Krležev paradoks

5

krleza_06Pred skoraj natanko sto dvajsetimi leti, 7. julija 1893, rojeni Miroslav Krleža verjetno ni samo največji hrvaški pisatelj, pač pa bi po pravici sodil med prvo peterico evropskih literarnih velikanov dvajsetega stoletja. Tam ga navadno seveda ni, ker je vsa svoja dela napisal v razmeroma malo razširjenem evropskem jeziku. Vrhu tega potijo prevajalci ob spopadanju z njegovimi nenadkriljivimi besednimi igrami in različnimi narečnimi in slengovskimi pobegi pravi krvavi pot.

Čudežni mladenič 

Krleža je fenomen. Čeprav delujeta njegova proza in dramatika skoraj brez izjeme ecovsko in sta nabita z učenostjo od vsepovsod, je imel možakar vsega štiri razrede gimnazije in nedokončano vojaško šolo. Ključno doživetje njegovega življenja je bila kljub oseminosemdesetim dočakanim letom nedvomno katastrofa prve svetovne vojne, iz katere je črpal nekatere bistvene poglede na svet, ki jim je ostajal zvest do konca življenja. Slednji je pravzaprav dolgoval tudi nenavadno eksplozijo svoje ustvarjalnosti, saj je glavnino svojega gigantskega opusa ustvaril med petindvajsetim in petintridesetim letom, tako da so nekako že v njegovih Kristusovih letih prvič začela izhajati njegova zbrana dela. Ob koncu omenjenega obdobja je ustvaril navsezadnje svoj najbolj znani roman Vrnitev Filipa Latinovicza in svojo legendarno dramo Gospoda Glembajevi, skupaj s prozo o tej izmišljeni, a še kako otipljivi družini hrvaških povzpetnikov.

Pekel prve svetovne vojne je sočasno zacementiral Krleževo odločitev za socializem, pozneje vedno bolj v njegovi komunistični inačici. To dejstvo morda pojasni nekatere njegove nenavadne poznejše izbire. Čeravno se kljub dvema predvojnima obiskoma Sovjetske zveze ni uspel prebiti do odločne obsodbe stalinističnega terorja, ker je v “prvi deželi socializma” še vedno gledal upanje za prihodnost, do druge svetovne vojne ni bil vojak avantgarde revolucije, zaradi česar je leta 1939, na vrhuncu spora na književni levici, frčal iz partije.

Njegov trajni jedki srd sta si v vojni vihri prislužila še vojska in Cerkev. Iz nakopičene jeze je potem vzklila briljantna satirična panorama pisateljeve sodobnosti, v kateri ni bilo prizaneseno nobeni še tako na piedestal pomaknjeni korifeji in nobenemu samozvanemu ali celo splošno priznanemu stebru družbe. V spomin se je recimo zapisala jedka pisateljeva ocena, da se je “naša avstromadžarska stvarnost zvalila pod Karadjordjevićev prestol, kot se zvali pivovska steklenica v smeti”.

Korifeja iz romanov 

Toliko bolj presenetljiva je povojna zgodba Miroslava Krleže. Zdi se, da je z njo v veliki meri odplačeval svoje relativno mirno življenje v času Neodvisne države Hrvaške, ko je ustaški državni vrh velikega hrvaškega pisatelja celo poskušal vpreči v svoj voz. S tem je bil podoben nekaterim slovenskim kulturnikom, ki jih je medvojno ravnanje naredilo za talce povojnega režima. Vsiljuje se tudi primerjava z Edvardom Kocbekom, ki je imel polna usta neusmiljene kritike na račun predvojnega “meščanskega izdajstva”, do podobno iskrene sodbe o povojnih razmerah pa se ni uspel nikoli prebiti. Preveč ga je začarala medvojna “tovarišija”.

