Jože Strgar: Med nami je tlela in se ohranjala krščanska demokracija

5
462

Šele ob drugi predstavitvi knjige V objemu slovenske pomladi sem si vzel dovolj časa in jo bolj podrobno prelistal. Knjiga opisuje dogodke, ki so se dogajali v času, ko so stekle priprave na osamosvojitev in se je rojevala država Slovenija. Poseže pa tudi daleč nazaj v čas, ko je nami tlela in se ohranjala krščanska demokracija

Anton Tomažič je dogodke aktivno spremljal, pri njih sodeloval, zapisoval in dokumente ohranjal, sedaj pa jih v omenjeni knjigi predstavlja. Gre za avtentično in doživeto zgodovino, za mnogotere reči, ki so se dogajale in so doslej v veliki meri sicer že opisane, a ne tako osebno in doživeto, tako natančno, kakor je to storil Tomažič. V uvodnem delu so omenjeni tudi posebni, doslej manj znani dogodki, ki so se dogajali že prej, kot priprave na veliki čas. Na primer avtorjevo sodelovanje s Francetom Tomšičem in njegovo socialno demokracijo. Ali sodelovanje z dr. Francem Bučarjem, ki v Litostroju ni smel predavati, z Lojzetom Peterletom, ki se je tudi že zgodaj priključeval misli in prizadevanju za demokracijo v Sloveniji, če poudarim le nekaj le nekaj posebnosti.

Med nami je tlela in se ohranjala krščanska demokracija

K tem zgodnjim »pripravam« za demokratične spremembe, ki jih je Tomažič v svoji knjigi tako neposredno predstavil, sem se, kot sopotnik v času in prostoru, spomnil tudi na druge dogodke, ki so se dogajali po drugi poti – na vse tisto, kar se je med nami tudi dogajalo in bilo usmerjeno k ohranjanju in utrjevanju pristne slovenske zavesti, iz katere smo zrasli in se kot narod ohranili. Tomažič lepo poudarja, da je med nami tlela in se ohranjala krščanska demokracija, kar se je na prvih volitvah tudi potrdilo. Dogajala so se torej raznotera dejanja, ki tudi še niso dovolj popisana, a so bistveno pripomogla k razvoju dogodkov.

Naj k temu sklopu premalo popisanih dogodkov, kot zrno, dodam svoje izkušnje, svojo prisotnost in delovanje, nekako z drugega konca. Najprej naj omenim mater Cerkev, ki je s svojo dejavnostjo, s svojimi zvestimi duhovniki in vernim ljudstvom kljubovala neusmiljenemu barbarskemu zatiranju demokracije in vere. Potem pa opozorim na posameznik z njihovimi dejavnostmi vred, ki so tudi bile ves čas prisotne. Poglejmo to ali ono.

Meje spoznanja in Medškofijski odbor za izobražence

S patrom Miho Žužkom sva v velikonočnem času leta 1966 v nunski cerkvi v Ljubljani organizirala velikonočne večere, na katerih so nastopili laiški govorniki. Iz tega so se pozneje rodili velikonočni tedni na teološki fakulteti, ki še vedno trajajo. Potem, na začetku 70. let, je na novo zaživela Mohorjeva družba in začela izdajati pomembnejše dela, pri čemer sem tudi sam aktivno sodeloval.

Med najodmevnejšimi knjigami iz leta 1974 je zbornik Meje spoznanja, z dvanajstimi vrhunskimi avtorji, ki so boljševistični »znanstveni« doktrini rekli NE, svet se ne vrti po njihovem, so zapisali. Med avtorji je bil tudi dr. France Bučar, ki je v knjigi večkrat omenjen. In še naslednji člani: podpredsednik SAZU dr. Anton Kuhelj, sin pesnika Otona Župančiča dr. Andrej Župančič … skupaj 12 avtorjev. Kljub ostremu javnemu nasprotovanju vsebini zbornika in Mohorjevi kot založbi, takratna »napredna oblast« le ni nikogar javno onemogočila. Marsikaj neprijetnega za tega ali onega avtorja je sledilo kdaj pozneje.

