Očetov dom, ti na slovo!
Kdor ni za boljo rabo,
naj var’je dom in babo,
al’ v šolah beli si glavo!
France Prešeren, Soldaška.
Kaj hočemo, vse tako kaže, da sta se stikljivo hlastanje za konsenzom pri otopelem volilnem telesu in posledično tudi tiholazno strankarsko mešetarjenje v zaodrjih mračnih oblastniških stavb spet sprevrgla v izrodek ter parodijo našega razbolelega izročila. Tokrat v parodijo naslova dela enega od najsubtilnejših pričevalcev in soustvarjalcev naše duhovne podobe. Krogov navznoter, torej. Misel o parodičnosti enega od stebrov našega družbenega reda se mi je porodila ob malodušnih besedah priznanega slovenskega izobraženca in umetnika, ki je naše nedavne parlamentarne volitve označil kot – farso. Oborožen z duhom nekega novega objestnega pišmevuharstva, sem mu sklenil zakljubovati. Nikakor ne farsa torej, pač pa parodija in osmešenje in oblatenje sredotežnostnega počela naše samopodobe in njenega odseva v našem bivanju. Krčenje, ožemanje, striženje in kleščenje vseobsežne podarjenosti naših življenj in našega notranjega poslanstva. In ravno iz te nove razpoloženjske razpuščenosti so se mi začeli ostriti obrisi prisporeditve med našim poklapanim časom in nekim drugim obdobjem naše skupne kulturne dediščine.
Ko so bodoči giljotiniranci Jacques Hebert, Antoine-Francoise Momoro, Pierre-Gaspard Chaumette in Joseph Fouche v krčevitem letu 1792 sprva zasnovali, zatem pa tudi z vso brezobzirnostjo pričeli uveljavljati kult razuma, v svoji zaslepljenosti glede teleološke nezmotljivosti lastnega prepričanja nikakor niso zmogli naslutiti zaklete neprebojnosti svojega emancipacijskega zagona. Verjeli so v nepovratno premočrtnost in sosledičnost stvarnega sveta in človeka v njem. Verjeli so v soteriologijo razsvetljenskega prenovitvenega načrta. Ustoličevali in posvečevali so triado prevratniških načel: svobode, enakosti in bratstva. Dvojni krogi torej, dve sorodni vrsti večnega vračanja in sovpadnosti, eni odrešilni, držeči k resnici bivanja v nedoumnosti pesniškega navdiha, drugi zasužnjujoči in pršeči iz sebe, v povnanjeno stihijo zgodovinske dejanskosti, kjer za človeka ni odrešitve. Dandanes vsi vemo, v kaj se je v prvih porevolucijskih letih izrodil kult razuma, vse dokler ni z njim nepreklicno obračunalo jakobinsko rezilo. V številne oskrunjene in razoltarjene cerkve širom po Franciji ter v vrhunec praznika razuma v notredamski stolnici z vencem polgolih deklet, odetih v domoljubne trobarvnice in plešočih okrog novopečenega spomenika Svobode. Dvakratni krogi in dvojna parodija za dva sorodna, če že ne istovetna ali istoizvorna pojava. Sam verjamem, da tičita prepletenost in prisporejljivost razsvetljenskega racionalizma in načelarstvo cerarjevskega jurišnega juridizma v njunem skupnem izvoru: v lagodnem zanikanju in v udobnem omalovaževanju vsega izvensebskega, neobvladljivega, izmuzljivega in presežnega, v zanikanju in omalovaževanju in neupoštevanju Drugega. In s tem seveda v zanikanju in omalovaževanju in neupoštevanju metafizične nadgradnje ne le naše civilizacijske umeščenosti, ampak predvsem naših posameznih eksistenc.
Že od časa volilne kampanje, na povolilnih tiskovkah ter v izjavah za javnost spričo mukotrpnega ‘drila’ za pogajalno mizo nam prvak zmagovite stranke neprestano streže s ključnimi sestavinami lastnega političnega programa: s poštenostjo, pravičnostjo in spoštovanjem. K čemur botruje v prvi vrsti pogojenost njegovih (nemalokrat žal tudi naših) intelektualnih izvorov, zasidranih v pojmovni breztemeljnosti, v izkoreninjenosti in odtujenosti njegovih pogledov, v neavtentičnosti pričevanja, ki se poraja iz samoreferenčnih kalupov splošnonačelnega sekulariziranega razsvetljenskega humanizma. Tu pa se tudi krog vseh naših krogov zaenkrat sklene. Vendar na za spoznanje manj utopični in neprimerno bolj dekadentni ravni v primerjavi z mladostno vznesenostjo prvega revolucionarnega navdušenja. Samovšečni in hvalisavi racionalizem ne le zamegli stvarnost, ampak jo golta ter monopolistično krči njen obseg na seštevek ali odštevek lastnih potreb. Toda v njem ni več vere in zanosa, ni več zasanjanosti in trpljenja. Krog, ki je vodil od jakobinske giljotine do stalinovskega gulaga (s holokavstovskim ‘izskokom’ v Dachau ali v Bergen Belsen za oddih), se tu sklene s pristankom na najbolj dekadentni inačici razsvetljenske vere: na patetični razčustvovani liberalizem, ki v svojem razkroju ne verjame več v razum, na katerega deklarativno prisega, ampak se slepo predaja čustvom in se skozi pripovedko titoističnega revolucionarnega mitosa ter skozi prakso udobnega nomenklaturništva ter športnega eskapizma sproža v nenevarno in neprepričano obliko posentimentaljenega brezglobinskega in abstraktno udomačenega razumarstva.
Vse, kar bi lahko po vsem tem doslednega pričakovali od prvega zasedanja nove skupščine, je potemtakem, da z absolutno večino odobri razdrtje oltarja v ljubljanski stolnici in uvedbo kulta ter obredja v imenu poštenosti, pravičnosti in spoštovanja ob razigranih zvokih alpske poskočnice. Tedaj se bo morda novo življenje začelo tudi za nas. Tedaj se bo bržkone tudi poslednji krog navznoter dokončno zaokrenil navzven.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