Kakor koli, Krleža je bolj ali manj molče dovolil, da so ga spremenili v korifejo povojne Titove Jugoslavije. Ironično se je vedno bolj preobražal v prav takega malika, kot je bil Domaćinski iz njegovega najbolj bleščečega romana Na robu pameti, saj ga je bilo potrebno hvaliti celo takrat, ko so se njegova besedila zdela nerazumljiva in bedasta, kakor se je dogajalo ob Areteju, enem povojnih besedil, ki se lahko postavijo ob bok predvojnim. Tudi njegovo sodelovanje na megalomanskih Titovih avanturah v Egiptu sodi nekako bolj k satirično prikazanemu svetu iz njegovih tekstov kot k njihovemu avtorju. Zmogel je sicer še podpis pod izjavo o imenu in položaju hrvaškega jezika ob koncu šestdesetih let, kar ga je stalo članstva v centralnem komiteju hrvaške partije, toda že ob brutalnem Titovem obračunu s “hrvaško pomladjo” je bil povsem tiho (res pa je, da se ni nikdar identificiral s skoraj nobenim nosilnim stebrom tradicionalnega hrvaškega patriotizma). Niti obsedenost povojne ureditve z vojsko in njenim kultom ni prav nič zaostajala za avstrijsko ali starojugoslovansko, če je ni  kar prekašala.

Ni pa Krleža miroval kot intelektualec. Postal je ustanovitelj in gonilna sila do danes delujočega in po njem poimenovanega leksikografskega zavoda v Zagrebu, ki ima na vesti številne izvrstne leksikone, atlase in enciklopedije. Krleževa roka se je menda najbolj poznala pri prvi izdaji Enciklopedije Jugoslavije.

Dober samo za kečap

Umrl je ob koncu leta 1981, leto in pol za svojim prijateljem iz poznih let Josipom Brozom. Kot korifeja je zadnja tri desetletja preživel v elitni vili v elitni zagrebški četrti in se vsaj javno ni razburjal, da so njegova mladostna besedila slavili predvsem kot upodobitev nekega domnevno minulega časa. Toda njegovo razkrinkavanje stranpoti družbe in njenih stebrov svoje aktualnosti ni izgubilo z odhodom Glembajev z zgodovinske scene. Kako zelo nerodno nam je pravzaprav ob soočanju z njegovimi besedili, je na svoj način pokazala nebogljena mariborsko-sarajevska dramatizacija njegovega eseja Evropa danes v okviru lanskoletne Evropske prestolnice kulture. Ker so besede preveč žgečkale, so jih radikalno oklestili, na odru pa je ostal predvsem baletnik Edward Clug, ki je nase iztisnil tri plastenke kečapa.

 

 

5 KOMENTARJI

  1. Ne da podcenjujem to presojo, da Krleža sodi med peterico najboljših evropskih pisateljev 20. stoletja, vseeno pa moram vprašati, ali ste brali Kafko, Prousta, Musila, Canettija, Sartra, Camusa, Celina, Andrića, Simona, Eca in še številne druge, ki sem jih prebral, a se jih trenutno ne spomnim. Katere štiri med naštetimi še uvrstiti v prvo peterico? Uvrščanje in razvrščanje je sila nehvaležno naloga. Sam to zagato rešim tako, da odlične umetnike preprosto imam za najboljše. Najboljših pa je veliko …

  2. ..eh..navkljub vsej nesporni erudiciji, ni zmogel odgovora na nobeno temeljno bivanjsko vprašanje in vprašanje Boga…

  3. ..Franjo Tuđman opisuje svojo ateracijo ob maspoku 71 in kako je njegova soproga odšla do Bele in Miroslava Krleže in je Krleža poklical Broza…

    ..ta je je potem izdahnil znameniti ” Tuđmanu ne pakovati..! ”

    ..in Tuđman je bil potem izpuščen in vse do Brozove smrti je imel mir..

  4. V srednji šoli sem imel referat prav iz Gospode Glembajevih. Zanimiv pisatelj in brez dvoma intelektualec. A name je večji pečat pustil bolj prostodušni Prežihov Voranc. 🙂

  5. Saj nisi resen, kajne. Le kdo je zmožen tako pocukranega hvalospeva polpismeni vrhuški srbske lože Nova Jugoslavija?

    Možna odgovora sta samo dva, drugi seveda implicira prvega:
    – ali si totalen ignorant
    – ali pa član ene od srbskih lož.
    V teh krajih pa si najbrž poznan kot “kućanova žlahtna desnica”.

    Krleža seveda ni dober niti za kečap, pač pa za v Haag, ampak tebe zločini (etnocid) nad Slovenstvom kaj malo briga.

Comments are closed.