva konflikt med krščansko vero in socialističnimi nazori.

Socializem je dandanes širok pojem, ki lahko pomeni marsikaj. Tekom zgodovine je obstajalo mnogo različnih smeri socializma, vsaka s svojimi poudarki. Najbrž niso bile vse takšne, da bi si prizadevale za popolno odpravo zasebne lastnine z uporabo sile, kot jo nekako veleva dosledni marksizem. Če moram na hitro in po občutku povedati, kaj razumem kot socializem, bi v grobem dejal, da je to ideologija, ki razume pravičnost kot kompenzacijo razlik prek razdeljevanja dobrin ter skupnega upravljanja proizvodnih sredstev. Človeka razume bolj v odnosu do družbe kot individualno in s poudarkom na družbi kot ciljem njegovega bivanja. Na nek način teži k državni centralizaciji oblasti in uprave ter k zmanjševanju pristojnosti lokalnih ali tradicionalnih skupnosti.

Ni vsaka vizija gospodarstva, ki ima za cilj blaženje socialnih razlik, socialistična, prav tako kot ni vsako stališče, ki zagovarja svobodo obrti in trgovanja, kapitalistično. Potrebno je biti natančen pri izražanju, sicer nam preži nevarnost nesporazuma, kar pa so v zgodovini mnogi nemalokrat obžalovali. V tem spisu ne uporabljam izraza socializem v marksističnem smislu kot ideologijo, ki si prizadeva za popolno odpravo zasebne lastnine, diktaturo proletariata, razredni ter kulturni boj in podobne totalitarne ali zločinske prakse, ki jih je zgodovina tako ali tako že ovrgla.

Denimo, da želimo ustvariti družbo, kateri bi lahko nadeli nalepko »pravična«. Zmanjševanje socialnih razlik je moč uresničevati na različne načine in vsak potrebuje določeno mero državne intervencije ali prisile. V tržnem gospodarstvu je takšen učinek mogoče doseči prek davkov, zakonov, subvencij in s socialnimi transferji. Tovrstno posredovanje je seveda potrebno za dosego željenega cilja, ker v naravi enakost ne obstaja, in bodo nekateri posamezniki zaradi nadarjenosti in naravnanosti v prednosti pred drugimi pri izvajanju pridobitnih dejavnosti. Tovrstne razmere bodo kakopak vedno pripeljale do razlik v porazdelitvi bogastva, v kolikor ne bo obstajal zunanji vpliv, ki bo ta proces zaviral. Zaviranje sil, ki ustvarjajo socialno neenakomernost pa ima še en pomemben učinek, ki zmanjša skupno ustvarjalnost in učinkovitost celotne družbe: bolj kot zmanjšamo nagrado, manjša je motivacija za delo in manjši je na koncu pridelek. Razdeljevanje davkov in socialnih transferjev je običajna praksa v skoraj vseh tržnih demokracijah in je v določeni meri potrebno. Temu pravijo socialna država.

Obstaja drugačen model, ki zagovarja izrazito državno lastništvo v gospodarstvu. Država poseduje velik delež proizvodnih sredstev, zlasti v infrastrukturi, energetiki, zdravstvu in težki industriji. Srednja ter mala dejavnost sta v najboljšem primeru prepuščeni zasebni iniciativi. Če je država velik lastnik in upravitelj v sicer odprtem tržnem gospodarstvu, bodo morala podjetja v njeni lasti poslovati gospodarno, sicer jih bo potrebno nenehno dokapitalizirati. Sredstva za dokapitalizacijo bo potrebno priskrbeti, bodisi iz davkov, bodisi iz dobička ostalih podjetij v državni lasti. Če država posluje učinkovito in nekoruptivno, bo sistem deloval in bo zmožen zagotavljati osnovne pogoje za uresničevanje ciljev solidarnosti in pravičnosti. V praksi obstaja mnogo težav ekonomske in sociološke narave, ki otežujejo uspešno delovanje takšnega model, vendar jih ne bomo sedaj obravnavali. Orisani model sicer predstavlja le skico nekakšnega demokratičnega socializma in verjetno je spekter različic bogat. Na tem mestu bi rad omenil nekatere zagovornike zadružništva, ki se opredeljujejo za socialiste, toda po našem razumevanju zadružništvo nima opravka s socializmom, vsaj dokler je članstvo v zadrugah prostovoljno in enakopravno.