V 70., še bolj pa v 80. letih, vse do časa konkretnih osamosvojitvenih akcij, se je delovanje katoliških izobražencev močno razširilo in poglobilo. Ustanovili smo odbor za izobražence, ki sem mu načeloval od vsega začetka. Začeli smo s predavanji o veri in kulturi, organizirali smo izlete po Sloveniji in v sosednje države, vse do organizacije mednarodnih simpozijev in povezav s katoliškimi organizacijami iz širše Evrope. Nadškof dr. Alojzij Šuštar nas je imenoval kot Komisijo za izobražence pri Škofijskem pastoralnem svetu. Kaj kmalu se je pokazala potreba po imenovanju takšnih Komisij za izobražence po vseh treh škofijah. Koprsko škofijo je prevzel Janez Podobnik, mariborsko pa Franček Smole. Tako je nastal Medškofijski odbor za izobražence, za katerega sem bil zadolžen vse do časa, ko smo rojevali novo državo Slovenijo in sem bil izvoljen za ljubljanskega župana.

Krščanska demokracija je preživela Kidričeve napovedi, da »čez dvajset let ne bo več ne vere, ne farjev«

Dve desetletji aktivnega delovanja v smeri cerkvenega socialnega nauka, v političnem smislu pa v smeri evropske, zlasti pa slovenske krščanske demokracije, kar je nekoliko podrobneje opisano v moji knjigi Treba je povedati, je bilo izredno pomembno. Posebej pomembno je bilo mednarodno povezovanje, ko smo se, zlasti z organizacijo simpozijev, na katerih so predavali naši in tuji predavatelji, legitimirali kot krščanski narod. Spoznali so nas v širšem svetu. Povezovali smo se tudi z vplivnimi krščanskimi osebnostmi in z vplivnimi evropskimi katoliškimi organizacijami.

Ko je prišel čas – osvoboditev izpod komunizma, smo že bili znani in krščanska Evropa nas je podprla. Vse druge politične naravnanosti, vključno socialne demokracije v sosednjih državah, so naši samostojnosti nasprotovale. Kdaj bodo ta zgodovinska dejstva dovolj razvidna in bodo v celoti razložena? Vsem tem dejavnostim lahko rečemo, da so bila tudi predpriprava na pravo osvoboditev. To se je dogajalo v času, ko so se v Novi reviji čudili, kako da se niso uresničile Kidričeve napovedi, da »čez dvajset let ne bo več ne vere, ne farjev«.

S to kratko omembo vzporednih poti v smeri samostojnosti, želim poudariti, da so za dobro poznavanje zgodovine pomembni zapisi, spomini in dejstva, kakor nam jih predstavlja  Tomažič. Tudi kakšna podrobnost, kakor na primer delovanje in stališča dr. Lojzeta Marinčka, ki je zagovarjal trdnost združenih strank, to je DEMOSA, tako v slovenskem in posebno še v ljubljanskem merilu, kjer smo pod njegovim vodstvom sodelovanje vendar ohranili do konca mandata.

Potrudimo se za normalno demokracijo

Jože Pučnik ki je rad prihajal na pogovor z vprašanjem, kako bi DEMOS ohranili? Tomažič omenja številne težave in nasprotja, zlasti težnje in konkretne ljudi, ki so sodelovanju nasprotovali. Marsikateri od njih deluje še danes. Neki strankarski veljak, s katerim sicer ne sodelujem, me je te dni nagovoril in spodbudil, naj še kaj postorim za povezovanje danes. Prav, to sem počel že ves čas, zlasti s civilno pobudo PREBUDIMO SLOVENIJO in še danes z veseljem rečem:

»Slovenski katoličani in ljudje dobre volje, bodimo pristni Slovenci in potrudimo se za normalno demokracijo.«

