Kronist (še ene) izrojene revolucije

2

djilasPovečano zanimanje za Milovana Đilasa v slovenskem prostoru ni presenetljivo. Niti v širšem okviru ni nič nenavadnega, saj Črnogorcu že dolgo pripada vloga vzhodnoevropskega disidenta par excellence vsaj v njegovi generaciji, če že ne nasploh. Njegovemu privzdignjenemu položaju botruje več dejavnikov, ki sočasno uokvirjajo široko zanimanje zanj tudi dve desetletji po njegovi smrti. Morda je eden, četudi gotovo ne najpomembnejši med njimi, ta, da je marsikak »kandidat« za podobno vlogo iz drugih vzhodnoevropskih okolij, omenim naj le Rajka, Slánskega in Clementisa, svojo kariero zaključil na morišču, medtem ko je Đilasovo disidentstvo trajalo dobra tri, skoraj štiri desetletja.

Kot z marsičim drugim je njegov nekdanji »tovariš« Tito kajpak vešče trgoval celo s svojim najhujšim kritikom in njegovim disidentstvom, s čimer je na zahodu resda v prvi vrsti dodatno krepil toliko opevano »posebno pot« svojega (pri Đilasu napadanega) režima, a po drugi strani je kak košček prispeval tudi h kritikovemu imidžu in prestižu. Maršalove mešetarske spretnosti ne bi zalegle veliko, ko ne bi bili Đilasovi napadi tako sočni in tako neusmiljeni, ker so prihajali od človeka, ki je jugoslovansko socialistično zgradbo pomagal postavljati povsem od znotraj in jo je zato do obisti poznal. Težko bi zunanji opazovalec zvenel tako verodostojno in tako ostro kot Črnogorec v svojih tiradah, za nameček objavljenih že pred razhodom brez povratka, denimo v Anatomiji neke morale: »Pomembna je bila ta ali ona moralna podrobnost, tako tudi domnevana nemorala mlade igralke, vzporedno s tem pa uničenje ali preziranje človeka. S samo birokratsko prakso je rasla tudi dogmatika, slednja pa je najedala vse etične vrednote, celo tiste asketske, dogmatične, »čistunske«, ki so se jim priklanjali in na katere so prisegali zaprti krogi. V imenu zakonske zvestobe so uničevali zakonsko srečo, v imenu ljubezni so gojili sovraštvo, v imenu človeškega dostojanstva so prezirali človeka, v imenu nove družbe so abstraktno ravnali z živimi ljudmi in živimi odnosi in jih posiljevali.«

Privlačno je tukaj zlasti dvoje. Najprej očitno iskrena avtorjeva gorečnost, s katero zmore skoraj v maniri starozaveznega preroka bičati odklone svojega lastnega kroga, ki je v manj kot desetih letih po izbojevani zmagi v vojni in revoluciji skrenil in postal karikatura svojih deklariranih idealov. Nato nagovarja Đilasovo prepričanje, da bo moč nerazveseljive razmere spremeniti od znotraj, zaradi česar s težo svojega položaja in ugleda sipa žveplo na »tovariše« v tako rekoč uradnih publikacijah sistema. Da se je na tej točki temeljito uštel, njegovi uveljavljeni podobi idealista škodi le malo. Še bolj slednji pravzaprav koristi hiter in popoln Đilasov politični poraz v spopadu s Titom. Tomaž Ivešić ustvari v svoji študiji v pričujoči knjigi sugestivno fresko odpadanja njegovih dejanskih ali zgolj namišljenih zaveznikov v odločilnem trenutku. Vendar bliskoviti padec sočasno poskrbi za to, da Đilas po letu 1954 ne nosi nikakršne odgovornosti za razvoj jugoslovanskega socialističnega modela in njegovih stranpoti.

Precej v oblakih nujno ostanejo tudi njegovi teoretični koncepti, ki jih je razvijal v Borbi in si z njimi, ker jih je kljub vsemu poganjala ista v iluzijo lastnega pomena zavita preroška naivnost kot ob zgražanju nad ravnanjem z ženo dobrega prijatelja Mileno Dapčević, kopal (prerani) politični grob. Zato danes, ko prebiramo interpretacijo teh dogodkov in Đilasove misli, kar prevečkrat trčimo ob pojme, kakršna sta »demokratizacija« in »liberalizacija«, ki ju je ob podobah jugoslovanske stvarnosti iz zgodnjih petdesetih let pač potrebno razumeti v nekem zelo omejenem smislu. Kaj bi se izcimilo, ko bi bila usoda »Đilasove revolucije« znotraj jugoslovanske porevolucionarne stvarnosti, je kajpak vprašanje, na katerega odgovora ne more biti. Bi, glede na to, da se je Črnogorcu znala zareči tudi misel o nujnosti dveh strank, prišlo do kakšnega premika v smer Nagyjeve neuspele madžarske avanture, ki se je sicer odvijala pod sovjetsko egido, ali bi bilo več transparentnosti vsaj pri obravnavanju spolnih eskapad visokih partijskih funkcionarjev in sankcij ne bi bil deležen tisti, ki bi nanje opozarjal, kot se je, kakor znova učinkovito pokaže Ivešić, dogajalo na šestem, »seks« kongresu jugoslovanske partije. Ker za nič od tega ne moremo gotovo vedeti in ker hkrati vse ostaja (za vselej) mogoče, delnice Đilasa kot »dobrega komunista« neizmerno poskočijo.

