Šele ob drugi predstavitvi knjige V objemu slovenske pomladi sem si vzel dovolj časa in jo bolj podrobno prelistal. Knjiga opisuje dogodke, ki so se dogajali v času, ko so stekle priprave na osamosvojitev in se je rojevala država Slovenija. Poseže pa tudi daleč nazaj v čas, ko je nami tlela in se ohranjala krščanska demokracija
Anton Tomažič je dogodke aktivno spremljal, pri njih sodeloval, zapisoval in dokumente ohranjal, sedaj pa jih v omenjeni knjigi predstavlja. Gre za avtentično in doživeto zgodovino, za mnogotere reči, ki so se dogajale in so doslej v veliki meri sicer že opisane, a ne tako osebno in doživeto, tako natančno, kakor je to storil Tomažič. V uvodnem delu so omenjeni tudi posebni, doslej manj znani dogodki, ki so se dogajali že prej, kot priprave na veliki čas. Na primer avtorjevo sodelovanje s Francetom Tomšičem in njegovo socialno demokracijo. Ali sodelovanje z dr. Francem Bučarjem, ki v Litostroju ni smel predavati, z Lojzetom Peterletom, ki se je tudi že zgodaj priključeval misli in prizadevanju za demokracijo v Sloveniji, če poudarim le nekaj le nekaj posebnosti.
Med nami je tlela in se ohranjala krščanska demokracija
K tem zgodnjim »pripravam« za demokratične spremembe, ki jih je Tomažič v svoji knjigi tako neposredno predstavil, sem se, kot sopotnik v času in prostoru, spomnil tudi na druge dogodke, ki so se dogajali po drugi poti – na vse tisto, kar se je med nami tudi dogajalo in bilo usmerjeno k ohranjanju in utrjevanju pristne slovenske zavesti, iz katere smo zrasli in se kot narod ohranili. Tomažič lepo poudarja, da je med nami tlela in se ohranjala krščanska demokracija, kar se je na prvih volitvah tudi potrdilo. Dogajala so se torej raznotera dejanja, ki tudi še niso dovolj popisana, a so bistveno pripomogla k razvoju dogodkov.
Naj k temu sklopu premalo popisanih dogodkov, kot zrno, dodam svoje izkušnje, svojo prisotnost in delovanje, nekako z drugega konca. Najprej naj omenim mater Cerkev, ki je s svojo dejavnostjo, s svojimi zvestimi duhovniki in vernim ljudstvom kljubovala neusmiljenemu barbarskemu zatiranju demokracije in vere. Potem pa opozorim na posameznik z njihovimi dejavnostmi vred, ki so tudi bile ves čas prisotne. Poglejmo to ali ono.
Meje spoznanja in Medškofijski odbor za izobražence
S patrom Miho Žužkom sva v velikonočnem času leta 1966 v nunski cerkvi v Ljubljani organizirala velikonočne večere, na katerih so nastopili laiški govorniki. Iz tega so se pozneje rodili velikonočni tedni na teološki fakulteti, ki še vedno trajajo. Potem, na začetku 70. let, je na novo zaživela Mohorjeva družba in začela izdajati pomembnejše dela, pri čemer sem tudi sam aktivno sodeloval.
Med najodmevnejšimi knjigami iz leta 1974 je zbornik Meje spoznanja, z dvanajstimi vrhunskimi avtorji, ki so boljševistični »znanstveni« doktrini rekli NE, svet se ne vrti po njihovem, so zapisali. Med avtorji je bil tudi dr. France Bučar, ki je v knjigi večkrat omenjen. In še naslednji člani: podpredsednik SAZU dr. Anton Kuhelj, sin pesnika Otona Župančiča dr. Andrej Župančič … skupaj 12 avtorjev. Kljub ostremu javnemu nasprotovanju vsebini zbornika in Mohorjevi kot založbi, takratna »napredna oblast« le ni nikogar javno onemogočila. Marsikaj neprijetnega za tega ali onega avtorja je sledilo kdaj pozneje.