To, kar imamo danes, ni normalno, saj smo, kakor da bi bili izključeni iz evropske civilizacije. Številne stranke, ki sproti nastajajo in propadajo, so brez pravih temeljev in ciljev. Brezglavo plešejo skupaj s številnimi volivci. Vse to spominja na politično in kulturno zmedo, ki jo je k nam prinesel in jo še vedno vzdržuje komunizem. Dovolj je zmešnjave in medsebojnih prepirov. In spomnimo se – že v času Kreka smo imeli urejene stranke – Krščansko demokracijo (z imenom Ljudska stranka), Socialno demokracijo in Liberalno stranko. Ostala, na prvih demokratičnih volitvah tudi zmagala, je le prva, z današnjim imenom Nova Slovenija – krščanski demokrati. Z veseljem lahko trdimo, da je ta stranka zares naša. Ohranila je žlahtna demokratična pravila, v katerih, kot pravilo, veljajo poštenost, čut strokovne in kulturne odgovornosti. Nova Slovenija – krščanski demokrati se trudi za vsestransko posodobitev in je še danes v dobrih rokah. Veselo naprej v boljše čase!

5 KOMENTARJI

  1. Primer žlahtega pravila, ki ga desnica ni sprejela:
    Dr. Bajuk je poznal in tudi spoštoval demokratično kulturo, ki terja odgovornost.
    Zaradi neuvrstitve Nove Slovenije v parlament je leta 2008 odstopil kot predsednik in se umaknil iz javnega življenja. Umrl je avgusta 2011.

    • Kdo je pred leti potopil dr. Andreja Bajuka?
      DNEVNIK- četrtek, 29.12.2011
      “Dr. Andrej Bajuk ima prostor za spomenik,” berem te dni v katoliškem spletnem Časniku. Tudi s sledečim: “Niti mednarodno priznanje njegovemu delu ga ni moglo ubraniti pred domačimi napadi. Medtem ko v domovini ne samo da za svoje delo ni prejel priznanja, ampak je bil deležen samih nasprotovanj in zanikanj, je Evropa njegovo delo visoko cenila. Za leto 2005 je od britanske revije The banker prejel priznanje ‘najboljši finančni minister leta v Evropi’ z obrazložitvijo, da je zaslužen za napredek Slovenije s svojo zavezanostjo davčni previdnosti. V naslednjem letu, 2006, pa ga je revija European voice iz Bruslju nagradila še z dosežkom ‘uspešnež leta’, ker je pod njegovim ministrovanjem Slovenija kot prva nova članica EU vstopila v območje evra. Pred štirimi leti dr. Bajuku niso ploskali, saj ni bil prave barve. S strani medijev je dan za dnem namesto potrditve pravilnosti njegovih prizadevanj dobival polena pod noge.”
      Spominjam se, bilo je res grdo ravnanje, poniglavo, a na levici povsem odkrito. Nasprotovali so mu tudi na desnici, vendar dokaj “prefinjeno”, prikrito. O tem nazorno govori članek: Potopil Novo Slovenijo; Demokracija, 2. oktober 2008, stran 74, kjer piše: “Bajuk (…) se je vseskozi trudil, da bi stopil na prste Zidarjevim spornim poslom… Drezanje v Zidarja naj bi šlo v nos njegovemu prijatelju kardinalu Francu Rodetu. Kot pravijo nekateri v NSi, naj bi bil Rodetov urednik Družine preprečil, da naj bi ta verski tednik v predzadnji številki pred volitvami objavil plačan oglas NSi, v katerem je bil celostranski pogovor z Andrejem Bajukom. V isti številki pa so objavili pogovor s podpredsednico NSi Ljudmilo Novak. Še pred tem jim v NSi ni uspelo, da bi Družina naredila pogovor z Bajukom, čeprav sta menda kar dva škofa poklicala urednika. No, presenetljivo niso nikoli naredili intervjuja z Bajukom, ki je kar osem let vodil ‘krščansko ljudsko’ stranko. Skratka, s svojim vplivom, zvezami in denarjem naj bi jih ustavil razvpiti ‘mojster aneksov’ M. B.”
      Tedaj ko sem to bral, sem takoj “preveril” še tednik Družina. V “iskanje” vpišem aktualna imena NSi. Rezultat je spet zelo zanimiv, zgovoren: Lojze Peterle 21 zadetkov, Ljudmila Novak 20 zadetkov, mag. Janez Drobnič 14 zadetkov, dr. Andrej Bajuk, predsednik NSi, 0 zadetkov.
      Ta rezultat pove zelo veliko, vse! Doseženi rezultat volitev leta 2008 za NSi in njen izpad iz DZ ni bil torej nobeno presenečenje, saj je predsednik edine krščanske stranke dr. Andrej Bajuk “izpadel” celo v edinem katoliškem tedniku, v Družini. Kdo je pravzaprav “potopil” dr. Andreja Bajuka?
      Kdo mu bo postavil spomenik?
      Franc Mihič, Ribnica