Če želimo oceniti socializem skozi krščansko optiko pa je potrebno upoštevati še problematične vidike, ki niso toliko povezani z gospodarstvom. Na začetku smo omenili, da je socializem kolektivistična ideologija. Cilji, kot so pravičnejša družba ali socialna enakost, niso usmerjeni v reševanje težav posameznika v stiski, ampak poskušajo spremeniti družbo kot celoto. V kolektivistični miselnosti se vzpostavi sistem, ki teži k oblikovanju osebe glede na družbeno potrebo. Socialistični režimi izrazito operirajo s konceptom »javnega interesa«, ki je abstrakten in ideološki, ta pa se zoperstavi interesom posameznika ali lokalne skupnosti. Tovrstni državni program je potrebno zasnovati na centralni ravni, »od vrha navzdol«, določila pa nato prenesti na lokalno raven preko uradov in komisij. Lokalna skupnost izgubi aktivno vlogo in pristojnost za reševanje ter urejanje lokalnih zadev. Centralni zakoni in programi določajo delovanje manjših skupnosti, vloga posameznika pa se zato bistveno zmanjša, tudi v demokratičnih ureditvah, in mnogokrat politična svoboda ostane le še v simbolnem dejanju udeležbe na volilni loteriji.

Socialni čut je odlika, ki je ne posedujejo vsi ljudje v isti meri. Delno je pogojena z značajem, vzgojo in izkušnjami. Socialni čut je občutljivost za materialno stisko najšibkejših v družbi in je kot vzgib povezan s krščansko krepostjo usmiljenja. Kristjan ne more biti neobčutljiv za socialno krivico, ker je po evangeljskem nauku dolžan gojiti ljubezen do bližnjega. Pedro Opeka, ki se je pred kratkem mudil v Sloveniji, na viden način uresničuje poslanstvo ljubezni in usmiljenja s tem, ko na skoraj brez-precedenčni način ustvarja skupnost, ki ljudem vrača upanje in dostojanstvo. To počno tudi mnogi drugi misijonarji v Afriki in drugod po svetu.

Toda to je daleč od tega, da bi bil Pedro Opeka prerok proletarskega osvobodilnega gibanja ali socialist. Akamasoa ali skupnost dobrih prijateljev je družba, v katero se vsakdo včlani prostovoljno, ob polni zavesti pravil, pravic in dolžnosti, ki veljajo znotraj nje. Vsak član je znotraj nje svoboden de-facto, in lahko to skupnost zapusti takoj ko začuti, da so bile kršene njegove pravice. To velja tudi za vsako dejanje krščanske usmiljenosti, ko je pomoč dana ter sprejeta prostovoljno. Prav tako ni glavni cilj skupnosti Akamasoa ustvariti pravičnejšo družbo temveč neposredno pomagati bližnjemu v stiski. In mu prinašati luč evangelija.

Ogromno je psiholoških dejavnikov, ki ločujejo prisilno sistemsko prerazdeljevanje od prostovoljne pomoči na ravni človek-človek. Nekaterih stvari se pač ne da institucionalizirati, usmiljenje in solidarnost pa bosta ostala vedno nekaj v duhu oddaljenega od socialnih transferjev, ki jih določajo birokrati z državno zakonodajo. Krščansko odrešenje nima opravka z odpravo materialnih krivic na svetu. Je odrešenje greha in smrti. »Moje kraljestvo ni od tega sveta« je dejal Križani, in s tem svaril pred skušnjavo tostranskega odrešenjstva. Socializem pa je, vsem dobrim namenom navkljub, materialistična ideologija, ki želi popraviti krivice, ki jih je povzročil materializem sam.

Foto: Had

3 KOMENTARJI

  1. Odličen, aktualen in pregleden članek!

    Večne sanje: pravičnost, poštenost in uspešnost!

    Vsekakor lahko postanejo in morajo postati stvarnost.

    Da je to možno dokazujejo posamezniki in določeni narodi oz. države.

    Najslabše je, če ustvarjalno razmišljanje in predloge zaničljivo ustavimo: spet gre za socializem.

    Zdrava pamet in življenjske izkušnje in vera nas učijo, da morata biti duhovni in materialni napredek človeka v medsebojnem ravnovesju.

    To pa pomeni, da mora človek in skupnost na področju pravičnosti in poštenja napredovati, ne pa nazadovati.

  2. Zares kvalitetno branje. Razmeglavanje megle. Zadnji stavek podpišem. Mi je prišel na misel, še preden sem ga prebral.

  3. Čimveč takih prispevkov.

    V naši državi je najhujše, da vlada pri osnovnih pojmih velika zmeda. In to celo pri ljudeh, ki zasedajo visoko mesto v družbi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite