Krotilci socialne diferenciacije

5

Ko sem se na praznični dan z daljincem sprehodil po programih slovenskih televizij, sem na tretjem programu ujel izjavo nekdanjega predsednika republike Milana Kučana, ki je, navajam po spominu, dejal, da je zadovoljstvo posameznika  s slovensko državo odvisno od tega, kam ga je potisnila socialna diferenciacija, ki smo ji priča. Ko sem s pomočjo Googla preveril, kaj je na voljo na spletu pod geslom »Milan Kučan socialna diferenciacija« sem opazil, da gre za nekdanjemu predsedniku zelo  ljubo temo. Moč se je strinjati z gospodom, nekoč tovarišem Kučanom,  da je vse večja socialna diferenciacija posledica naše odločitve za kapitalizem.  Težko pa je pritrditi tezi, da je neenakost sama na sebi zadosten razlog za frustracije in nezadovoljstvo. Kar boli, je neenakost, ki temelji na krivično pridobljenem statusu.

Oligarhija-vir krivične neenakosti

Nekatera kulturna okolja se lažje sprijaznijo z neenakostjo, druga težje. Poglejmo na primer športno moštvo. V majhni skupini so razlike v zaslužkih med zvezdnikom moštva in navadnimi člani več kot desetkratne. A tudi na videz prikrajšani člani moštva se s »socialno diferenciacijo« brez večjih težav sprijaznijo, saj vedo, da razlike temeljijo na dejanskih zaslugah za moštvo.  Dokler obstoja vzročna zveza med zaslugami in neenakostjo, se je možno sprijazniti s socialno diferenciacijo celo, kadar je nagrada progresivna v primerjavi z zaslugami.

Dohodkovna neenakost je v Sloveniji med najmanjšimi v Evropi. Od kod potem ta frustriranost Slovencev zaradi socialne diferenciacije in ali je socialna diferenciacija, ki nas prizadeva res od kapitalizma dana zunanja sila, ki prizadeva uboge in nemočne?

Če razlike v koristih temeljijo na razlikah v zaslugah ali talentih, se z njimi ni težko sprijazniti, če so socialne razlike posledica zlorabe javne službe, izigravanja zakonodaje, kartelnega povezovanja, potem pa razlike frustrirajo. Uspeh v kapitalizmu ni vedno posledica truda, dela, znanja in inovativnosti. Pomagajo tudi zveze in poznanstva, iznajdljivost in pogosto sreča, da se posameznik z ustreznimi talenti znajde ob pravem času na pravem mestu. A tudi z vsemi temi mehkimi dejavniki uspeha se lahko sprijaznijo tudi neuspešni pod pogojem, da je tekma odprta tudi za novince. Da pot do uspeha ni omejena na ozke, med seboj dobro povezane klike oziroma oligarhije. V Sloveniji žal, je tako in nekdanji predsednik Kučan je svojemu moraliziranju navkljub referenčna točka najmočnejše med slovenskimi oligarhijami.

Prelom z dvoličnostjo

Sedanji predsednik Danilo Turk meni, da je temu potrebno narediti konec. Že večkrat je v zadnjem času omenil, da se je dosedanji slovenski razvojni model izpel. V svojem nagovoru ob 20 letnici državnosti pa je bil še odločnejši: »Potrebujemo prelom z našimi slabimi navadami, z vsem, kar se je slabega nabralo v preteklih desetletjih. Potrebujemo odločen prelom s pojavi korupcije in klientelizma ter odločilen preboj za uveljavitev odgovornega, tržno-socialnega gospodarskega modela. Potrebujemo odločen prelom z nespoštovanjem pravne države in odločilen preboj za polno spoštovanje načela vladavine prava in za uspešno delo institucij pravne države.« je dejal predsednik.

Pred dvajsetimi leti bi drugače zastavili, če bi podobno zastavil takratni predsednik republike Slovenije. Tudi pred osamosvojitvijo nismo imel tržno-socialnega gospodarskega modela, niti nismo imeli pravne države. A takrat so pozivi po prelomu dobili etiketo revanšizma. Danes se pozivi po prelomu s slabimi navadami slišijo kot prazne floskule. Ali mi lahko navede kdo en konkreten korak, ki je bil v zadnjem letu narejen za uveljavitev » odgovornega tržno-socialnega gospodarskega modela« ali za »spoštovanje načela vladavine prava«, ali za demontažo oligarhičnih omrežij, ki generirajo krivične socialne razlike?

V vsem tem govorjenju o kulturi dialoga, skrbi za prihodnost, skrbi za socialno kohezijo, pri najboljši volji ne morem zaznati niti kančka iskrenosti. Res, potrebujemo prelom, a najprej z dvoličnostjo.

Foto: Demokracija

5 KOMENTARJI

  1. Berem: “Dohodkovna neenakost je v Sloveniji med najmanjšimi v Evropi.” In se sprašujem, kaj je to dohodkovna neenakost? Je to tazmerje med največjo plačo in najmanjšo??? Kramar, vodja NLB, je dobil 1 mio€ samo nagrade, delovci Vegrada pa nič plače. Kje v EU je še tako? Kje v EU je še minimalna plača nižja od ranga revščine???

    Berem: “Poglejmo na primer športno moštvo. V majhni skupini so razlike v zaslužkih med zvezdnikom moštva in navadnimi člani več kot desetkratne.” Ampak se tudi ve, da je plača ostalim članom kluba zaradi zvezdnika večja! Pa prenesimo to zadevo na raven države. Je bolje, da je gospod Borut&prijatelji na oblasti ali ne? Imam zaradi njih večjo ali manjšo plačo?

  2. Številni Slovenci cenijo Josipa Broza Tita ravno zato, ker je na tako lahek način prišel do bogastva. Brez dela, brez znanja, brez podjetniških uspehov je postal sužnjelastnik 20 miljonov ovcam. Ne razumejo pa tega, da je v mafijski družini samo en Boss in samo en lastnik vsega bogastva.

  3. AIFe

    Dohodkovna neenakost je v ekonomiji uveljavljen pojem. Najpogosteje se meri ali z Ginijevim koeficientom http://sl.wikipedia.org/wiki/Ginijev_koeficient
    ali z razmerjem med 20% največjih zaslužkarjev in ostalimi 80% ali pa z razmerjem med zgornjim in spodnjim kvintilom oseb oziroma gospodinjstev razporejenih po dohodkih. Po vseh merilih je Slovenija med tremi najbolj dohodkovno enakimi državami v EU. Visoko mesto si deli s Švedsko, Dansko,Slovaško, Češko in Avstrijo.

    O groznih in nesprejemljivih socialnih razlikah v Sloveniji govorijo Kučan in podobni socialni demagogi, ker vedo, da Slovenci to radi slišijo in so iz borbe proti socialni diferenciaciji naredili dober posel za obstoječe oligarhije. Žal sem z ničemer utemeljeno nabijanje o neenakosti moral poslušati tudi pri nedeljski pridigi. Angleži lepo pravijo: Gentlemen do not discuss facts.

    Tudi v kapitalizmu ostanejo delavci brez plače če propade podjetje, a tam jih ni mogoče nategovati cele mesece, ker (vem vsaj za Avstrijo) direktorja obtožijo, lahko pa tudi zaprejo že po prvem mesecu, ko niso plačani vsi prispevki. Tudi v kapitalizmu dobivajo direktorji bank bajne nagrade, tudi kradejo (npr. Hypo), a verjetnost, da jih ulovijo pri dejanjih gospodarskega kriminala je stokrat večja kot v Sloveniji.

    Slovenci imamo dve možnosti: ali uvedemo normalni zahodni kapitalizem (v Angliji mu rečejo tržno gospodarstvo, v Nemčiji pa socialno-tržno)z vsemi njegovimi napakami kot so neenakost, periodične krize, brezposelnost a tudi z močnim družbenim mehanizmom učenja na napakah.

    Lahko pa se pustimo še naprej zavajati dvoličnim socialnim demagogom, ki se na eni strani borijo proti socialni diferenciaciji in za malega človeka, na drugi strani pa utrjujejo pozicijo svoje oligarhije. Rezultat bo nadaljnje gnitje tovarišijskega kapitalizma. Na žalost tudi anti-komunistično nastrojeni Slovenci radi podlegajo socialni demagogiji in se pri tem ne zavedajo, da s tem prispevajo k negativni selekciji med svojimi političnimi predstavniki.

    Pavel
    Družbeno odgovornost podjetji (Corporate Social Responsibility)sem včasih imel za ništrc in v najboljšem primeru za učinkovito marketinško potezo podjetja. Ko sem se malo več poučeval o zadevi, sem ugotovil, da je kljub vsemu nekaj na tem, čeprav se tudi na to tematiko lepijo socialni demagogi in šamani družbenega inženiringa. Zaenkrat se še ne čutim dovolj podučen, da bi o tem pisal. Kar pa zadeva članek v Financah pa lahko samo zavzdihnem: O tempora o mores!

  4. PIsal bom pavšalno, vendar se zdi, da je pri nas velika glavnina kakršnegakoli gospodarstva vezana na podjetja v državni lasti, ki se v veliki meri napajajo iz državnega proračuna. Službe tukaj so dokaj varne, kakih posebnih tveganj ni, odgovornosti tudi ne. Ni čudno, da se vsi tako otepajo tujih lastnikov, saj bi le-ti lahko (ni pa nujno, saj bi hitro lahko začeli drncati po balkansko, če bi ugotovili, da jim to prinaša gotov dobiček pri malo tveganja) hitro naredili red v podjetju. Sam kot največjo katastrofo Slovenije vidim pojav, ki se najbolje ponazori z genialnim izrekom Sandija Češka, ki je dejal nekako takole: v Sloveniji je ogromno talentiranih in inteligentnih, toda ne dajo nič od sebe, saj se, raje kot da bi šli na svoje in prevzeli tveganje, raje pustijo zvebiti v eno od obstoječih gospodarsko-političnih mrež v Sloveniji, kjer so za majhen trud in nič tveganja ravno tako ali še bolje nagrajeni.

Comments are closed.