  2. Res je čas za razmislek, ko preberem naslovno kolumno, »Čas za razmislek!«, Delo, 21. Maja 2014. Tone Rop kot Robin Hood ali hud Robin, je bilo vprašanje dr. Bajuka, prvaka NSi, l. 2004. “Ne glede na to, da še vedno predstavljate svoj predlog kot neko plemenito delo roparskega viteza, ki jemlje bogatašem in pomaga revežem, kakršen je bil Robin Hood, drugod po svetu takim, ki delujejo nasprotno, pravijo hud Robin,” je delo predsednika vlade mag. Toneta Ropa ponazoril dr. Bajuk, ki je bil prepričan, da je tedanja napovedana davčna reforma še en dokaz za nadaljnje ščitenje lastnikov kapitala.
    “Po nepotrebnem ste hud bolj kot Robin,” mu je tedaj odgovoril mag. Rop, sedaj pa najbolje plačani slovenski evropski uslužbenec, tedaj LDS, danes SD, in zanikal, da želi vlada zaščititi kapital. Pred davčno reformo njegove vlade iz l. 2004 je ministrstvo za finance sicer zagovarjalo načelo, da je treba delo obdavčiti manj, kapital pa bolj. Berem pa. To se ni zgodilo. Rop torej ni bolj obdavčil kapital in ne manj delo, torej nasprotno, kot je napovedal. Bajuk je torej imel prav.
    Berem tudi. Plače so še naprej obdavčene z visoko dohodnino, pri kateri davčna stopnja hitro doseže 50 odstotkov. Plače so v resnici največja žrtev hitre in visoke progresivne obdavčitve, odkar ta ne velja več za obresti, dividende, kapitalske dobičke in najemnine.
    Slovenija je leta 2007 petstopenjsko dohodninsko lestvico nadomestila s tristopenjsko in hkrati znižala najvišjo dohodninsko stopnjo s 50 na 41 odstotkov. Sledila je popolna odprava davka na izplačane plače, zvišala pa se je tudi splošna olajšava. Vsi ti ukrepi so v Sloveniji plačni davčni primež znižali, tako za nizke kot visoke dohodke.
    Slovenija pa za razliko od mnogih drugih držav ne pozna socialne kapice, ki bi sicer znižala davčno obremenitev tistih z višjimi dohodki. Zaradi tega je, bi lahko rekli, pri visokih plačah mednarodno nekonkurenčna. Kljub visokim izdatkom za visoke bruto plače prejemnikom ostane manj, kakor bi hoteli sami in njihovi delodajalci, posebno če jih hočejo obdržati pri sebi.
    Pa vendar, berem in sam menim, da stroški dela in plač, delojemalci še zdaleč niso glavni vzrok za večletno nazadovanje mednarodne konkurenčnosti Slovenije. Zakaj pa lahko npr, danska, nemška in avstrijska podjetja kljub visokim obdavčitvam dela tako dobro poslujejo?
    Ker jim ni prva »skrb koncentracija lastništva v rokah menedžerjev« na račun razvoja podjetja in plač zaposlenih ali celo na račun davkoplačevalcev, temveč vlagajo v raziskave trgov, razvoj ciljev in razvoj podjetij, tudi v zaposlene, v patente, v blagovne znamke, v prodajo na svetovnih trgih in podobno.
    Kar nam, predvsem oblasti, že leta sporočajo povsem nazorno tudi iz švicarskega Svetovnega gospodarskega foruma, Davosa. Kdor to razume je potem lahko na oblasti, da obrne trend nazadovanja!
    Čas je za razmislek in za odgovornost, saj nazadovanju Slovenije še ni videti kraja!
    Franc Mihič, Ribnica
    Objava: Delo -SP – 31. maj 2014

Prijava

Za komentiranje se prijavite