Podobno je z njegovim na novo odkritim in odkrivanim črnogorstvom, saj je vse več znamenj, da ga v mladi samostojni Črni gori vsaj nekateri stilizirajo v nekakšno nacionalno ikono. Pri tem je bil odnos nekdanjega člana Titove četverice do nacionalnega vprašanja in do lastne narodne istovetnosti vsaj tako cikcakast kot evolucija njegovih političnih nazorov po drugi svetovni vojni.

Navsezadnje je ob vsej nedorečenosti, ki spremlja nesporen Đilasov pogum, saj je za svojo jedko kritiko Titovega porevolucionarnega sveta, ki se mu je zdela potrebna in pravična, zastavil tako rekoč vse, potrebno opozoriti na neko bistveno omejitev njegovega disidentstva. Čeravno je upravičeno obveljal za osrednjega kronista hitre degeneracije nove komunistične elite v povojnem desetletju, ki ga je samega odpeljala proč od obstoječega modela jugoslovanskega komunizma, se zdi, da vendarle ne zmore razkrinkanja vsaj enega njenih bistvenih izvorov. Kot je jasno razvidno predvsem iz Novega razreda, Đilas ob vsem ogorčenju nad odkloni od revolucionarnih idealov, ne le v jugoslovanskem, pač pa tudi v sovjetskem primeru, ne postavi pod vprašaj revolucije same in predvsem revolucionarnega nasilja. Zanj oboje ostaja zgodovinska, celo odrešilna nuja in poznejši nagli zdrs v obnavljanje vzorcev sveta, pred katerim naj bi »odreševalo«, ne ogrozi ideala samega.

Eden od razlogov zna biti kajpak ta, da bi se moral, če ideal ne bi bil več ideal, ampak sam po sebi pravzaprav najhujši odklon, Đilas povprašati tudi o svoji lastni vlogi v divjaškem revolucionarnem plesu v medvojni Jugoslaviji. To pa mu, kot tako rekoč nikomur od njegovih »tovarišev«, le ni prišlo na misel. Zato se zdijo upravičeni grenki očitki, ki jih je na Črnogorčev račun in nekako sočasno na račun njegovih današnjih občudovalcev nedavno naslovil ameriški Črnogorec Svetozar Pejović: »Za Đilasa in njegove tovariše je bila tako imenovana ‘narodnoosvobodilna vstaja’ samo retorična cvetka za prikrivanje pravega cilja, komunistične revolucije. Đilas je na vse načine izrabljal svojo moč za neposredno ali posredno ukazovanje pokolov nad stotnijami intelektualcev, poslovnežev in narodnih voditeljev v Črni gori. Đilas je hotel te ljudi pobiti ne zaradi tega, ker so kaj storili, marveč zaradi tistega, kar so bili. Bili pa so cenjeni Črnogorci, na katere komunistična revolucija ni mogla računati.« Seveda je to opredelitev, ki še kako znano zveni tudi slovenskemu ušesu.

Ko je Đilas v Anatomiji neke morale opisoval ključno vezivo pripadnikov »kroga«, ki je tako grobo zavrnil Mileno Dapčević, je navedel le skupno izkušnjo vojne, vojaških podvigov in trpljenja. Preskočil, tako takrat kot kdaj pozneje, pa je omembo, da je »tovariše« bistveno povezala zavezanost revolucionarnemu zločinu kot sredstvu, ki jih je pravzaprav v veliki meri katapultiralo na oblast, v položaj, ko so lahko začeli postajati »novi razred«.

A če postane ob omenjeni ugotovitvi lik disidenta Đilasa nekako okrušen, po drugi strani prav vsenavzoča dvoumnost, ki jo odsotnost premisleka o nekem bistvenem temelju povojne Jugoslavije le še podčrta, ohranja zimzeleno zanimanje zanj.

Besedilo je odlomek iz spremne besede v knjigi Anatomija neke morale in 19 znamenitih člankov, ki je izšla pri Inštitutu Nove revije, in jo lahko naročite na povezavi.

2 KOMENTARJI

  1. Bi samo opozoril na en vidik: da se trdoroki udbaško-komunistični nomenklaturi lahko smeji, če se z demokratične strani preveč ostro sodi evidentne disidente režima (ki jih je ta nomenklatura neusmisljeno obsojala in preganjala) za zgrešene stvari, ki so jih kdaj ti na življenjski poti zagrešili, zagovarjali. Prav je, da ko se presoja, se presoja v zgodovinskem kontekstu in se najde ustrezno težo vsakemu dejanju.

    Upreti se, kot ena štirih oseb najožjega vodstva, totalitarni lojalnosti kultu, razmišljati svobodno in to neustrašno javno razlagati in klicati k pozitivnim spremembam – to je velika stvar. Takih, s to stopnjo uma in poguma in na takem mestu je v svetu malo, kaj šele v eni državici. Reputacija Đilasa torej ni ne slučajna, ne neupravičena.

    Tudi katoliški svetniki niso svetniki zato, ker bi bila cela njihova življenjska pot brezmadežna in popolna, ampak zaradi čisto drugih stvari.

  2. “še ene izrojene revolucije”-kot,da bi se lahko godile tudi neizrojene…vse zgodovinsko znane revolucije so (bile)že apriorno izrojene,saj že temeljijo na izrojenih začetkih…Edina neizrojena revolucija postane lahko morda le osebna zavestna spreobrnitev oz. celostna odločitev za stalno sprobračanje od hudega k dobremu…vkolikor je človek tega sploh zmožen.

Comments are closed.