V 70., še bolj pa v 80. letih, vse do časa konkretnih osamosvojitvenih akcij, se je delovanje katoliških izobražencev močno razširilo in poglobilo. Ustanovili smo odbor za izobražence, ki sem mu načeloval od vsega začetka. Začeli smo s predavanji o veri in kulturi, organizirali smo izlete po Sloveniji in v sosednje države, vse do organizacije mednarodnih simpozijev in povezav s katoliškimi organizacijami iz širše Evrope. Nadškof dr. Alojzij Šuštar nas je imenoval kot Komisijo za izobražence pri Škofijskem pastoralnem svetu. Kaj kmalu se je pokazala potreba po imenovanju takšnih Komisij za izobražence po vseh treh škofijah. Koprsko škofijo je prevzel Janez Podobnik, mariborsko pa Franček Smole. Tako je nastal Medškofijski odbor za izobražence, za katerega sem bil zadolžen vse do časa, ko smo rojevali novo državo Slovenijo in sem bil izvoljen za ljubljanskega župana.
Krščanska demokracija je preživela Kidričeve napovedi, da »čez dvajset let ne bo več ne vere, ne farjev«
Dve desetletji aktivnega delovanja v smeri cerkvenega socialnega nauka, v političnem smislu pa v smeri evropske, zlasti pa slovenske krščanske demokracije, kar je nekoliko podrobneje opisano v moji knjigi Treba je povedati, je bilo izredno pomembno. Posebej pomembno je bilo mednarodno povezovanje, ko smo se, zlasti z organizacijo simpozijev, na katerih so predavali naši in tuji predavatelji, legitimirali kot krščanski narod. Spoznali so nas v širšem svetu. Povezovali smo se tudi z vplivnimi krščanskimi osebnostmi in z vplivnimi evropskimi katoliškimi organizacijami.
Ko je prišel čas – osvoboditev izpod komunizma, smo že bili znani in krščanska Evropa nas je podprla. Vse druge politične naravnanosti, vključno socialne demokracije v sosednjih državah, so naši samostojnosti nasprotovale. Kdaj bodo ta zgodovinska dejstva dovolj razvidna in bodo v celoti razložena? Vsem tem dejavnostim lahko rečemo, da so bila tudi predpriprava na pravo osvoboditev. To se je dogajalo v času, ko so se v Novi reviji čudili, kako da se niso uresničile Kidričeve napovedi, da »čez dvajset let ne bo več ne vere, ne farjev«.
S to kratko omembo vzporednih poti v smeri samostojnosti, želim poudariti, da so za dobro poznavanje zgodovine pomembni zapisi, spomini in dejstva, kakor nam jih predstavlja Tomažič. Tudi kakšna podrobnost, kakor na primer delovanje in stališča dr. Lojzeta Marinčka, ki je zagovarjal trdnost združenih strank, to je DEMOSA, tako v slovenskem in posebno še v ljubljanskem merilu, kjer smo pod njegovim vodstvom sodelovanje vendar ohranili do konca mandata.
Potrudimo se za normalno demokracijo
Jože Pučnik ki je rad prihajal na pogovor z vprašanjem, kako bi DEMOS ohranili? Tomažič omenja številne težave in nasprotja, zlasti težnje in konkretne ljudi, ki so sodelovanju nasprotovali. Marsikateri od njih deluje še danes. Neki strankarski veljak, s katerim sicer ne sodelujem, me je te dni nagovoril in spodbudil, naj še kaj postorim za povezovanje danes. Prav, to sem počel že ves čas, zlasti s civilno pobudo PREBUDIMO SLOVENIJO in še danes z veseljem rečem:
»Slovenski katoličani in ljudje dobre volje, bodimo pristni Slovenci in potrudimo se za normalno demokracijo.«
To, kar imamo danes, ni normalno, saj smo, kakor da bi bili izključeni iz evropske civilizacije. Številne stranke, ki sproti nastajajo in propadajo, so brez pravih temeljev in ciljev. Brezglavo plešejo skupaj s številnimi volivci. Vse to spominja na politično in kulturno zmedo, ki jo je k nam prinesel in jo še vedno vzdržuje komunizem. Dovolj je zmešnjave in medsebojnih prepirov. In spomnimo se – že v času Kreka smo imeli urejene stranke – Krščansko demokracijo (z imenom Ljudska stranka), Socialno demokracijo in Liberalno stranko. Ostala, na prvih demokratičnih volitvah tudi zmagala, je le prva, z današnjim imenom Nova Slovenija – krščanski demokrati. Z veseljem lahko trdimo, da je ta stranka zares naša. Ohranila je žlahtna demokratična pravila, v katerih, kot pravilo, veljajo poštenost, čut strokovne in kulturne odgovornosti. Nova Slovenija – krščanski demokrati se trudi za vsestransko posodobitev in je še danes v dobrih rokah. Veselo naprej v boljše čase!
